"Zdaj, ko te več ni, sem našel pogum, da ti povem nekaj, kar že sama veš – tisto noč sem ti lagal. Čutil sem popolnoma enako kot ti."
Tista čudna noč se je začela z rutinsko domačnostjo. Sedela sva na tvojem bež bombažnem kavču iz naravnih vlaken kot dva prijatelja, ki sta že neštetokrat skupaj gledala film. Rjavo-črni jorki [pes pasme Yorkshirski terier, op. a.], tvoj najbolj zaupanja vreden spremljevalec, je med nama zapolnil praznino. Šalila sva se, se spominjala najinih dni in drug drugemu dajala nasvete. Ko se je večer bližal polnoči, pa si nepričakovano izustila močno kombinacijo besed.
Preberi še:
- Kdo živi dlje - poročeni ali samski moški? Strokovnjaki imajo odgovor
- "Moja najboljša prijateljica in njena punca sta obe noseči - oče sem jaz" (resnična zgodba moškega)
"Ne razumem, kako lahko popolna oseba sedi pred nami, in tega nismo zmožni videti."
"O čem govoriš?" sem te nonšalantno vprašal, medtem ko sem gnetel dlako majhnega psička. Odgovorila si z globoko tišino. Nervozno upanje, ki je prihajalo iz tvojih velikih rjavih oči, mi je dalo vedeti, kaj je bilo bistvo tvojega sporočila. Gledala si me z nasmeškom, jaz pa sem se osredotočil na obraz, ki me je na hodnikih mesece in mesece veselo pozdravljal. Obraz, ki je redno trkal na moja vrata, da bi si izposodil kuhinjske pripomočke. Obraz, ki mi je prinesel ogromno prigrizkov in me prosil za pomoč, ko si se zaklenila ven iz svojega stanovanja. A vendar se je v tistem trenutku zdelo, kot da te vidim prvič.
Medtem ko se je prikupna kepica dlake odmaknila, si se nagnila nekoliko bližje. Energija v sobi se je spremenila iz trdnega prijateljstva v nekaj neznanega, neprijetnega in manj varnega. Želel sem si, da tega ne bi storila. Ničesar si nisem bolj želel kot to, da bi se film, ki ga tako nisva gledala, že končal in se lahko odpravim na drugo stran hodnika, kjer se bom osvobodil tega težkega ozračja, ki si ga ustvarila. A to si naredila. In zaradi tega sem postal paničen.
"Včasih ljudje preprosto ne čutijo enako, kot čuti druga oseba," sem zašepetal. V trenutku, ko sem to izgovoril, je nasmešek s tvojega obraza izginil. Upanje v tvojih očeh se je spremenilo v poraz in vrnila si se nazaj na svoje mesto. Nekaj minut pozneje si zazehala in mi s tem poslala še eno sporočilo. Rekla sva si "lahko noč" in odšla vsak na svojo stran.
Zdaj, ko te več ni, sem našel pogum, da ti povem nekaj, kar že sama veš – tisto noč sem ti lagal. Čutil sem popolnoma enako kot ti.
Spomnim se, kako sem z navdušenjem pripovedoval svojim najbližjim prijateljem in mami (ja, mami) o tem, kako mi opolnoči prinašaš piškote in sladoled, kako potrkaš na moja vrata samo za en objem in kako najini pogovori trajajo dolgo v noč. Ko so me "obtožili", da si mi všeč, vključno z mamo (ja, mamo), sem povedal še več laži. Rekel sem, da mi nisi všeč. Rekel sem, da nisi moj tip ženske. Opisal sem te kot nerodno in pretirano pozorno. Obtožil sem te, da si materialistična in taktična.
V resnici pa si bila očarljiva, energična in strastna soseda, ki si je želela osvojiti zmedenega fanta na drugi strani hodnika. Kljub mojemu lažnemu priznanju, ki te je naposled ustavilo, je najino prijateljstvo cvetelo še naprej. A mislim, da sva se oba zavedala, da najino prijateljstvo ni zgolj platonsko. Temelj najinega odnosa je bila vztrajna romantična in seksualna napetost, za katero vem, da sva jo oba čutila. O tem sem prepričan, saj takšno trenje obstaja le, če jo ustvarita dve sili. Midva sva jo ustvarila. In čeprav o tem nikoli več ne bova govorila, naju vesolje vsake toliko opomni. Najina glasna soseda, kraljica opravljanja, ni nikoli izpustila priložnosti, da bi načrtovala najino prihodnost. Nato pa se je zgodila tista druga čudna noč. Ko sem tekel po stopnicah do svojega stanovanja, sta se najini poti ponovno križali.
A tokrat nisi bila sama. Bila si z njim. Predstavila si naju. Dal sem mu roko, nato pa s pogledom oplazil tebe, a si pogledala stran.
Način, kako si izgovorila njegovo ime, je bil dovolj, da sem točno razumel, kdo je. Nedolgo zatem si mi to potrdila tudi sama. Ko si oznanila, da si končno našla "ta pravega", sem se pretvarjal, da sem zate vesel. A navznoter se je moje srce drobilo. To sem naredil sam sebi. Podaril sem te nekomu drugemu, ki zdaj igra mojo vlogo v tem, kar bi morala biti najina zgodba. Stvari so med vama postale resne. Odselila si se in kupila še več živali. Čeprav sva ostala v stikih, sva oba vedela, da se bo najino prijateljstvo spremenilo. In se tudi je. Spremenilo se je v nič. Sprašujem se, ali je bila to najboljša odločitev, a vsekakor vem, da je bila najlažja.
Zakaj sem torej to storil? Zakaj sem lagal? Zakaj sem naju izdal in izpustil priložnost? Strah. Čas. Negotovost.
Nisem bil pripravljen vložiti časa in energije, ki sta bila potrebna, da bi nama uspelo. Užival sem v svobodi in se šele pobiral po nedavno propadli zvezi, zaradi katere sem še vedno bil pod stresom in izčrpan. Po tem, ko sem v prisotnosti druge osebe izgubil svojo identiteto, sem poskušal ponovno najti vse nenavadne stvari, interese in talente, ki so me prej odražale takšnega, kot sem. Ne glede na to, kako prav se je zdelo, nisem bil ponovno pripravljen biti del "naju".
Ko zdaj razmišljam o tisti noči, se dobro zavedam tega, da si bila "ta prava", ki je izbrala prave besede, jih izgovorila pravi osebi, a vendar ob napačnem času.
Prirejeno po predlogi Marca Hoiletta
Novo na Metroplay: “Če ti še ni uspelo, nimaš pravih ljudi okoli sebe” | Maja Ferme