Jennifer Lawrence spregovorila o svoji največji stiski

S Katniss, ki jo igraš v filmu, se mi zdita precej podobni. Je tako tudi v resnici?

Zdi se mi, da je kar malce nevarno primerjati sebe z nekom, ki dejansko spreminja svet na način, kot ga spre­minja Katniss. V mojem življenju je veliko nepredvidljivih stvari, vseeno pa sem hvaležna za vse, obožujem to, kar počnem.

Ob branju scenarija sem se že prvič poistovetila s Katniss, in ko so me dejansko postavili v njena oblačila in mi povedali, kaj moram povedati, sem nekako našla svoj unikaten glas. Težko je biti mlad in imeti toliko pozornosti, pri čemer te vsi poslušajo in sledijo vsaki tvoji potezi. Kot vzornik si pod določenimi pritiski, sploh glede na to, da tudi sam še vedno odraščaš in se učiš. In še vedno si včasih mislim, prosim, ne zapišite tega o meni! [se nasmehne]

Katere stvari te ponavadi spravijo v jok?

Ko sem bila mlajša, sem se pogosto pretvarjala, da jočem. Sicer pa ne jokam pogosto, včasih si celo želim, da bi lahko jokala, ponavadi takrat, ko mi je hudo za koga. Veliko laže je biti sočuten do drugih kot do sebe, tako je tudi pri igranju – gre za vživljanje v vlogo nekoga drugega, zato tudi veliko laže jočem v filmu, v zasebnem življenju pa se teže povežem s svojim čustvi na takšen način.

Če ne jočeš, kako sicer sprostiš vse, kar te teži?

To bi pa morali vprašati mojega terapevta! [se nasmeje] Na različne načine. Mislim, če je nekaj res žalostno, bom tudi jokala.

Kaj je tisto, kar moraš imeti vedno pri sebi na potovanju?

Vedno pozabim polnilnik za telefon, nekoč sem celo pozabila potni list, zato zdaj vedno poskrbim, da sta ti dve stvari z mano.

Pogrešaš kdaj čas, ko še nisi bila prepoznavna igralka s toliko pozornosti?

Imam takšne in drugačne dneve, tako kot vsak. Obstajajo čudovite stvari, ki pridejo skupaj s takšno službo, pa tudi težji trenutki. Recimo tako kot Katniss, ko se počuti, da za kakšno stvar še ni pripravljena, se tudi sama znajdem v takšni vlogi, ko bi najraje odnehala pri čem, čeprav vem, da ne smem. Zato se lahko povežem z njo, z bitko, ki jo imamo sami s seboj, ko iščemo ravnovesje med pojmom dati in prejemati.

Vem, da je prav, da naredim določeno stvar, tako kot Katniss razume, da bo to vojno morala izpe­ljati. Obožujem svojo službo, vseeno pa se zavedam tudi neprijetnih stvari, ki pridejo zraven in jih moram sprejeti.

Vsi občudujemo tvoj smisel za humor. Se sploh zavedaš, kako zabavna si? Ti to kdaj pomaga v življenju?

Res je smešno, kot ti zastavljajo vprašanja, ki jih sicer ne bi nikoli. [nasmešek] Opazila sem, da se ljudem moje šale zdijo smešne, in potem sem si rekla: 'No, to je bilo očitno pa res smešno.' Prav tako se zavedam tudi takrat, ko nisem smešna, ko se mi šala ponesreči.

In ja, humor mi je pomagal preživeti vse to, to imam po očetu, ki me je naučil, da je dobro, če se znaš pošaliti na svoj račun. Zato mi humor tudi veliko pomeni. Čutim, da se moram vsak dan smejati. Pravzaprav je tako, da imam lahko intelektualen pogovor z nekom in se z njim tudi dobro nasmejem, ampak na koncu dne mi veliko več pomeni, če se pošteno nasmejem.

Se ti zdi, da v resničnem življenju deluješ kot vodja? Si vzornica mladim generacijam in oboževalcem?

Lahko sem ukazovalna, težko pa je o sebi reči, da si lider. Ne nazadnje sem samo igralka, ne vodja nečesa res pomembnega. To, da bom vzornik nekomu, sem se zavedala že na začetku kariere, gre za nekaj, česar se moraš zavedati. Sem zelo vesela, da sem v tej vlogi.

Nikoli nisem čutila potrebe po tem, da bi morala iti v klub in se znorela, in če veš, da te mladi ali kdorkoli posluša, moraš biti previden pri tem, kaj rečeš. Ker pa, kot vemo, to ravno ni moje najmočnejše orožje, se trudim, da se izpilim.

Ljudje te obožujejo, ker si pristna in nezlagana. Po vsem, kar imaš in kar je še pred tabo, misliš, da boš še naprej lahko takšna?

Upam. Včasih je zelo naporno. Recimo, ko rečem kaj res neumnega in ne vem, koga bi poslušala. Vsi mi govorijo, naj se ne spremenim, po drugi strani pa sama pri sebi vem, da je bila takšna izjava res neumestna. Težko je, da se ne spremeniš, medtem ko se ves svet okoli tebe spreminja.

Pred kratkim sem recimo želela prijateljici kupiti francoskega buldoga in sem jo peljala k lastniku, ki ga je želel prodati. Bili smo na njegovem vrtu, ugotovili celo, da imamo nekaj skupnih prijateljev, bil je čudovit dan, pri tem pa nisem opazila, da je med pogovorom posnel kar nekaj fotografij, ki jih je prodal na spletu.

Res bi si želela, da bi bil to običajen dan in se ne bi spraševala, ali moram zaupati ali ne človeku, ki ga prvič vidim, ampak žal imam razloge za to. Tako se res ne želim spremeniti, ampak ljudje morajo nehati biti take riti.

Ali kot ženska čutiš odgovornost, da moraš biti drugim ženskam vzor?

Da moraš kaj pokazati in ne smeš razočarati? Seveda. Počutim se odgovorno tudi zato, ker mlade ženske gledajo moje filme. Zdi se mi pomembno, da se ženske med seboj podpiramo, zato se počutim pod pritiskom le toliko, kot bi se morala vsaka ženska. Ženske smo znane po tem, da smo zlobne druga do druge, medtem ko moški delujejo povsem drugače. Zato čutim pritisk in odgovornost, ki pa ju čutim čisto do vsakega človeka.

Kaj si se naučila iz igranja vloge Katniss?

Kaj sem se naučila iz tega, da sem upornica? Kako močan je lahko tvoj glas, kako pomembno je, da imaš glas in da se postaviš za svoj prav. Tudi takrat, ko je težko, tudi če te je strah in veš, da ne bo enostavno.

Si ena najbolj prepoznavnih igralk na svetu. Kako se soočaš s slavo?

To, da sem slavna, ne vpliva preveč dobro na mojo psiho. Ker pa sem rada igralka, se enostavno pojavim na setu in posnamem svojo vlogo, grem na premiere in potem domov. In to je to. Tako se tudi ne obremenjujem preveč s svetom in tem, kar se dogaja okoli mojega označevanja, saj to ne bi bilo okej zame, niti ne vem, ali bi zmogla vse prenesti. Sem pa nazadnje izgubila glavo, ko me je obiskala Lorde [novo­zelandska pevka].

Nekoč si dejala, da ješ špagete in mesne kroglice za zajtrk, zato me zanima, ali se glede na to, da moraš biti kot igralka v dobri kondiciji, lahko izogneš dietam?

Za vloge, ki jih igram, se običajno ne poslužujem diet, niti mi to ni treba, bolj pomembna je fizična priprava. V filmu Igre lakote je veliko scen, kjer se teče in skače skozi ovire, kar včasih traja tudi po cele dneve, zato mi res ni treba hujšati. Ne nazadnje sem stara 24 let, in če bo le mogoče, se bom hujšanju izognila. Mogoče bom res nekega dne morala na dieto, ampak danes zagotovo ne! [se nasmeje]

Ob vsej pozornosti, ki te spremlja – kako si sploh lahko prizemljena in počneš običajne stvari?

Pravzaprav sploh ne vem. Nisem odra­sla v filmskem svetu, sploh pa ne v Los Angelesu, odrasla sem v Kentuckyju in do pred nekaj leti nisem bila uspešna in znana, zato se še toliko bolj zavedam, kaj se dogaja v resničnem svetu in koliko stane kakšna stvar! Včasih mi je res težko.

Kot na primer zadnjič, ko sem se peljala mimo trgovine in se spomnila, da potrebujem tupperware. [se nasmeje] Zato sem se ustavila in si ga kupila, kar se mi je zdelo res fajn. Pri tem me je nekaj ljudi opazovalo, nekateri so s prstom kazali name ali celo prišli do mene. Na žalost največ stisk doživim že, ko želim iti v trgovino po hrano, saj nikoli ne vem, kaj se bo zgodilo. Mučijo me nočne more, da se sprehajam po ulici in vstopim v nakupovalni center, kjer me ljudje takoj obkrožijo, sama pa se nimam kam skriti, umakniti.

Zato je včasih veliko enostavneje, če pokličem prijateljico in jo prosim, da mi prinese banane, ker si res ne želim iti v trgovino in imeti tam cel dogodek. Vseeno pa je zelo pomembno, da si prizemljen. Kako to uravnovesiti, mi ni še čisto jasno, še vedno se učim iz dneva v dan.

Besedilo: Katherine Tulich
Priredila Lola Agnič
Fotografiji: Profimedia/Dior