Kdor ga slučajno še ne pozna, lahko v katerega izmed spletnih brskalnikov vtipka besedice Nick Nolte Mugshot.

Na zaslonu se bo prikazala slovita fotografija danes 71-letnega hollywoodskega upornika, ki je tako zelo znana, da pod istim imenom obstaja celo račun na Twitterju. Tega računa seveda nima odprtega Nick Nolte osebno, a če bi bil internetni profesionalec, bi mu ta račun lahko pripisali brez težav.

Ne nazadnje je že večkrat povedal, da je precej ponosen na to neprijetno fotografijo, ki še najbolj spominja na fotografijo iz policijskega dosjeja in na kateri so njegovi lasje videti, kot da bi malo pred tem vtaknil prst v vtičnico, njegov izžet obraz še najbolj spominja na obraz kakšnega starčka tik pred smrtjo, splošnega vtisa pa ne more spremeniti niti mladostna havajska srajca. In tega tipa je deset let pred tem, ko je nastala ta fotografija, revija People dejansko razglasila za najbolj seksi živečega moškega na svetu?!

Ima smisel za humor

No, pa poskusimo vsaj nekoliko obraniti njegovo čast. Po enem izmed kolikor toliko uspešnem zdravljenju odvisnosti od alkohola Nick ni bil le v devetdesetih letih velik privrženec tekočega ekstazija, ampak je bil pod njegovim vplivom tudi leta 2002, na dan, ko je nastala zloglasna fotografija. Fotografija pa ni bila posneta v zaporu, kot predvidevajo številni, ampak v bolnišnici, in sicer po tem, ko so zvezdniku odvzeli vzorec krvi. Neki mladi policist je zvezdnika vprašal, ali ga lahko fotografira, in Nick je privolil, a le pod pogojem, da bi mož postave denar, ki ga bi zaslužil s fotografijo, delil s svojim sodelavcem. Izžeti blondinec je že od nekdaj tako duhovit. Tudi ko mu je njegova nekdanja soigralka, slovita Katherine Hepburn, očitala, da se je zbudil že v prav vsakem losangeleškem obcestnem jarku, ji je mirno in dostojanstveno odvrnil:

“Nekaj mi jih še manjka.”

Težaven že v mladih letih

Nick Nolte, rojen leta 1941, je bil nekoč dejansko privlačen moški, kar ne nazadnje dokazuje tudi to, da si je v dvajsetih letih občasno kruh služil kot model.

Njegova kariera na začetku namreč še zdaleč ni potekala gladko.

Najprej so ga vrgli s srednje šole, ker je med treningom ameriškega nogometa na skrivaj zvrnil kozarček, pozneje pa je zaradi slabih ocen ‘poletel’ še s kolidža. Ko je postalo jasno, da ‘nikoli ne bo nič iz njega’, si je utrl pot v svet igralstva. Dolgo se je zadovoljeval z majhnimi vlogami v gledališču, zato mu je šele pri 35 letih uspelo, da je nastopil tudi pred televizijsko kamero. Od takrat je igral v več kot 80 filmih, v katerih je večinoma utelešal zlobne in sarkastične policiste. In tako je na primer zaigral ob temnopoltem komiku Eddieju Murphyju v klasiki iz osemdesetih let z naslovom Naslednjih 48 ur, priznati pa je treba, da so bile tudi melodrame, kot je Princ plime, obogatene z njegovo intenzivno igro.

Slabe izkušnje z oskarji

Specifično vlogo, vlogo upornika, pa mož z globokim, raskavim glasom uteleša tudi v zasebnem življenju. Že zgodaj je spoznal:

“Edini ljudje, ki so me kdajkoli označili za upornika, so bili tisti, ki so hoteli, da počnem tisto, kar hočejo!”

Tega pa trmasti Nick nikoli ni hotel sprejeti, zaradi česar je na neki način trpela tudi njegova kariera. Hollywood sicer ljubi upornike, a le pravo vrsto upornikov. Nick pa si je privoščil tudi stvari, ki si jih preprosto ne smeš dovoliti. Na primer, njegovo prvo vprašanje, ko so mu ponudili možnost, da bi vodil podelitev oskarjev, je bilo, ali mu bodo plačali. Ne nazadnje s podelitvijo prestižnih zlatih kipcev tako veliko zaslužijo, da mu je po njegovem trdnem prepričanju pripadal določen odstotek zaslužka. Seveda so organizatorji našli drugega voditelja, ki je bil počaščen, da je lahko opravil to nalogo. Vse od takrat so oskarji precej težka tema zanj. Dvakrat je bil že nominiran za prestižni zlati kipec v kategoriji najboljšega glavnega igralca, a niti en ne krasi njegovih domačih vitrin. Prav na podelitvi zlatih kipcev leta 1999 pa je poskrbel za nov mejnik v zgodovini svojih ekscesov. Medtem ko je večji del občinstva namenjal stoječe ovacije politično spornemu režiserju Elii Kazanu, ki je prejel oskarja za življenjsko delo, je Nick sedel s prekrižanimi rokami in jeznim izrazom na obrazu. Odločitev, da oskarja prejme Kazan, se mu namreč preprosto ni zdela prava, kar je tudi jasno pokazal. To mu je prineslo spor s polovico Hollywooda, a tudi za tem je trdno stal.

Z oskarjevsko zgodbo pa igralec kljub temu še ni povsem zaključil. Ne nazadnje se je prav letos že tretjič znašel med nominiranci, tokrat kot najboljši stranski igralec v filmu Bojevnik:

“Če bi imel možnost, da bi ga dobil, bi ga raje sprejel prej kot pozneje, tik pred smrtjo. V tem primeru bi bila fotografija namreč res grda!”

Mi prav gotovo ne bi imeli nič proti novi fotografiji, ki bi zasenčila omenjeno legendarno fotografijo. Res pa je, da ima možakar zdaj nekoliko manj las, ki bi lahko štrleli v zrak, poleg tega pa tudi havajska srajca ne bi bila ravno primeren kos oblačila za podelitev oskarjev. Toda ne nazadnje se Nick Nolte še nikoli ni držal pravil in zapovedi …