Nekdanja voditeljica Big Brotherja in modna poznavalka Manja Stević je danes predvsem mama. Pred časom je televizijske kamere in blisk fotoaparatov zamenjala za sprehode z vozičkom in ...
... umazane pleničke, saj sta njeno največje veselje postala dvojčka Viktor in Filip. A kot pravi, tedni po porodu niso bili rožnati ...
Pred dvema mesecema sta na svet prijokala malčka, ki sta tvojemu življenju dala povsem nov smisel. Si v tem času že nekoliko strnila misli? Kakšni so spomini na porod? Občutki?
Na porod gojim zelo lepe občutke, spomnim se prav vsega, nisem mislila, da bom imela to srečo. Morda prav zato, ker sem se odločila za naravni porod brez epiduralne ali česarkoli, kar bi lahko lajšalo bolečine.
Le na koncu smo bili primorani malčkoma na svet pomagati z nekaj umetnimi popadki. Vse skupaj je spominjalo na dogajanje na železniški postaji, saj so ljudje nenehno prihajali in odhajali iz sobice. Porod je sicer trajal devet ur, ne vem pa, ali je to veliko ali malo za dvojčka.
Porod je bil krasen, a iskreno, nisem bila najbolj zadovoljna s celotnim postopkom, saj so bili mnenja ljudi in pritiski zdravnikov naporni.
Ob koncu se je seveda vse uredilo in ščasoma sem pozabila na nevšečnosti, čeprav so mi kar zagrenile nosečnost, in prvi mesec po porodu.
Po porodu so se začele tudi druge težave, takoj naslednji dan sem dobila vročino, kar me je položilo v posteljo. Potem se je pojavila še težava z dojenjem in posledično sta imela malčka težave z izgubo telesne teže.
Ko sta prišla do tistega odstotka, ki ga v tradicionalnem zdravstvu ne tolerirajo več, smo morali presedlati na umetno mleko, kar me je pretreslo, saj sem želela, da bi otročka hranila na (kar se da) naraven, prvinski način.
Načrt v moji glavi se je povsem porušil in način, kako so mi sestre vse skupaj predstavile, je bil dokaj neprijeten.
Počutila sem se kot dekle, ki v šoli stoji pred tablo in zagovarja svojo domačo nalogo. To je tako čudovitemu trenutku v mojem življenju pustilo grenak priokus. Tudi to je verjetno razlog, da se je v neki različici pojavila porodna depresija. Prepričevala sem se, da so le hormoni. Jokanje je bilo na sporedu vse od večernih ur naprej.
Zdaj namreč vem tudi, da ni nič narobe s tem, da popolne izpolnitve ob rojstvu otrok ne začutiš namudoma, temveč postopoma.
Svoja fantka neizmerno ljubim, vendar sem si predstavljala, da bom ob porodu jokala od sreče in poletela. Bilo je dokaj drugače, saj je bila prva misel ob pogledu na prvorojenega Filipa ta, da je zelo lep otroček, da je majhen, topel, krasen in predsem tako zelo krhek. Ob tem sta me spreletela strah in panika.
Je bil partner med porodom v porodni sobi?
Seveda, brez tega ne gre. Ves čas je bil ob meni. Držal me je za roko. Pri porodu mi je bil v veliko pomoč, na drugi strani pa sem lahko računala tudi na doulo Nino.
Pojavile pa so se tudi druge težave. Filip je namreč že od samega začetka imel nemalo zdravstvenih problemov.
Po porodu sem zaradi oslabljenega imunskega sistema dobila vročino, kljub temu pa sem cele noči z dojenčkoma, izmenično priklopljenima na dojki, hodila po sobi in si želela, da bi dobila dovolj mleka, s katerim bi lahko nahranila svoja fanta.
Zaradi težav s hranjenjem je bil moj Filip še posebej občutljiv in tako bolj ranljiv. Pa tudi, ker ga je v trebuščku s prostorom omejeval Viktor, se je rodil s stopali navzven, zato je moral nekaj časa po rojstvu nositi opornice.
Težav pa še ni bilo konec. Ko je dopolnil mesec dni, sem opazila, da ima vročino in da je bledoličen, nakar naju je pediatrinja poslala na preiskave.
Ugotovili so, da ima vezikouretarni refluks, kar smo morali zdraviti z antibiotiki, sama pa sem z malčkoma ostala v bolnišnici. Pozneje so ugotovili, da ima v krvi in urinu bakterijo E.coli, vendar pa se ta na srečo ni prenesla v možgane, kar so ugotvili z lumbalno punkcijo, tako da smo se počasi lahko vrnili domov.
Počutila sem se, kot da je konec sveta, na srečo se je se vse dobro izteklo. Danes mu težave povzročajo krči in izpuščaji na koži.
To je zagotovo vplivalo na tvoje slabo počutje, žalost v prvih tednih po porodu?
Zagotovo. Od izkušnje v porodnišnici do Filipovih zdravstvenih težav. Bojevala sem se sama s seboj. Bilo je težko. V času najhujše stiske mi je pomagal preprost sprehod z vozičkom po mestnih ulicah in parkih. Mož me je vednomer spodbujal, da si vzamem čas zase, da zadiham.
Kaj si doživljala?
Tesnoba, ki sem jo doživljala, ni pogojena z zunanjimi dejavniki, temveč se je sprožila nenadoma. Svoja malčka imam neizmerno rada, vendar sta me dušila skrb, strah. Devet mesecev se veseliš njunega prihoda, ko pokukata na svet, pa te preplavi skrb. Kaj naprej? Kako bom poskrbela zanju? Ostaneš ti, v mojem primeru samostojna, energična ženska, ki se spopada z novim izzivom - materinstvom.
S tem sem se spoprijemala kar nekaj tednov. Zdaj vem, da je to povsem normalno. Vem, kako se počutijo druge ženske, ki o tem nikoli ne spregovorijo. Že ko o tem govorim, se počutim kot slaba mama. Ko vidiš novorojenčka, te popade strah. Bom dobra mama? Bosta preživela? Medtem ko gledaš to ljubko bitje ... strah ... vsak večer sem jokala.
Kako opažaš, da te je materinstvo spremenilo?
Postala sem bolj mirna. Nič več mi ni težko, le dosti lažje. Potem ko ujameš ritem, ni nič več težko, sploh ko gre za tvoja otroka. Ker se rada veliko ukvarjam z njima, nimam časa razmišljati o čem drugem. Nenehno ju ljubčkam, jima pojem in se igram. To me je pozdravilo in mi zelo paše.
Za revijo Story je prispevek napisala Nika Arsovski
Fotografije: Helena Kermelj
Preberi še: Je Meghan Markle že sedaj bolj priljubljena kot Kate Middleton?
Priporočamo tudi: Harry in Meghan: Ganljivi detajli, s katerimi sta se na poroki poklonila pokojni princesi Diani
){kind=link}