Visoko, višje, Hollywood - Michael Fassbender se počasi, a zanesljivo pomika proti filmskemu Olimpu. Nemško-irskega igralca hvalijo, da se je zmožen vživeti v prav vsako vlogo, in ga kot mojstra preobrazb že primerjajo s slovitim Christianom Balom.
Oprostite, pišem se Fassbender. Z e-jem!
To je najverjetneje izjava, ki jo 183 centimetrov visoki igralec Michael Fassbender v zadnjem času najpogosteje izgovarja. Ker je razlika v priimkih res zelo majhna, ga namreč stalno sprašujejo, ali je morda v sorodu z legendarnim nemškim režiserjem Rainerjem Wernerjem Fassbinderjem.
Toda to vprašanje bo prav gotovo kmalu le še stvar preteklosti.
Zvezdnik v vzponu, ki se je kot sin nemškega kuharja Josefa Fassbenderja in Irke Adele rodil 2. aprila 1977 v nemškem Heidelbergu in odraščal v irskem Killarneyju, kamor se je z družino preselil že pri dveh letih, si namreč kljub nevarnosti, da ga zamenjajo z omenjenim režiserjem, počasi, a zanesljivo ustvarja svoje ime v Hollywoodu. Ime, ki ga bomo brez dvoma še velikokrat slišali.
“Igralec sem postal zato, ker nisem bil dovolj nadarjen za glasbo. Želel sem postati glavni kitarist v težkometalnem bendu, a nisem bil dovolj dober. Zato pa sem bil v šoli stalno v središču pozornosti in prijatelj mi je predlagal, da se vpišem v igralski tečaj. Pri 17 letih sem začel igrati v šolskih predstavah. Ena izmed prvih predstav, v kateri sem nastopal, je bila predstava Reservoir Dogs (Stekli psi), ki smo jo priredili na podlagi Tarantinovega filma, ki je idealen za oder. Te zadeve sem se lotil, čeprav sploh nisem imel pojma, kaj počnem. Prva lekcija, ki sem se je naučil, je bila: če k poslu pristopiš z delovno etiko in strastjo, bo vse v redu,” pojasnjuje čedalje bolj priljubljeni zvezdnik, ki je torej zablestel v predstavi na osnovi Tarantinovega filma, pozneje pa je dobil priložnost tega slovitega kontroverznega režiserja spoznati tudi osebno, saj je igral v njegovi vojni akciji Neslavne barabe. Ob tem se seveda poraja vprašanje, kako je bilo sodelovati s tako velikim mojstrom režije.
“Zame je bilo to uresničenje sanj in sprva me je bilo strah. Tarantino ima enciklopedijsko znanje o filmu, jaz pa sem sedel in vpijal, kolikor sem le lahko. Bil je zelo zahteven in s tem sem se trudil spopadati tako, da sem se dobro pripravljal in da sem vsak dan na snemanje prihajal s svojimi idejami o liku,” razlaga Michael, ki je imel prav gotovo veliko idej, saj je študiral igralstvo:
“Res je, študiral sem igralstvo, a nikoli nisem diplomiral. Študij sem obesil na klin šest mesecev pred koncem. Nekoč sem intenzivno razmišljal o tem, ali naj sploh začnem obiskovati igralsko šolo, saj se tega posla naučiš predvsem z nastopanjem. No, potem pa sem dojel, da ti šola pomaga tako pri jeziku kot tudi pri strukturi vloge. Oče mi je govoril, da se vsakega dela naučiš s prakso, da pa ti šola daje dodatno varnost.” In prav varnost očitno igra pomembno vlogo v njegovem življenju, saj ničesar ne prepušča naključju in se tudi na vloge pripravlja izredno temeljito:
“Doma se dolgo pripravljam in dvestokrat preberem scenarij, dokler ne postane kot obleka, ki jo navlečeš čez kožo. Pogosto celo sam ne vem, kaj sem storil, zato me včasih presenetijo komentarji, da je v moji igri veliko ironije. Za film Jane Eyre sem se pripravljal sam v sobi, v temi sem bral, kadil in analiziral značilnosti lika.”
Vsa ta predanost delu se mu zelo obrestuje. Odkar je 34-letnik, čigar ‘prvi’ jezik je angleščina, tekoče pa govori tudi nemško, odigral fantastično vlogo človeka, ki gladovno stavka, v drami Lakota Steva McQueena in zablestel ob Bradu Pittu v prej omenjeni vojni akciji Neslavne barabe, se njegova kariera namreč le še strmo vzpenja. V družbi Josha Brolina in prelepe Megan Fox je navdušil v vesternu Jonah Hex, v vlogi psihologa C. G. Junga je zaigral v drami o Sigmundu Freudu z naslovom Nevarna metoda, svoje igralsko znanje je dokazal tudi v znanstvenofantastični akciji o superherojih Možje X: Prvi razred, ki se lahko pohvali z zvezdniško zasedbo in v kateri je utelesil jeznega Magneta, trenutno pa ga v naših kinematografih lahko gledamo v drami Jane Eyre režiserja Caryja Fukunage. Gre za film po romanu Charlotte Brontë, v katerem igra s čedalje bolj priljubljeno mlado avstralsko igralko Mio Wasikowsko. V njem igra Edwarda Rochesterja, precej zapleten lik, o katerem je povedal:
“Je slojevit in zapleten, je polnokrvni človek, celoviti junak, ki s seboj vedno nosi breme svoje preteklosti. Je pravi klasični junak - uporniški, krut, občutljiv, ranljiv, hladen in poln obrambnih mehanizmov, ki jih Jane lušči drugega za drugim. On bolj potrebuje Jane kot ona njega. Všeč mi je bila ta kompleksnost.” Kaj pa ga je, poleg glavnega junaka, še pritegnilo, da je sprejel vlogo v tem filmu?
“Ne spominjam se natančno, kako in kdaj sem se pridružil projektu, a moja sestra in mama sta veliki oboževalki književnih del sester Brontë. Prej nikoli nisem prebral te knjige, vedel pa sem, za kaj gre. Vse svoje projekte zbiram po preprostem pravilu. Resnici na ljubo, na začetku sem sprejemal vse, kar so mi ponujali, danes, ko lahko izbiram, pa najprej proučim scenarij, potem pa še delo režiserja.
Po tem, ko sem videl Fukunagov predhodni film Brez imena, ki je bil eden mojih najljubših filmov tistega leta, sem sklenil, da je očitno inteligenten režiser, in se odločil za projekt. To je bila sijajna izkušnja.” Zvezdnik pa je podrobno opisal tudi sodelovanje s Fukunago:
“Ima dobro oko in ve, kam je treba postaviti kamero. To se zdi preprosto, a veliko režiserjev tega ne zna storiti. Resnična čast pri tem projektu je bilo sodelovanje z igralskimi kalibri, kot je Judi Dench, ki je zares sijajna. Vsa njena generacija igralcev je prestala vse, od majhnih vlog v gledališču do velikih v visokoproračunskih hollywoodskih produkcijah. Bilo mi je čast biti v njeni bližini, sijajna oseba je, z neverjetnim smislom za humor.”
Seveda pa ni le Michael tisti, ki podeljuje komplimente in pohvale, ampak se je do zdaj kar nekaj lepih besed našlo tudi zanj. “Zaradi svoje zmožnosti spreminjanja spominja na Christiana Bala in Daniela Craiga,” ga je pred kratkim pohvalil neki filmski kritik. “Je pravi transformator,” pa je v britanskem Sunday Timesu navdušeno zapisal neki drugi kritik, ki se kar ni mogel nehati čuditi njegovim igralskim sposobnostim.
Michaelu, ki je znan tudi po tem, da je ustanovil svoje produkcijsko podjetje z imenom Peanut Productions, na poslovnem področju torej cvetijo rožice, v zasebnem življenju pa strastnemu kadilcu ni šlo vedno ravno najbolje.
Lansko pomlad ga je zapustila njegova ameriška punca Sunawin Andrews, ki je pozneje trdila, da jo je Michael med nekim prepirom v vinjenem stanju pretepel. Policijske ovadbe sicer ni vložila, so pa zato v medijih kar deževali negativni komentarji na njegov račun. Še dobro, da je njegov uspeh v filmskem svetu zasenčil ta škandal v zasebnem življenju. Zacelile pa so se mu tudi srčne rane, za kar je poskrbela 12 let mlajša Zoë Kravitz, hčerka slavnega glasbenika Lennyja Kravitza in igralke Lise Bonet. Spoznala in zaljubila sta se že lani, med snemanjem znanstvenofantastične akcije Možje X: Prvi razred, a sta svojo ljubezen vse do letošnjega junija spretno skrivala pred radovednimi očmi javnosti. Dobro obveščeni vir, ki je slavnemu in neločljivemu parčku blizu, je ameriškim medijem razkril, da je Michael v resnici zelo sramežljiv, zato je - kljub starostni razliki - ‘zrela in odločna’ Zoë tista, ki ima prav vse v njunem odnosu ‘pod kontrolo’. Sicer pa gospodič Fassbender na snemanje znanstvenofantastične akcije Možje X: Prvi razred nima le prijetnih spominov, saj pravi, da se je zaradi kostuma in vloge nasploh počutil kot idiot.
Pravzaprav to sploh ni čudno, saj je imel med drugim nalogo, da s čelado na glavi teka naokoli in se pretvarja, da z umom privlači in odbija kovinske predmete.
“Če sem iskren, nisem imel pojma, kaj počnem. Del mene se je počutil kot idiot, ker sem kot odrasel moški poskušal z roko zvijati kovinske stvari. No, potem ko sem si ogledal film, pa sem bil srečen. Dobro učinkuje,” se je izpovedal Michael, ki je bil kot gost letošnjega sarajevskega filmskega festivala brez dvoma največji zvezdnik med mladim občinstvom, ki je obiskalo ta festival. V bosansko prestolnico se je pripeljal z motociklom, s svojo suhljato postavo, prodornimi svetlimi očmi, ki jih je skoraj ves čas skrival za sončnimi očali, in navado, da potuje z motorjem, pa je rahlo spominjal na svojega škotskega kolega Ewana McGregorja. Dobro razpoložen in vedno pripravljen na zabavo je svoja razmišljanja z veseljem delil z radovednimi predstavniki sedme sile, pozneje pa je - prav tako z motorjem - obiskal še Dubrovnik, kjer ni varčeval s pohvalnimi besedami o tem prelepem dalmatinskem mestu in njegovih prebivalcih:
“V veliko zadovoljstvo mi je, da sem tu. Duh ljudi tukaj je zelo podoben tistemu v Sarajevu in zares izžareva neko posebno energijo. Ljudje, s katerimi sem se srečal, so zelo kreativni, inteligentni, dobro poznajo zgodovino, so zelo strastni, govorijo tri, štiri jezike in v primerjavi z njimi se počutim precej ‘gol’. Z veseljem se bom vrnil, če me boste sprejeli.”
Tim Jeras za Story
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
