Jolanda Čeplak: Pravljica o treh stotinkah

Sanjska zgodba se je razpletla na evropskem dvoranskem prvenstvu na Dunaju. Začela se je mnogo pred finalom teka na 800 metrov, kajti avstrijski mediji in domače prizorišče so bili odločno na strani domače šampionke Steffi Graf. Prepričanje, da bo Herkulovsko grajena Grafova zanesljivo najhitrejša, je bilo za Avstrijce brez sence dvoma.

Na Dunaj se je potrudil priti celo alpski smučar Herman Maier, ki naj bi svoji rojakinji v slogu “najboljši za najboljš o” ob podelitvi zlate kolajne izročil cvetje. Veliki obračun je bil videti tako, kot da bi bili na stezi le dve finalistki. Daleč pred drugimi sta tekli sami in bíli medsebojni boj. Vodila je Velenjčanka, v zadnjem krogu pa je potegnila Grafova.

Pogled na stezo je spominjal na zgodovinski boj malega Davida z ogromnim Goljatom. Ali po slovensko – na Krpana z drobno kobilico v boju s strahovitim Brdavsom, ki je pred tem pospravil pod rušo kopico dunajskih junakov. Večina Slovencev se je takrat verjetno že sprijaznila s srebrom, saj bi bilo drzno staviti na Jolando. Morda bi si to privoščili le najpogumnejš i kvartopirci, ki bi se jim, kot se je izkazalo pozneje, tveganje izplačalo.

Manekensko grajena Velenjčanka je namreč zbrala toliko moči, da je prva pretekla ciljno črto. Kot da ne bi bila dovolj že zmaga, je sapo jemal še semafor. Svetovni rekord! Pravzaprav sta obe tekli rekordno, a na seznam rekorderk se je vpisala le Čeplakova. Razlika je bila komaj tri stotinke sekunde. Pičle tri stotinke, ki športnika dvignejo med zvezde ali potisnejo v ozadje.

Odkrijte nam, od kod so prišle dodatne moči za silovit finiš.

“Ne morem, ker ne vem. Ko je Steffi prestavila v višjo prestavo, se je meni začel v glavi vrteti film iz preteklih let. Nanizali so se mi najtežji trenutki, ko mi je bilo težko, ko sem grizla do onemoglosti, pa mi ni šlo. Spreletelo me je, da nimam kaj izgubiti. Lahko jo le poskusim prehiteti. Izšlo se je. Moram pa priznati, da svetovnega rekorda brez Grafove gotovo ne bi bilo.”

Vaš dolgoletni trener Tomo Popetrov se je izkazal za jasnovidca. Ste mu verjeli?

“Hja, to je bilo zanimivo. Po polfinalni zmagi mi je rekel: ´Jutri bo padel svetovni rekord. Pravzaprav dva. Na zadnjih metrih.´ Zmagovalke ni imenoval, razplet pa je bil točen.”

Po vašem zmagoslavju so se Avstrijcem nosovi hudo povesili. Tudi Grafovi, ki vas je na tiskovni konferenci začela blatiti z namigi na neprimerno zvezo med vami in vašim (ter njenim) menedžerjem.

“Steffi Graf je znana kot temperamentna in agresivna ženska. Njene izjave, ki nimajo nobene zveze s športom, so dokazale, da ji manjka takta, in z njimi je očrnila sebe namesto mene. Čeprav je šlo za neosnovane in neprijetne obtožbe, me ni zmedla in znala sem ji primerno odgovoriti. A to je mimo in dogodek sem že davno vrgla iz glave. Nizki udarci niso v moji naravi, zato se ne ustavljam pri takšnih scenah.”

Kaj pa je v vaši naravi?

“Ne maram sporov in prepirov. Pogovarjam se z vsemi enako, kulturno, če mi kaj ni prav, mirno povem in ne spletkarim. Rada imam jasne odnose.”

Zdaj ste članica zelo ozkega, najvišjega svetovnega razreda v atletiki. Vas je skok v višave spremenil?

“Jaz se nisem spremenila, spremenilo pa se je vse okrog mene. Moje ime vsi poznajo in čeprav ga v tujini izgovarjajo napačno – za njih se namreč pišem Seplak – natančno vedo, za koga gre. Res, postala sem zvezda. Najbolj viden je moj novi status pri organizatorjih.

Želijo me na vseh mitingih, pripravljeni so mi ugoditi, da se le pojavim na štartu. Prvih pet, šest športnikov na tekmah posebej predstavljajo: pompozno te pripeljejo z avtomobilom in podobno, vprašujejo, koliko tekmic si želiš, izbiram lahko stezo … Skratka, imam vpliv, ki pa ga ne izkoriščam. Zame ni pomembno, koliko jih teče ob meni, ampak to, da sem spredaj.”

V sloviti tovarni Nike so vam izdelali posebne športne copate z vašima začetnicama (JC, ker ne poznajo kljukic, op. avtorice) in dodali še doseženi svetovni rekord 1:55,82. Kaj vam to pomeni?

“Tudi to je priznanje. Očitno so se tudi zelo potrudili, saj so copati izvrstni. Mislim iskreno, brez reklamnih podtonov.”

Ste kdaj sanjali o svetovnem rekordu?

“Niti najmanj. Atletika je izjemno zahtevna in za vsako stotinko, kaj šele sekundo, moraš ogromno garati. Kako naj bi si upala pomisliti, da mi bo kdaj kaj takega uspelo. Poleg tega v moji glavi rezultati niso na prvem mestu. Veliko bolj mi je pomembna zmaga. Če se ujame še z vrhunskim časom, je rezultat kot smetana na sladici.”

Kakšne so bile vaš e sanje v otroštvu? Ste načrtovali, kaj boste poželi kot odrasla oseba?

“Pravzaprav ne. Ko kot otrok blebetaš, kaj boš postal, običajno praviš, da boš zdravnik, profesor ali kaj podobnega. Mene takšni pogovori niso zanimali. Vleklo me je v telovadnico, od prvega razreda naprej pa sem bila v atletskem krožku, kjer sem našla vse svoje zadovoljstvo. Že takrat sem čutila posebno vez s športom in čutim jo še danes.”

Mar to pomeni, da bi se lahko po tekmovalni karieri posvetili trenerskemu delu?

“Morda. Vsekakor se vidim v atletiki. Mogoče v trenerskem poklicu, morebiti v menedžerstvu, ali pa bi se dalo oboje združiti. Vem le, da rada pomagam mladim.”

Za izbiro je še dovolj časa. Zdaj ste še trdno na tekmovalnih stezah. Kakšno pa je življenje športnika?

“Z eno besedo: težko. Ne želim se pritoževati, navsezadnje sem ga sama izbrala in ni mi žal, a življenje športnika terja ogromno odrekanj. Ne gre le za pet do šest ur treninga dnevno, ampak za ves dnevni ritem, ki mora biti podrejen športnemu cilju.

Ob določenem času moraš jesti, počivati, spati, dolge nočne zabave pa preprosto zbrisati s seznama želja. Ljudje imajo večinoma povsem napačne predstave. Zavidajo nam potovanja in zdi se jim tako vznemirljivo, da smo danes tu in jutri tam. Toda jaz od potovanj nimam ničesar. Veste, kako izgledajo? Letališče – hotel – stadion – letališče. Večine krajev, kjer sem nastopala, si sploh nisem utegnila ogledati.”

Kdaj pa se potem sprostite?

“Šele po sezoni, pa še to ne pretirano, ker si noben športnik ne more privoščiti dolgega lenarjenja. Forma ne pride čez noč in to moraš imeti vedno pred očmi. Najtežje mi je v poletnih mesecih, ko gredo drugi na morje, jaz pa osamljena grizem atletsko stezo. Kaj bi dala za brezskrben dan na plaži, ko bi se lahko po mili volji brezdelno izležavala!”

Kakšen bi bil vaš recept za vrhunskega športnika? Kakšne kvalitete naj bi imel?

“Brez stroge discipline in vztrajnosti ne gre. Lahko si še tako nadarjen, brez trdega dela ne boš prišel daleč. K športniku pa po mojem sodijo še odprtost, prijaznost in kulturne manire. Mogoče mi zaradi tega niso po meri ameriški atleti. Sprinter Maurice Greene, na primer, je tako domišljav, da poka po šivih. Rad bi bil zvezdnik, pa ne obvlada osnovnih pravil obnašanja. Obstajajo pa tudi izjeme, da ne bo kdo pomislil, da so vsi Američani takšni.”

Vseeno ste jim malo podobni. Mislim na zmagovalno miselnost, ki je zanje pregovorno značilna. Zase pravite, da ste zmagovalni tip športnice.

“Drži, to je očitno v meni. Ko sem teden dni po Dunaju odpotovala v Avstralijo na tritedenske priprave, sem se o tem znova prepričala. V polnem treningu sem sprejela vabilo za nastop, pa čeprav sem bila na smrt utrujena. Na stezi se mi je poznalo, da nisem prava in za vodilno sem zaostala že štiri metre. Počasi sem se že sprijaznila s porazom, na zadnjih stotih metrih pa mi nekaj znotraj le ni dalo miru in stvari sem postavila na pravo mesto, čeprav tekma ni bila pomembna.”

Realno imate pred seboj še deset let tekmovalne kariere. Kaj si še želite doseči?

“Želim si čim več kolajn z največjih evropskih in svetovnih tekmovanj, vključno z olimpijsko v Atenah.”

Dotakniva se še vroče teme jemanja prepovedanih poživil. Kaj mislite o tej nadlogi?

“Sem odločno proti, zato sem zelo previdna. Vselej pijem le pijačo, ki si jo sama prinesem na tekmo, če pa si jo kupim, posežem le po pred mano odprti osvežilni pijači. Izogibam se tudi antibiotikom, ki znajo v prevelikih količinah prav tako pokazati pozitivne izvide.

Prehlade raje zdravim z domačimi zdravili, na primer s čaji. Preveč vloženega dela je v rezultatu, da bi bila pripravljena vse odpihniti s kakšnim prepovedanim napitkom. Poleg tega menim, da lahko popiješ karkoli, pa ne bo uspeha brez dolgotrajnega dela. Poživila, ki bi ga zaužil in že rekordno tekel, ni.”

Kot rekorderka ste pod posebnim režimom in nenehno vas kontrolirajo. Vam je to odveč?

“Ne, vse pride v paketu in kontrola spada zraven. Redno moram sestavljati urnik z natančnim ’voznim redom’ in ga pošiljati mednarodni komisiji, tako da vnaprej natančno vedo, kje me lahko najdejo. Na tak način se orientirajo in me presenetijo z obiskom. Na tekmah in doma. Letos so me nenapovedano testirali že sedemkrat.”

Jolando Čeplak kot športnico poznamo, kakšna pa je zasebno?

“Po horoskopu sem devica in kot se za to znamenje spodobi, sem redoljubna, rada sem urejena. Nepospravljeno stanovanje me zelo moti, pa čeprav včasih zaradi preutrujenosti kakšno stvar tudi sama nekontrolirano odvržem. Občutljiva sem tudi na krivico, pa naj je storjena meni ali komu drugemu.”

To so lepe lastnosti. Imate tudi kakšno slabo?

“Včasih sem tako tečna, da grem sama sebi na živce. Zjezijo me malenkosti, nepomembne stvari. Ko me čez kakšno uro tečnoba mine, se sprašujem po vzroku, pa največkrat ne najdem odgovora. Zamerim si tudi to, da za sabo puščam prižgane luči. V kopalnici, na hodniku, povsod.”

Ste bili kdaj zaljubljeni v športnika?

“Sem, pa ne priporočam. Skupaj sva bila dve leti, a je bilo zelo težko uskladiti najine obveznosti.”

Že pri devetnajstih ste se poročili. Kako se znajdete v zakonskem stanu?

“Za poroko sem bila res mlada in o zakonu nisem imela nobene predstave ali pojma. Potem sem ugotovila, da je enako, kot če z nekom živiš pod isto streho. Razlika je le v uradnem papirju, ki pa zame ni pomemben.”

Kako se vidva usklajujeta?

“Večinoma gre gladko, se pa tudi zaplete. Čeprav se Aleš zelo trudi, vselej ne razume zahtev, ki jih terja atletski trening. Meni pa ne gre v glavo njegova norost za motorji. Samo da nekaj zahrumi iz izpušne cevi, že ga spreleti srh. Ob dvokolesnih zverinah me najbolj preganja skrb, kaj vse bi se mu lahko zgodilo. Toliko nesreč je.”

Sta se že pogovarjala o otrocih?

“Seveda. Mislim, da bi lahko naredila tekmovalni premor po olimpijskih igrah v Atenah. Po ’porodniški’ bi se razumljivo vrnila v atletsko areno. To je danes že mogoče in nemalo športnic si je materinstvo privoščilo med tekmovalnim obdobjem. Bolj kot odsotnost s tekmovališč me preganja nosečnost.

Strašno se je bojim, posebej poroda. Kar zgrozim se ob misli na podobe, ki sta mi jih opisovali mama in sestra. Ko me zajame panika, si prikličem vse svoje dosedanje napore in si rečem, da bom zmogla tudi to. A nelagodja še vedno nisem popolnoma odpravila. Najbolje bi bilo, da bi imela dvojčka, tako bi opravila z dvema muhama na en mah.”

O oboževalcih in Angelici

Svetovni rekord je Jolandi Čeplak močno povečal krog oboževalcev. “Dobivam ogromno pošte od doma in iz tujine in vsem ne morem sproti odgovoriti. Hvaležna sem za čestitke in trudim se, da vsem ugodim. Večina si želi sliko in avtogram. Nenavadno pa se mi zdi to, da me v Velenju predvsem starejši občani na cesti pozdravljajo, čeprav me osebno ne poznajo.

Seveda je to prijeten občutek in ga jemljem kot priznanje. Veliko prometa je tudi prek računalnika. Najbolj neverjetna je najstnica iz Stockholma, Angelica. Predi vsako tekmo mi zaželi srečo, po njej pa mi čestita. Za tolikšno zagnanost se ji bom oddolžila in se bom med letoš- njim nastopom na Švedskem skušala dobiti z njo osebno.”

Vsem, ki bi se Čeplakovi rade oglasile po elektronski pošti, sporočamo njen naslov: www.jolandaceplak.com.

Darja Ladavec

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere