"Ne vem, kaj naj. Pogosto se zalotim, da sanjarim o njem. O tem, kako ga predstavim svoji hčerki. Ga poljubim. Se zjutraj ob njem zbujam."
Stara sem 36, moj mož pa 38. Skupaj sva 10 let in imava 6-letno hčerko, ki mi pomeni vse.
Pred letom dni sem izvedela, da moj mož spi s svojo zaposleno (30 let). Kako? Njen mož (35 let), recimo mu Jure, me je kontaktiral. Bil je zlomljen in je menil, da je dobro, da izvem tudi jaz. Pokazal mi je sporočila in datume, kdaj sta bila v hotelih. Prepoznala sem možev stil pisanja in tudi drugo žensko sem prepoznala. Videla sem jo že večkrat, ko sem moža obiskala v službi. Zmeraj je bila do mene zelo prijazna in prijetna, rada je imela najino hčerko.
Jureta sem vprašala, kaj si želi narediti, on pa je rekel, da še ni čisto prepričan, zato sem mu predlagala, da se dobiva. Strinjal se je. Povedala sem mu o svojem življenju in da trenutno nisem zaposlena, saj sem po pandemiji izgubila službo, nove pa še nisem uspela najti. Namesto tega sem zato zadnji dve leti študirala.
Če se ločim zdaj, ne bom sposobna vzdrževati svoje hčerke, kar pomeni, da bo moj mož njen glavni skrbnik. Vprašala sem ga, če lahko počaka nekaj mesecev, čimdlje, kolikor gre, in na moje presenečenje se je strinjal.
Močno sem se mu zahvalila, on pa mi je rekel, da tudi sam ni vedel, kaj bi, zato z veseljem počaka. Poleg tega ima njegova žena 3 otroke iz prejšnjega razmerja in ga je skrbelo, da mu jih ne bo dovolila videvati, ko se bo z njo soočil, ker ni njihov oče.
Kakorkoli, ostala sva v stikih. Poklical me je nekajkrat tedensko in kmalu sva se začela pogovarjati tudi o drugih stvareh. Nato sva začela hoditi na sprehode, kavice, v kino itd. Pogosto sem se zalotila, da o njem razmišljam z nasmeškom na obrazu. Bil je prva stvar, na katero sem pomislila, ko sem se zjutraj zbudila, in zadnja, preden sem zaspala. Zadnje 3–4 mesece sva svoja zakonca verjetno omenila le enkrat ali dvakrat. Pogovarjava se o vsem drugem. In vedno me nasmeji (tudi on meni, da sem zabavna :)).
Pred dvema tednoma smo imeli piknik in kar naenkrat je izstrelil: "Mislim, da sem zaljubljen vate." Ko je pojasnil, sva naposled prišla do točke, ko sva spoznala, da sem tudi jaz v njega.
Povedal je, da sprva ni bil prepričan, zakaj tako čuti do mene in si to razlagal kot to, da sva pač dve osebi, ki sta druga v drugi našli tolažbo, nato pa je spoznal, da sploh več ni zlomljen. Da na ženino nezvestobo gleda celo kot na blagoslov, ker ga je vodila do mene. In točno tako sem čutila tudi sama. Nisem vedela, kaj naj rečem.
Povedala sem mu, da me je grozno strah, da gre za lažna čustva, ki bodo izginila, ko se bova enkrat osvobodila oseb, ki sta naju prizadeli. On pa mi je odgovoril, da je pripravljen tvegati in izvedeti. Poljubil me je na roko, saj sva konec koncev bila še zmeraj oba poročena in če bi se med nama kaj zgodilo, kako bi potem bila boljša od najinih zakoncev?
A zdaj ne vem, kaj naj. Pogosto se zalotim, da sanjarim o njem. O tem, kako ga predstavim svoji hčerki. Ga poljubim. Se zjutraj ob njem zbujam.
Na faksu mi je ostal še en semester, potem pa bom verjetno poiskala službo. Juretu sem se že neštetokrat zahvalila, da je tako potrpežljiv z mano glede vsega. Cenim, da čaka, da si sestavim svoje življenje nazaj, preden se soočiva z najinima zakoncema, ki se, mimogrede, več ne videvata tako pogosto, kot sta se nekoč. Povedal mi je, da z veseljem pomaga in da želi v zahvalo le en pravi poljub, ko bo vsega tega konec.
Moj cilj zdaj pa je, da si najdem službo in odidem iz zakona. Sem patetična, ker nama želim z Juretom dati priložnost in videti, kam naju bo popeljalo? Lahko dve zlomljeni srci resnično najdeta skupno srečo, ko pa se je njuna ljubezenska zgodba pričela tako, kot se je najina?
Vir: Reddit
