Lindsay Lohan: Izpovedi superzvezdnice

Lindsay Lohan je holivudska zvezda, o kateri se v tem trenutku najbolj govori. Ko jo spoznaš, takoj vidiš, zakaj. Ko 19-letna igralka/pevka vstopi v hotel Chateau Marmont – njen dom v Los Angelesu – tako osebju kot zvezdam maha, kot bi bili vsi po vrsti njeni sostanovalci iz dijaških let.

Suha je, a ne več tako zelo, da bi se človek kar ustrašil zanjo, v svileni tuniki, kavbojkah, do kolen visokih škornjih in s frfotajočimi, dolgimi lasmi (pravkar je bila pri frizerju) pa je videti naravnost čudovita. Usede se za intervju s Cosmom, njena 12-letna sestra Ali, ki je pri njej na obisku, pa se ji pridruži.

Nobene stvari, ki se trenutno dogaja v Lindsayjinem življenju, ne bi mogli označiti za običajno, a saj je bilo že od nekdaj tako. Njujorčanka z Long Islanda dela že od svojega tretjega leta, ko je postala model za Ford. Še preden je pri dvanajstih letih dobila prvo vlogo v filmu Past za starše, se je pojavila že v več kot 60 reklamah, igrala pa je tudi v limonadnici Another World. Ker se je zbala, da zamuja otroštvo, si je Lindsay vzela premor od igranja, se vrnila na Long Island in se vpisala v srednjo šolo.

Toda že v prvem letniku jo je spet zgrabila igralska mrzlica, zato se je s svojo menedžerko, mamo Dino, vrnila v Los Angeles. Kot bi trenil, je že igrala v filmih, kot so Odštekani petek, Zlobna dekleta in Herbie: S polnim gasom.

Ko se je njena kariera vzpenjala, pa je njeno ose­bno življenje uhajalo nadzoru. Leta 2004 so nje­nega neuravnovešenega in občasno nasilnega očeta Michaela aretirali in posadili za zapahe, kjer je že preživel večino Lindsayjinega otroštva.

Zaradi izčrpanosti je morala v bolnišnico, z igralcem Wilmerjem Valderrama se je razšla na očeh javnosti, obline njene postave pa so z izgubljanjem kilogramov začele naglo izginjati (Lindsay zanika, da bi bila kdaj bulimična). Poleg vsega tega je lani prišlo še do dveh avtomobilskih nesreč, povezanih s paparaci, zaradi astmatičnega napada pa je morala ponovno za nekaj časa v bolnišnico.

Moramo ji priznati, da si je po tem plazu travmatičnih izkušenj res dobro opomogla. Decembra lani je izdala svoj drugi album, A Little More Personal, na katerem so tudi pesmi o njenem očetu, ki jih je pomagala napisati. S štirimi (ja, štirimi) filmi, ki niso namenjeni otrokom, se iz najstniške zvezdnice spreminja v vodilno damo.

Na velika platna bo najprej prišla njena romantična komedija Just My Luck, sledil ji bo film A Prairie Home Companion ob Meryl Streep, nato Bobby s Sharon Stone in še Chapter 27, v katerem igra tudi Jared Leto, s komer so jo povezovali v romantičnem smislu (sama pravi, da sta samo ‘prijatelja’). Tu se Lindsay razgovori o vsem.

Svojo prvo ljubezensko sceno si odigrala z Elijahom Woodom v filmu Bobby. Ti je bilo to težko posneti?

Ne, bilo je super. On je zelo prijeten, poleg tega pa je bil posnetek narejen z okusom. Ni bilo golote. Bila sem pokrita z rjuhami, je pa res, da nisem nosila modrčka, saj mi gre to pri nekaterih filmih neskončno na živce. V resničnem življenju tega nihče ne počne tako.

Bi kdaj pristala na snemanje prizora, v katerem bi bila gola?

Ni me sram biti brez modrčka, toda ne vem, ali bi se bila pripravljena sleči za film. Če bi šlo za vlogo, ki bi mi lahko prinesla oskarja, bi na to gledala drugače.

Tvoja nova pesem Confessions of a Broken Heart govori o tvojem očetu. Kako se je on odzval nanjo?

Že dolgo nisem govorila z njim. Rada ga imam, saj je moj oče, a več kot toliko zanj ne morem storiti. Odrasel fant je in ko bo pripravljen, se bom tudi jaz pripravljena pogovarjati. Napisal je odgovor na mojo pesem, a ga je poslal na New York Daily News. To zelo osebno pismo so brali ljudje, ki jih sploh ne poznam. Tega ne bi smel narediti. Ljudem tega res ni bilo treba vedeti.

Zakaj si potem pesmi o njem izdala na albumu?

Tako daleč sem bila še pripravljena iti. To sem storila zato, ker se mi je zdelo, da mladim dekletom, ki se morda zgledujejo po meni, sporočam nekaj pomembnega. Hotela sem pokazati, da ni nihče popoln. Morda se res po rdeči preprogi sprehajam v oblekah najboljših oblikovalcev, a to še ne pomeni, da nimam celega kupa težav.

Verjameš v psihoterapijo?

Pišem, tudi dnevnik. Včasih kakšno pesem napišem kar na prtiček ali pa v svoj BlackBerry. To je moja terapija. Pišem, kar mi pade na misel. Imam citat, ki bi ga rada prebrala: “Življenje se ne meri po tem, kolikokrat vdihnemo, temveč po trenutkih, ki nam vzamejo dih.” To bi rada vključila v svojo poročno zaobljubo.

Veliko mladih zvezd se poroča in ima otroke. Meniš, da to čaka tudi tebe?

Zadnja dva tedna sem mama za Ali. To je zelo naporno. Zaenkrat še nisem pripravljena postati mama. Poroka je velik korak, toda kdo pravi, da ne bom šla kar v Vegas in se poročila samo zato, da bi videla, kako je to videti?

Bi res to naredila?

Nikoli ne reci nikoli. Stvari, ki jih ne načrtuješ vnaprej, so najboljše. Sama sem zelo spontana oseba.

Kako bi opisala svoj pogled na romantiko?

Zvenelo bo prismojeno, ampak imam nekaj ljudi, v katere se je zabavno vsake toliko časa zatreskati. Spanje naokrog ni nekaj, kar bi me zanimalo, dejanje prave ljubezni pa je nekaj neverjetnega. Noro je. Treba se je zabavati in svoja čustva spustiti na dan.

Kaj iščeš pri fantu?

Zaupanje, zvestobo in dober smisel za humor, saj je v paketu z mano tudi veliko ‘prtljage’. Vsak dan mi sledijo paparaci. Ko bom končala ta film (Chapter 27) v New Yorku, bi prav rada imela fanta. Lepo bi bilo imeti tisti občutek varnosti in nekoga, s komer greš lahko v kino.

Se vedno zaljubiš v starejše moške?

Na zmenke z moškimi, ki so starejši od mene, hodim zato, ker se z njimi bolj ujamem. Počutim se mnogo starejšo kot le 19. Hitro sem odrasla, pa ne toliko zaradi dela, bolj zaradi stvari, ki so se dogajale v moji družini. Sem najstarejša (od štirih), zato sem že zelo mlada spoznala, kaj je odgovornost. Vse moje prijateljice so starejše od mene in vedno dobro poskrbim za njih. Sem človek, ki raje daje kot jemlje.

Z Wilmerjem se še vedno družita. Kaj je po tvoje tisto ključno, kar dvema, ki sta bila nekdaj par, omogoči, da ostaneta prijatelja?

Čas ... in zaupanje. Dobro je biti prijatelj z nekdanjimi, saj so te enkrat znali osrečiti. Zdaj sem veliko bolj pozitivna. Pred časom sem bila še zelo negativna, v slogu: “Uničil si mi življenje!”

Si res taka žurerka, kot trdi­jo v tabloidih?

Lani sem bila kot brucka na fakulteti, zdaj pa ne hodim več toliko ven. Nimam te želje.

Bi hotela razjasniti tisto, kar je bilo o tebi napisanega v reviji Vanity Fair?

Besna sem, ker so moje besede jemali iz konteksta. Nisem bulimična in nikoli nisem rekla, da sem.

Kako si potem tako hitro tako zelo shujšala?

Bila sem nesrečna in prestajala sem veliko osebnih težav. Nisem pravilno jedla. Občasno mi sploh ni bilo do hrane. Bila sem zelo izmučena in izčrpana.

Si čutila pritisk, da moraš biti zelo suha?

Imela sem občutek, da moram paziti, da se ne bi zredila nazaj, saj so bile trlice v modi. Pač slediš tistemu, ko ti ljudje rečejo: “Super si videti,” saj se začneš spraševati: “Le kakšna sem morala biti prej?” Toda s celo norijo o tem, da moraš biti blazno suh, se ne strinjam. Nočem, da moja sestra ali druga dekleta, ki se zgledujejo po meni, mislijo, da morajo biti takšne, če hočejo biti privlačne.

Ko si shujšala, so se ti prsi zmanjšale in govorice o vsadkih so prenehale krožiti. Si to začutila kot olajšanje?

Ljudje so se morali po tem počutiti res bedasto, kajne? Upam, da so se počutili bedasto. Prej sem imela košarico D. Zdaj imam C.

Si zdaj zadovoljna s svojim telesom?

Všeč mi je, kako se počutim. Zdrava sem. Ne držim se diet. Jem, kar hočem, in takrat, kadar sem lačna. Zelo dejavna sem in kadar delam, sem pod hudim stresom, zato ostajam suha. Rada bi imela več mišic. Želim si, da bi prišla v tisto fazo, ko začneš noro telovaditi.

Kako pri vseh teh pasteh preživiš v Holivudu?

Paziti moraš, s kom se fotografiraš. V ta posel greš zato, da bi čim več izkusil, ko pa, te zaradi tega raztrgajo. Industrija te kuje v zvezde samo zato, da te lahko potem sesuje. Če preživiš to, postaneš superzvezda.

Shana Malcolm, Živa Lečnik

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc