Privlačnost 'zdravih' belih zob je v današnji sodobni družbi več kot razumljiva.
Ljudje sebe in druge ocenjujejo po stanju zob in privlačnosti nasmeha. Nasmeh namreč odraža splošno dobro počutje, tako na notranji ravni ('Srečen sem.') kot na zunanji ('Imam/imaš zdravo ustno votlino.').
Nič čudnega torej, da danes obstajajo že številni postopki beljenja zob in belilne zobne paste, zasnovane prav z namenom preprečiti obarvanost zob.
Naravna barva in zobni madeži
Naravna barva zob je odvisna od prozornosti sklenine in gostote zobovine pod njo. [Pichel & Curtis, 1994] Zobovina je pri otrocih tanjša, zato njihovi zobje izgledajo bolj beli. Zobje pri odraslih pa so bolj rumenkasti, saj je barva zobovine vidnejša.
Zobne madeže lahko razdelimo na dva tipa: zunanje in notranje. Zunanji madeži nastajajo na površini zoba, notranji pa se nahajajo v zobnem tkivu. [Nathoo, 1997] Zunanji madež se zaradi izpostavljene zobovine ali poškodb sklenine lahko spremeni v notranjega. [Addy & Moran, 1995]
Na splošno velja, da zunanji madeži nastanejo iz kromogenih molekul hrane in kovinskih ionov, ki se vežejo v sloju iz sline, ki pokriva vidne dele sklenine. [Addy and Moran, 1995; Nathoo, 1997]
Zunanji zobni madeži
Kava, čaj, vino, sadni sok in tobak so dobro znani povzročitelji obarvanja zob. Madeži so posledica bodisi vezave obarvanih snovi s površino zoba, ki sčasoma potemnijo, bodisi izvirajo iz kemijske reakcije, ki nastane v zobnih oblogah in povzroči tvorjenje obarvanih usedlin. [Kerr and Ship, 2007]
Notranji madeži so posledica prisotnosti pigmenta znotraj sklenine ali zobovine in jih lahko razdelimo na dva tipa: obarvanje zob pred in po izrastu. [Addy & Moran, 1995]
Notranji madeži kot posledica tetraciklinov (vrste antibiotikov)
Obarvanje zob pred izrastom se pojavi v fazi razvoja zoba.
Najpogostejši vzrok takšnega obarvanja je prekomerna izpostavitev fluoridu v obdobju razvoja zob. Zdravila s tetraciklini lahko povzročajo tudi obarvanje zoba v razvoju, saj ti antibiotiki reagirajo s kristali kalcijevega hidroksiapatita v zobni sklenini. [Nathoo, 1997]
Obarvanje zob po izrastu pa se pojavi, ko je zob popolnoma razvit. Izvira lahko iz poškodb zoba, ki privedejo do krvavitev zobne pulpe in vstopanja krvi v dentinske kanale. Do obarvanja zob lahko pride tudi med zobozdravstvenimi posegi, pri katerih po zdravljenju koreninskega kanala ni bilo izvedeno temeljito čiščenje in zaprtje votline s pulpo. [Nathoo, 1997]
Dejstvo, da se lahko zunanji madeži spremenijo v notranje zaradi poškodb sklenine ali razpok ali zaradi izpostavitve zobovine zunajim vplivom, predstavlja še en vzrok obarvanja zob. [Nathoo, 1997] Notranje zabarvanje zob je posledica združitve zunanjega madeža z zobnim tkivom po izrastu zob. Pojavi se na mestih z okvarjeno zobno sklenino in na prozorni površini izpostavljene zobovine. Pigmenti lahko prodrejo v notranjost zoba na naslednje načine [Watts and Addy, 2000; Thylstrup and Ferjerskov, 1995]:
Osnovna barva zob se spremeni že zaradi samega obstoja okvare, ki vpliva na prenos svetlobe skozi zobovino in sklenino.
Na spremembo barve zob pa lahko vpliva tudi mehanizem, pri katerem zunanji madež prodre v zobno sklenino zaradi njene povečane poroznosti ali okvare (fluoroza, hipoplazija sklenine ali hipokalcifikacija, ipd.). Okvare zobovine, kot sta dentinogenesis imperfecta ali izpostavljena zobovina, ki je posledica izgube zobne sklenine, prav tako lahko omogočijo neposreden prodor kromagenov v zobovino, in sicer po vsej verjetnosti preko kanalčkov v zobnem tkivu.
Pridobljene okvare
Obraba zob in odstopanje dlesni. Do obrabe zob prihaja zaradi erozije, abrazije ali atricije, ki povzroča postopno izgubo sklenine in zobovine. Barva zobovine postane pri tanjšanju sklenine vidnejša, poveča pa se prodor kromagenov v strukturo zoba.
Izguba sklenine ali razpoke v sklenini zaradi poškodb prav tako lahko vplivajo na spremembo zunanjih madežev v notranje. Odstopanje dlesni, pri čemer pride do izpostavitve mest z nezaščiteno zobovino, tudi poveča možnosti za prodor kromagenov v strukturo zoba.
Obnovitveni materiali. Na barvo zob lahko vplivajo tudi nekateri materiali, ki se uporabljajo v obnovitvenem zobozdravstvu. Zobovina se na primer lahko obarva s pigmenti v evgenolu in fenolnih spojinah, ki se uporabljajo pri zdravljenju koreninskega kanala.
Potemnitev koreninske zobovine lahko povzročijo tudi poliantibiotične paste, ki se uporabljajo za zdravljenje koreninskega kanala.
Pri odstranitvi starih amalgamskih zalivk se pogosto izkaže, da je zobovina temno sivo ali črno obarvana. Elektromikroskopske raziskave razkrivajo, da do obarvanosti pride zaradi premika kositra v kanale zobnega tkiva.
Do beline z belilnimi pastami
Belilne zobne paste delujejo tako, da odstranijo površinske madeže, pri čemer se razkrije naravna barva sklenine.
Glavne vrste belilnih učinkovin, ki jih vsebujejo belilne zobne paste za odstranjevanje madežev, in njihovi načini delovanja so:
- Fizikalna čistilna sredstva: netopni abrazivni delci, ki z drgnjenjem odstranijo obarvan sloj na površini zoba. [Barbakow et al, 1987; White, 2001]
- Površinsko aktivne snovi: amfifilne molekule, ki topijo organsko matrico obarvanega sloja in tako zagotavljajo učinkovitejše delovanje abrazivnih sredstev. [Barbakow et al, 1987; White, 2001]
- Polifosfati: nežna kalcijeva kelirna sredstva z visoko afiniteto za površino zobne sklenine lahko zmanjšajo količino adsorbiranega sloja, na katerega se vežejo madeži, zmanjšujejo pa tudi mineralizacijo omenjenega sloja. [Yankell et al, 1995; Tantbirojn in Douglas, 1998; Grossman et al, 1987; Yankell et al, 1999]
- Belila: močna oksidirna sredstva, ki kemično spremenijo molekule madežev, jih razkrojijo ali uničijo njihovo sposobnost absorbiranja žarkov na vidnih predelih zob. [Nathoo and Gaffar, 1995]
- Litični encimi: sredstva, ki presnavljajo organsko matrico (proteini ali ogljikovi hidrati) sloja iz sline, ki pokriva zobe. [White, 2001]
Med naštetimi sredstvi je bilo le pri belilih (kot je peroksid) opaženo, da lahko prodrejo skozi površino sklenine in odstranijo madeže pod njo. Peroksid za učinkovito beljenje potrebuje dalj časa. Zaradi pomanjkljive obstojnosti v ustih in prisotnosti učinkovitih enzimov, ki ga presnavljajo in so prisotni v sloju sline na površini zob, je čas stika te snovi z zobno površino in vivo zelo kratek. [Nathoo and Gaffar,1995]
Učinkovitost litičnih enzimov je podobno nezanesljiva, saj za delovanje porabijo veliko časa in niso obstojni v ustni votlini.
Zobne paste za beljenje pri svojem delovanju najpogosteje dosegajo izredne rezultate pri preprečevanju obarvanosti s pomočjo učinkovitejših sistemov abrazije in/ali z vključitvijo polifosfatov.
Najobičajnejši sistemi beljenja v primeru notranjih madežev temeljijo na vodikovem peroksidu (H2O2) ali na njegovih predhodnikih, kot je karbamid peroksid. Uporabljajo se lahko samostojno ali v kombinaciji z aktivatorji, kot sta toplota ali svetloba. Vitalno beljenje zob se lahko izvede z zunanjim nanosom belilnih sredstev na površino zob. Pri avitalnem beljenju zob pa se omenjena sredstva vnesejo v samo votlino s pulpo. Namen obeh metod je spremeniti barvo zoba s pomočjo beljenja kromagenov, ki so v veliki meri prisotni v zobovini. [Sulieman, 2003]
Pri vitalnem beljenju zob molekule pigmenta v sklenini in zobovini oksidirajo ob neposrednem stiku s peroksidom in aktivnimi kisikovimi specijami, ki nastajajo med razgradnjo peroksida in zaradi katerih smo priča učinku beljenja.
Belilni mehanizem karbamid peroksida je identičen, saj slednji razpade na H2O2 and sečnino. H2O2 nato lahko reagira, kot je opisano zgoraj.
Geli s peroksidom so v rabi tako v zobozdravstvenih ordinacijah kot doma.
Zobe posvetlijo tako, pobelijo notranje zobne madeže.
V Evropi je pri kozmetičnih proizvodih za domačo rabo vsebnost peroksida omejena na 0,1%.
Najpogostejša stranska učinka, ki se pojavita ob uporabi karbamida ali vodikovega peroksida, sta blaga občutljivost zob in lokalna iritacija ustne sluznice. [Haywood et al, 2007; Kleber et al, 2008; Ziebolz, 2007]
Občutljivost zob domnevno povzročajo belilne peroksidne sestavine, ko prehajajo skozi zobno sklenino in zobovino v pulpo [Haywood et al, 2007]. Takšna občutljivost je začasna in je odvisna od odmerka. [Haywood et al, 2007] Po nekaterih ocenah naj bi bili dve tretjini subjektov občutljivi na toplotne dražljaje, a podatki iz dolgotrajnih naknadnih preverjanj izkazujejo, da se omenjeni subjekti po prekinitvi zdravljenja niso soočali z dlje trajajočo bolečino ali razdraženostjo.
Podatki kažejo, da so zobozdravstveni strokovnjaki omenjenim pacientom priporočili, naj zmanjšajo pogostost ali trajanje belilnega postopka. [Leonard 1998, Tam 2001] Da bi ublažili občutljivost zob, lahko pred postopkom beljenja in med njim uporabimo zobno pasto s kalijevim nitratom. [Haywood et al, 2007]
Pomembno je, da se s svojim zobozdravnikom ali zobnim higienikom posvetuješ o načinu vzdrževanja ustne higiene in načinu ščetkanja, ki je prilagojen tvoji ustni votlini.
Informacije je zagotovila Znanstvena akademija Aquafresh.
