Preprosto Shakira

Shakira, umetnica, ki je imela nekoč večino svojih oboževalcev v latinski Ameriki, je zdaj nedvomno mednarodna superzvezd­nica. Čeprav je s svojim neobičajnim glasom in z brezhibnim miganjem z boki zavzela svet, svoje rodne Kolumbije ni nikoli pozabila.

Pri zgodnjih 18-ih je ustanovila fundacijo Pies Descalzos (bose nogice) za pomoč otrokom, ki so bili žrtve nasilja, in beguncem v tej državi. Na vprašanje, kako se počuti ob tem, ko je pomagala tolikšnemu številu ljudi (do zdaj okrog deset tisoč družinam), skromno odgovori: “O tem ne razmišljam veliko. Vem le, da je to nekaj, kar moram narediti.”

Cosmo je nadarjeno pevko, ki je po 14-mesečni svetovni turneji, na kateri je v 40 državah nastopila 130-krat za več kot dva milijona oboževalcev, ujel na zasluženem dopustu, da bi izvedel vse o njenem življenju, pogledu na ljubezen in o tem, kako doživlja svoje nastope.

Na svoji zadnji turneji si dobesedno prepotovala svet. Ti je bil kakšen kraj še posebej všeč? Se ti je zgodilo kaj nepozabnega?

Nikoli si nisem mislila, da bom nastopala pred piramido v Egiptu. To je bila čarobna noč. Tudi Indija je bila eksotična, lepa, polna zgodovine in barv. To je bila čudovita izkušnja.

Ta turneja je bila polna nepozabnih trenutkov, morda zato, ker sem bila sproščena in brez skrbi. Zelo trdo smo delali – tedensko smo imeli povprečno tri do štiri koncerte, smo pa s skupino doživeli kar nekaj zabavnih trenutkov.

Kako se najraje spoznaš z mestom, ki ga prvič obiščeš?

Mogoče bo zvenelo čudno, ampak obožujem muzeje. Kamorkoli grem, si poiščem vodiča ter se spoznam z zgodovino in umetnostjo kraja. V teh vodenih ogledih vedno uživam.

Omenila si, da si bila na turneji zelo sproščena. Ali si sploh kdaj nervozna, ko veš, da boš nastopila pred množico ljudi?

Vedno je tu adrenalin, ki pa ga lahko hitro zamenjamo z nervozo. Ni mi nelagodno. Nastopam že od svojega desetega leta, zato se včasih na odru počutim bolje kot v kakšnem drugem družabnem okolju.

Lahko bi celo rekla, da se tam počutim najbolj domače. To je hkrati nenavadno in paradoksalno, a od nekdaj sem bila malce sramežljiva ... Laže mi je zapeti pred petimi ali desetimi tisoči ljudi kot pred majhnim občinstvom.

Katero pesem najraje poješ?

Predstava je imela nekaj trenutkov, ko sem se zares povezala z občinstvom, in zdi se, da se je to vsakokrat zgodilo pri istih pesmih. Hips Don’t Lie je bila še posebej zabavna, ko je bil z menoj na turneji tudi Wyclef.

Njegova energija je nalezljiva, zato mi je bilo v veselje z njim deliti oder. Ali pa, ko sem pesem La Tortura zapela skupaj z Alejandrom Sanzo. Od nekdaj sem bila solo pevka, zato nisem vajena na odru imeti še nekoga. Ta izkušnja me je zelo obogatila. Od njiju sem se veliko naučila.

Zdi se, da se dobro znajdeš tako v vlogi solo pevke kot pri sodelovanju z drugimi glasbeniki. Pred kratkim si sodelovala z Beyoncé. Kakšna je bila ta izkušnja?

V sodelovanju z njo sem uživala, menim, da sem se od nje tudi veliko naučila. Neverjetna je. Med plesom improvizira, a ima popoln nadzor nad svojimi gibi in svojo podobo. Res je edinstvena.

Njen življenjski nazor in njena kariera te navdahneta. Ni lahko biti zvezda njenega kova – tako je graciozna, skromna in sladka ter hkrati tako močna kot ženska in umetnica.

Enako bi lahko trdili zate! Si kdaj trenirala ples?

Ne, žal ne. Nisem.

Ga imaš v sebi?

Ja, zame je ples nekaj naravnega. Nimam se za dobro plesalko, kljub temu pa čutim močno vez z glasbo. Moje telo se odziva nanjo na način, ki ni naučen. Tako se na glasbo odzivam že od malih nog. Prihajam iz Barranquille, s karibske obale Kolumbije, kjer otroci plešejo, še preden shodijo. To je del kulture.

Med nastopi se verjetno kar natelovadiš. Kako še poskrbiš za to, da ostajaš v formi? Prisegaš na določeno vadbo ali prehrano?

Sicer se trudim živeti zdravo, ampak mimo dejstva, da hrano preveč obožujem, da bi se ji odrekala, ne morem. Zaradi tega se moram zanesti na ples in na nastope, da me obdržijo v dobri telesni pripravljenosti. No, tu seveda ne smem pozabiti na tenis.

Kaj pa lepota? Obstajajo kakšni izdelki, brez katerih ne bi mogla živeti?

Morda bo kdo presenečen, ampak nisem naravna blondinka. Redno barvanje narastka je tako zame nekaj neizbežnega.

Zveni kot kakšna prepovedana razvada! Imaš še kakšno?

Čokolada, čokolada in še več čokolade.

Kako bi opisala svoj slog oblačenja?

Rada se oblačim v preprosta oblačila, kot so kavbojke, superge in raztegnjene majice. Zadnje čase se dobro počutim v petkah, kar je zame nekaj povsem novega. Očitno v življenju prideš do točke, ko odkriješ, da se v paru visokih petk lahko počutiš veliko bolj seksi.

In kdaj bo poroka? (Shakira je zaročena z Antoniom de la Rúo, sinom nekdanjega predsednika Argentine, Fernanda de la Rúe.)

Zaročila sva se pred več kot šestimi leti. Pravijo, če se ne poročiš v prvem letu po zaroki, se ne boš nikoli poročil. Upam, da to ni res! Včasih rečem Antoniu: “Ljubček, mislim, da bi bilo najbolj romantično, če se sploh ne bi poročila.” Imela bi otroke, vnuke in pravnuke, pa sploh ne bi bila poročena.

Mislim, da ljudje ne bi smeli popravljati nečesa, kar ni zlomljeno. Najino razmerje je krasno. On je lep človek v vsakem pomenu besede in čudovit partner. Ne sanjarim o tem, da bi bila večno njegova žena, ampak si želim, da bi bila za vedno njegovo dekle.

Veliko si že dosegla, toda ali obstajajo cilji, ki jih še nisi izpolnila?

V prihodnosti bi si rada ustvarila družino. Sicer pa menim, da mi je bila sreča v življenju več kot naklonjena.

5 stvari, ki jih nisi vedela o Shakiri ... do zdaj.

1. Njen največji strah je, da bi ji med koncertom z oprsja zdrsnil nedrček.

2. Če bi na sebi lahko spremenila eno stvar, bi takoj odpustila svojega notranjega ‘bojkoterja’, ki ji včasih pokvari srečne trenutke.

3. Pred nastopom si največkrat sama uredi pričesko in se, ne boš verjela, tudi naliči. Prav nič zvezdniško, kajne?

4. Najbolj nerodna stvar, ki se ji je zgodila na koncertu, je bil padec z odra. Ups.

5. Ne more se upreti čokoladi. Kljub temu največ pohval dobi na račun svojih bokov.

Živa Lečnik

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc