Donatella Versace: Blišč in beda modne kraljice

Donatella Versace se je kot najmlajša od štirih otrok rodila 2. maja 1955 v industrijskem mestecu Reggio di Calabria na jugu Italije. Oče Antonio, osebni finančnik italijanske aristokracije, je imel le malo vpliva na vzgojo svojih otrok.

Pozneje je odprl trgovino z električnimi napravami, v prostem času pa je rad bral poezijo, tako da je hlače v družini v glavnem nosila mama. Ker so jo imeli vedno za članico nižjega razreda, se je krojačica Francesca odločila, da se bo dokazala. Z malo denarja, ki ga je imela družina, je odprla svoj atelje. Posel je cvetel in kmalu je postala ponosna lastnica več butikov po Italiji.

Družina Versace je živela v stanovanju nad enim izmed njenih butikov, v katerem je mali Gianni pogosto preživljal čas.

Najstarejši brat Santo je študiral poslovno administracijo v Messini in pomagal mami pri poslih, a ne v kreativnem, ampak v komercialnem smislu. Četrti otrok družine Versace, Tina, pa je umrla že pri 12 letih za posledicami tetanusa. Tudi Donatella je veliko časa preživljala v butiku, kjer se je navduševala nad kreacijami in materiali. Prav takrat je vzljubila modo. Vsak njen prihod na ulice domačega mesteca je bil pravo presenečenje. Kljub desetletni starostni razliki si je bila zelo blizu z bratom Giannijem, ki je svoji muzi, kot ji je pravil, neredko šival oblačila.

"Gianni me je od nekdaj obravnaval kot odraslo osebo. To mi je bilo všeč. Sešil mi je črno usnjeno mini krilo in živo rumeni top. Imela sem usnjene škornje in dolge blond lase. Bila sem tako mlada. Lagala sva o mojih letih in vsem govorila, da sem starejša. Mama je bila jezna zaradi tega," se spominja Donatella.

Čeprav pravzaprav sploh ni imela časa, da bi bila povprečna najstnica, sta brat in sestra pogosto uživala v čarih nočnega življenja rodnega mesteca, v katerem sta najraje obiskovala barčke in diskoteke. Donatella je nekoč celo izjavila, da jo je prav brat naredil tako divjo:

"Ko sem se rodila, je imel on v družini že sloves upornika."

Uporništvo je kmalu prenesel tudi na svojo mlajšo sestro, ki jo je že takrat zaposlil v vlogi svoje pomočnice:

"Dal mi je delo raziskovalke. Morala sem vedeti, kdaj se starša vračata domov, da sem ga lahko opozorila, naj se neha igrati in početi neumnosti. Morala sem jemati ključe z nočne omarice v spalnici staršev, da se je lahko pretihotapil ven in do jutra plesal v diskoteki. Pri komaj 11 letih sem sedela z njim na sprednjem sedežu avta v svojem rumenem mini krilu, ki mi ga je naredil za najine nore zabave, in lagala o svojih letih."

Ko se je leta 1969 pojavila naličena v šoli, so jo takoj suspendirali, kar staršem seveda ni bilo všeč:

"Bila sta zelo stroga. Toda rada ju imam zaradi tega. Že tako sem preveč nora, predstavljajte si, kaj bi šele bilo, če ne bi bila stroga."

Ko se je Gianni sredi sedemdesetih preselil v Firence, da bi si ustvaril kariero modnega oblikovalca, mu je Donatella sledila. Tam je leta 1977 začela študirati književnost in tuje jezike, živela pa je s tremi sostanovalkami. V tistem obdobju se je oblačila kot ciganka in vedno uporabljala črna ličila za oči. Ko se ji ni bilo treba učiti, je odšla v bratov studio. Po diplomi se je z Giannijem preselila v Milano.

V prestolnici mode sta se brat in sestra vselila v skupno stanovanje in Donatella se je kot asistentka kmalu zaposlila v njegovem komaj ustanovljenem modnem podjetju, v katerem se je pozneje ukvarjala z odnosi z javnostmi:

"Zelo me je motilo, ker so me označevali za njegovo muzo. Večino časa sva se prepirala, in sicer zaradi tega, ker sem mu v glavnem vedno nasprotovala in ugovarjala. Kar naravnost sem mu povedala, da mi neka stvar ni niti najmanj všeč. Da ni dobra. In potem je kričal name. No, v glavnem pa je šlo za konstruktivne spore."

Gianni je kmalu dojel, da bo bolje, če se bo Donatella tudi lotila kreativnega dela v njegovem podjetju.

Čeprav je priimek Versace postal prava modna znamka in je njuno delo že obrodilo sadove, je bil Gianni še vedno odvisen od njenega mnenja. Bil je tako navezan nanjo, da ji je v osemdesetih letih posvetil parfum Blonde. Leta 1995 ji je dal celo proste roke pri ustvarjanju njene linije oblačil Versus, ki je še danes znana po vsem svetu. Njun odnos pa - podobno kot odnos z bratom Santom, ki se je pozneje zaposlil v Giannijevem podjetju - ni bil idiličen.

"Vladata po principu terorja. Oni trije imajo zelo čuden odnos. Pravzaprav obstajajo tri cesarstva, čeprav je Gianni veliki šef. Ima največje število delnic. Stalno so v nekih sporih, še posebej brata. Santo je odgovoren za poslovni del, Gianni pa se ne more upreti temu, da ne bi svojega nosa rinil v vse. Gianni ne spoštuje brata, a se čuti prisiljenega, da ga obdrži v podjetju, ker je ta položaj bolje prepustiti nekomu iz družine kot pa popolnemu tujcu," je razkrila gospa, ki je bila nekoč zaposlena v podjetju Versace. Blažji kot do brata pa je bil Gianni v odnosu do Donatelle.

"Moja popolna ženska - mama, rokovska zvezdnica in marljiva delavka," ji je govoril.

Njegovo navdušenje nad Donatello je delil model Paul Beck, ki se je leta 1983 poročil s platinasto kreativno žensko.

Govorilo se je, da se je za ta zakon dogovoril prav Gianni, da bi imelo njegovo modno carstvo nekega dne moškega naslednika. Nekateri pa so bili celo prepričani, da je zakon organiziral zato, ker njegova čustva do sestrinega soproga niso bila le platonske narave.

Beck je odraščal v Ameriki, na Long Islandu, njegov videz, ki je rahlo spominjal na videz priljubljene lutke Ken, pa mu je v osemdesetih letih zagotovil donosno modno kariero na Manhattnu. Preden je spoznal Giannija in Donatello, je delal kot model za Armanija, potem pa se je njegova kariera začela vzpenjati z vrtoglavo hitrostjo. Najprej so ga najeli kot model modne hiše Versace, pozneje pa še kot svojevrstnega svetovalca, ki se je sprva posvečal malenkostim, kot je globina žepov na kreacijah, kmalu pa se je prerinil do mesta direktorja trženja modne hiše Versace.

Tri leta po poroki je Donatella povila svojega prvega otroka, hčerko Allegro Beck. V Allegrinem življenju je izredno pomembno vlogo igral prav njen stric Gianni. Govoril ji je mala princeska, v oporoki pa ji je zapustil tudi večino svojega poslovnega imperija.

"Moji otroci so bili njegovi otroci. Vedno je bil ob Allegri. Od devetega leta življenja je bila z njim, ga poslušala, z njim obiskovala muzeje. Poznala je vse muzeje v Ameriki, Franciji in Angliji. Tudi Gianni je oboževal umetnost. Sedela je z njim in listala knjige o umetnosti. Poznala je Picassova dela ... To je bil čudovit prizor. Bila je posebna punčka," pripoveduje Donatella, ki je od nekdaj vedela, da bo Gianni nekega dne vse zapustil prav njeni hčerki. Po eni strani je to storil tudi zato, da bi spodbudil Donatello, da bi bila najboljša mama.

"Vse nameravam zapustiti tvoji hčerki, ker želim biti prepričan, da boš dobro skrbela zanjo. Trudi se, da jo boš dobro vzgojila, ker bo šlo vse moje v njene roke," ji je govoril.

Donatellin drugi otrok, sin Daniel Beck, ki je ime dobil po pesmi Daniel Eltona Johna, je na svet prijokal leta 1989. Toda v nasprotju z Allegro, ki obožuje modo, Daniela bolj zanima glasba. Je velik oboževalec težkometalne glasbe in tudi sam igra električno kitaro. Ko mu je leta 1994 umrla babica Francesca, sta se njegova mama in stric le še bolj zbližala.

"Ker je moja mama mrtva, je Donatella zdaj najpomembnejši člen v mojem poslu. Res je, da je rahlo vihrava, a resnično ve, kaj želijo ženske, in verjamem njeni oceni, ko dizajniram," je povedal Gianni, ki je leta 1996, ko so mu diagnosticirali raka na srednjem ušesu, prav vse svoje znanje prenesel na mlajšo sestro.

"Tistega leta me je vse naučil. Dobro je znati početi vse te stvari in priti iz njegove sence, a raje bi videla, da bi ustvarjala skupaj," je tedaj povedala Donatella. Kot da bi slutil, da se mu bliža konec, se je Gianni trudil, da bi do svoje smrti pripravil vse potrebno. V oporoki je 30 odstotkov svojega podjetja zapustil bratu Santu, 20 odstotkov Donatelli, 50 pa Allegri:

"Bil je prepričan, da bo umrl. Še preden so ga ubili, je imel tumor na ušesu. Zadnji dve leti življenja se je skrival v svojem stanovanju na elitni milanski ulici Via Gesu, ker mu je uho vidno oteklo. Tega se ni dalo odpraviti s kirurškim posegom, ker je šlo za nerodno mesto. Če bi ga operirali, bi se mu ena stran obraza povesila. Prav zaradi tega je tudi napisal oporoko. Ker je mislil, da bo umrl, sem vedela vse o tem. Šest mesecev, preden so ga ubili, so zdravniki rekli, da je ozdravljen. Slavili smo, pili šampanjec ... Šest mesecev pozneje pa je vseeno umrl."

Ubili so ga 15. julija 1997 pred njegovo vilo na Floridi. Storilec je bil serijski morilec Andrew Cunanan, ki je po umoru sodil še sebi. Ko je izvedela žalostno novico, je bila Donatella povsem na tleh. Zelo težko je našla tolažbo, ki ji je - ker ni bila verna - ni mogla ponuditi niti cerkev:

"Nikoli nisem bila praktična katoličanka. Menim, da je vera opravičilo za ljudi, da počnejo tisto, česar ne smejo, ker vedo, da jim bo oproščeno. Preprosto ne smeš delati slabega in tega se držim. Nisem se oprijemala ničesar duhovnega, ko je Gianni umrl. Prvo, na kar sem pomislila, je bilo, ali je čutil bolečino, ko ga je naboj zadel. Zdravnik mi je rekel, da ni trpel, a vem, da to ni res. Vsi se moramo soočiti s smrtjo, a njegova je bila resnično nepravična. Obstaja pravica zunaj tega sveta? Mislim, da ne.«

Da bi žalovala v miru, se je družina umaknila v zasebno počitniško naselje na Karibih. Tri mesece pozneje je Donatella predstavila svojo prvo samostojno in ne pretirano uspešno modno kolekcijo. Zaradi neuspeha in odgovornosti, ki jo je morala prevzeti, je zapadla v pekel odvisnosti od kokaina.

Na manifestaciji Metropolitan Museum's Costume Institute Gala, na kateri so pripravili razstavo Giannijevih del, so gostje dobesedno šteli, kolikokrat sta šli Donatella in manekenka Kate Moss na stranišče:

"Nočem trditi, da sem žrtev, ker preziram ženske, ki se tako vedejo, a po smrti svojega brata sem imela veliko odgovornost. On je bil moj najboljši prijatelj. Resnično sem ga imela rada. Nisem mogla najti razloga, zakaj so ga ubili. Njegov umor je bil grozovit. Ljudje iz podjetja, ki ga je ustvaril, pa so se spraševali, kaj bom storila zdaj, ko je njihov kralj mrtev. Dojela sem, da so vse oči sveta uprte vame, najhuje pa je, da nihče ni verjel, da mi bo uspelo. Vsi ti ljudje, ki so bili odvisni od mene, njihova delovna mesta, za katera sem morala skrbeti ... Najbolj me je mučilo, da sem se morala pred vsemi pretvarjati, da sem močna, čeprav v resnici nisem bila. Odhajala sem domov in jokala. Močna sem morala biti tudi zaradi otrok. Pogosto sta me spraševala, zakaj je stric Gianni umrl. To je bilo preveč. Vse se mi je nabralo. V istem obdobju je razpadal tudi moj zakon."

Donatella je večino starih uslužbencev odpustila in jih zamenjala z mlajšimi.

Na seznamu odpuščenih se je znašel tudi Richard Avedon, ki je od leta 1978 snemal modne kampanje za Versace. Namesto njega je angažirala novega ljubljenca na tem področju Stevena Meisela. Spremenila pa je tudi prepoznavne značilnosti Versacejevih kreacij:

"Vem, kakšna je ženska, ki nosi oblačila znamke Versace, ker jih tudi sama nosim. Podjetje vodim natančno tako, kot bi si želel Gianni. Imela sem dve možnosti - osvežiti tisto, kar je nekoč delal moj brat, ali pa spraviti kolekcijo na neko novo raven."

Nezadovoljne s spremembami na področju moške mode so se Versacejeve dolgoletne stranke 'zatekle' h Gucciju in Robertu Cavalliju. Že tako slab položaj pa je še dodatno poslabšalo pogosto uživanje kokaina, ki je preraslo v pravo odvisnost. S tem se je spremenil tudi njen značaj.

Za nikogar ni imela več dovolj živcev, pogosto je vpila na zaposlene in velikokrat je v zadnjem trenutku zahtevala spremembe kolekcije, ki so bile precej drage. Čeprav je bilo - še zlasti ko so morali začeti plačevati davek na dediščino - denarja čedalje manj, je še naprej organizirala ekstravagantne in drage zabave. Že leta 2000 so se znašli v velikih težavah, zato so bili prisiljeni prodati večino Giannijevega imetja, vključno z njegovo vilo v Miamiju.

Donatella je tega leta doživela še en velik poraz - ločitev. O razlogih za zakonski brodolom pa nikoli ni hotela govoriti.

"V svojem življenju sem doživela veliko bolečine. Zasebne težave, družinske težave. Naučila sem se, kako najlažje otopeti ... Z mamili. Oba sva civilizirana človeka. Na začetku je bilo zelo težko, a po določenem času preboliš in pozabiš razloge za ločitev. Kljub temu pa dvomim, da bi lahko še kdaj delala v istem mestu," je povedala o bivšem soprogu in dodala, da sta ostala prijatelja. Beck je po ločitvi zapustil svoje delovno mesto, ko je podjetje leta 2002 zabeležilo izgubo 7,1 milijona dolarjev, je odšel še Santo.

Njegovo mesto je zasedel Daniele Ballestrazzi, ki je precej energije vlagal v boj proti Donatelli, ki je zaradi svoje odvisnosti postala zares nerazumna. V tistem času je redno jemala kokain, uživala pa je tudi pravi niz sedativov, vključno s halcionom, valiumom, ativanom in rohypnolom:

"Če vsak dan jemlješ kokain, tvoji možgani ne delujejo več normalno. Jokala sem, se smejala, pa spet jokala, potem spala ... Nisem razumela lastnih besed, drugi ljudje me niso razumeli. Bila sem agresivna. Stalno sem povzdigovala glas. Tudi otroka sta se me bala."

Da ima velike težave, je spoznala na zabavi za hčerkin 18. rojstni dan, ko so se Elton John, ki se je nekoč prav tako boril proti odvisnosti, nekaj njenih uslužbencev in Allegra odločili, da jo bodo soočili z odvisnostjo. Njihov načrt je uspel. Brez upiranja je oblekla trenirko, si spela lase in se vkrcala na letalo za Wickenburg, v katerem je slovita rehabilitacijska ustanova The Meadows. Ko se je ozdravljena vrnila s klinike, je njena družina postala bolj povezana:

"Prej me je bilo res sram. Oddaljila sem se od otrok, danes pa se počutim krivo zaradi tega."

Sprememb pa ni naredila le na zasebnem področju, ampak tudi na poslovnem. V hierarhiji podjetja je naredila dramatičen preobrat. Mesto izvršnega direktorja je zasedel Giancarlo di Risio, čigar načrt je vključeval znižanje stroškov in prodajo dela imetja. Razcvet pa je doživela tudi njena kolekcija.

Kritiki menijo, da je bila linija za pomlad 2006 odločilna za njeno kariero, ker se je v njej končno videl njen podpis, njena osebna nota. Namesto da bi uživala v vsem tem, pa se je že leto dni pozneje spopadala z novo težavo - boleznijo svoje hčerke.

"Allegra že več let boleha za anoreksijo. Dobiva najboljšo zdravniško nego in gre ji odlično," je bilo navedeno v izjavi za medije. Zdelo se je, da je eden od razlogov za njeno bolezen tudi življenje pod povečevalnim steklom javnosti.

"Temu pravim svoje obdobje odsotnosti. Bila sem izgubljena in nisem se mogla spoprijeti z resničnostjo. Najbolj pa sem si želela, da ne bi bila znana. Študirala sem gledališko igro in veselilo me je igrati majhne vloge v neodvisnih filmih, ki jih nihče ne gleda. Toda vseeno ... Kamorkoli sem odšla, sem bila Versacejeva. Nisem mogla pobegniti pred tem," je razkrila Allegra, ki se je na srečo do neke mere vendarle naučila spoprijemati s svojo slavo.

Nov pogled na življenje in svet okoli sebe je na srečo dobila tudi Donatella, ki se je korenito spremenila. Na bolje, seveda. V nasprotju z Ralphom Laurenom, ki ga ne boste videli, da bi večerjal s svojimi zaposlenimi, Donatella to z veseljem počne. Uživa gledati druge, kako jedo, rada se intimno poveže z ljudmi, ki delajo zanjo. Je uspešna lastnica modne hiše, poleg tega pa danes vodi verigo hotelov s petimi zvezdicami in ima tudi svojo linijo nakita. In ni samo modna oblikovalka, saj se je preizkusila tudi v oblikovanju avtomobilov. Pred sedmimi leti je poskrbela za kreativni pečat na mini cooperju kabrioletu. Zdaj pravi, da si nikoli ni mislila, da ji bo šlo v življenju tako dobro:

"Vedela sem, da se bom ukvarjala z modo. Na kaj drugega nisem niti pomislila. Vedela sem, da bo imel Gianni veličastno življenje, ne pa tudi jaz. Takrat me to res ni zanimalo." Njen brat Santo pa se ne strinja z njo:

"Gianni je bil genij. On predstavlja preteklost znamke Versace. Donatella je prihodnost Versaceja."

In medtem ko je njena poslovna prihodnost bleščeča, je ljubezenska še vedno negotova. Vse od ločitve je znana samo ena njena afera, in sicer z italijanskim podjetnikom Manuelom Dallorijem. Mladi ljubimec se je s to uspešno poslovno žensko zabaval nekaj mesecev. Donatella ne ve, kakšno poročno obleko bi oblekla in ali jo bo sploh še imela priložnost obleči, zato pa dobro ve, kaj si želi na svojem pogrebu.

"Asistentu Garyju sem rekla, naj - ko bom umrla - pokliče mojega vizažista Renata in frizerja Oliverja. Želim biti pokopana v krsti, posuti s kristali," pravi diva, ki torej namerava oditi enako, kot tudi živi - s stilom.

Napisal Tim Jeras za Story

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja