Najpogostejše vprašanje, ki se poraja ob misli na takšne srčne tegobe je, zakaj nekateri moški sploh postanejo ženskarji. Raziskave kažejo, da so negotov stil navezanosti, izogibanje intimnosti in nekatere narcistične poteze lahko povezani z več partnerji, nezvestobo in večjo potrebo po občudovanju. In ja, prav zato so takšni moški na začetku pogosto tako zelo privlačni: samozavestni so, šarmantni, intenzivni in dajejo občutek, da ste v tistem trenutku edina ženska v njihovem svetu.
Težava nastane, ko začetno navdušenost zamenjajo nepredvidljivost, čustvena nedostopnost in občutek, da ste pravzaprav ... samo ena od možnosti. Takšna dinamika lahko hitro povzroči, da začnete dvomiti vase, analizirati vsako njegovo sporočilo in se spraševati, kaj ste naredili narobe. Pomembno pa je vedeti, da njegovo vedenje ni dokaz vaše vrednosti, temveč predvsem odraz njegovih vzorcev.
ZAKAJ ŽENSKARJI SPLOH POSTANEJO ŽENSKARJI?
Takšen tip moškega že dolgo ni nič novega, pogosto pa ga je tudi precej lahko prepoznati - od suhoparnih, brezpomenskih sporočil pozno ponoči do skrbno izdelane predstave čustvene ozaveščenosti. Toda razlogi za takšno vedenje so manj jasni.
Je njihov končni cilj preprosto seks? Ali se v ozadju skriva kaj globljega? Ali ljudi zavestno manipulirajo ali niti sami ne razumejo popolnoma, zakaj se vedejo tako, kot se? Kako danes gledajo na svojo preteklost, kako jih njihova nekdanja dejanja spremljajo v sedanjih odnosih in predvsem – kaj obžalujejo? Se lahko spremenijo?
Lahko - ampak ne zato, ker bo spoznal 'pravo žensko', ki ga bo čudežno popravila. Sprememba je možna šele, ko sam prepozna svoj vzorec, prevzame odgovornost in začne dosledno ravnati drugače. In tu velja zelo preprosto pravilo: ne glejte toliko, kaj obljublja, ampak kaj dejansko počne.
O tem, kaj obžalujejo in ali so se sploh uspeli spremeniti, so nam trije moški zaupali iz prve roke:
"Ker v srednji šoli nisem imel veliko izkušenj z zmenki, sem želel nadoknaditi izgubljeni čas in naenkrat vzdrževal od tri do pet nedoločenih odnosov. Ko je eden zamrl, sem preprosto začel novega. Upravljanje njegovega 'seznama' žensk je postalo skoraj služba za krajši delovni čas. Čas sem namenjal pisanju sporočil, flirtanju in organiziranju zmenkov. Tudi ti so sledili skoraj identični formuli: ista lokacija, isti uvodni pogovori, isti potek večera - le ženska je bila vsakič druga. Bilo je povsem neosebno, a vedel sem, da se bo ženska z menoj imela dobro. Pogosto so govorile, da sem bil najboljši zmenek v njihovem življenju! Naučil sem se, katere pijače naročiti, kdaj se dobiti in kdaj skočiti med rjuhe. Mislim, da je obstajala celo skrivna Facebook skupina, v kateri so moja nekdanja dekleta delila izkušnje z menoj.
Za vsem tem ni velike znanosti - želel sem se počutiti privlačnega in zaželenega. Seks je bil zame dokaz naklonjenosti. Danes vem, da je bilo moje vedenje precej neprimerno. Spal sem z zasedenimi ženskami, varal svoje partnerke in nisem upošteval njihovih čustev. Iskreno bi si želel biti prijaznejši."
Tom, 38 let
"Moja faza se je odvijala v tridesetih in bila nekakšno obdobje seksualnega raziskovanja po več dolgoročnih monogamnih zvezah, ki so me pustila precej nezadovoljenega. V desetletju sem imel v povprečju 14 spolnih avantur na leto in približno toliko zmenkov, ki se niso končali s seksom. Vem, da sem včasih ravnal nepremišljeno ali sebično. Z žensko sem pač prekinil stik, če seks ni bil dovolj dober.
A moral sem narediti nekaj napak, da sem danes boljši partner, predvsem pa da razumem meje, želje in preference. Sem šest let v razmerju, zaročen in v odprtem razmerju. S to nekdanjo 'napako' pa sem se sčasoma pač sprijaznil. Moraš se znati nasmejati samemu sebi, kajne?"
Nik, 41 let
"Nihče ne reče sam zase, da je ženskar. A priznam, da bi ta oznaka precej dobro opisala moje 'Don Juan' obdobje, ko sem imel številne partnerke - včasih tudi več hkrati. Vrhunec tega kaotičnega obdobja je nastopil, ko sem pazil stanovanje ženske, s katero sem spal, in tja pripeljal drugo, ki je v stanovanju pustila rabljen tampon! Seveda ga je našla in nastal je velik škandal. Hja, moja dejanja je poganjala predvsem nizka samozavest. Ironično se mi zdi, da me je to vedenje naredilo še privlačnejšega, ko pa sem začutil, da se mi ženska približuje, sem se umaknil in postal nedosegljiv. Imel sem pač asa v rokavu, ki sem ga preveč izkoriščal.
Takrat je bil moj šarm zgrajen na brezbrižnosti in čustveni oddaljenosti. Danes nisem več tak."
Armando, 33 let
*Imena so zaradi varovanja osebnih podatkov spremenjena.
Prirejeno po predlogi Cosmopolitan UK
