"Najhujša nočna mora se je začela, ko sem rodila. Ko so mi jo položili na prsi, se mi je zdela milo rečeno odvratna ..."
"Že od nekdaj sem vedela, da nisem rojena za materinstvo, otroci so mi šli na živce in prepričana sem bila, da nikoli ne bom imela otrok. Nato se je zgodilo, da sem nenačrtovano zanosila in partner me je nekako prepričal, da otroka obdržim (češ, do svojega boš čutila drugače, vzljubila ga boš v trenutku, ko ga boš zagledala).
Sama nosečnost je bila grozno naporna (kljub temu da je potekala brez težav, niti kakšne slabosti nisem imela) in na nek način ponižujoča.
Sovražila sem trebuh, nosečniška oblačila, kar pa je bilo najhuje, je to, da se nihče več z mano ni pogovarjal o drugi temi, kot o nosečnosti, porodu, otrocih. Celo nosečnost sem prenašala grozno nadležna in utrujajoča vprašanja in pripombe. Nato je prišel porod, ki je prav tako potekal brez kakšnih posebnosti, ampak … ko sem ležala z razkrečenimi nogami, predihavala popadke in potiskala, sem vedela, da mi bo ta ponižujoč in primitiven dogodek ostal v večnem spominu kot nekaj najhujšega, kar lahko žensko doleti.
Ampak sem se motila. Najhujša nočna mora se je začela, ko sem rodila. Ko so mi jo položili na prsi, se mi je zdela milo rečeno odvratna, nobenih čustev nisem čutila, želela sem si samo, da bi jo odpeljali in me pustili počivati.
Ko zdaj gledam nazaj, bi jo morda drugače sprejela, če bi imela carski rez in bi jo videla, ko bi jo umili in oblekli, in ne v najbolj primitivnem stanju. Ko sva prišli domov, pa se je prava mora šele začela. Dojenje se mi je zdelo skoraj tako ponižujoče kot sam porod, hčerka pa kot parazit, ki se hrani iz mojega telesa. Nagnusno in grozno. Takrat bi dala vse, da bi ustavila tisto mleko. Že misel na mleko, ki teče iz mojega telesa, se mi zdi grozljiva.
Da ne govorim o previjanju. Enostavno nimam želodca za to. Uporabila sem masko, da bi čim manj vonjala, ampak pogledu na polno plenico se nisem mogla izogniti.
In potem še tisti nadležen jok ves čas. In ostali izločki, ki so mi povzročali obračanje želodca. Skratka… zdaj sem se izkašljala in končno povedala, kako je v resnici.
Zadeva pa je sledeča … Želim nazaj svoje staro življenje. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, ne bi bila nikoli noseča oz. bi naredila splav ali pa jo pustila v porodnišnici. Ampak ker tega več ne morem, sem se odselila stran od hčere in partnerja in zdaj me zanima, kako je v primeru, da partnerju prepustim skrbništvo v celoti (že zdaj skrbi zanjo sam)? Bom vseeno morala plačevati preživnino? Sem namreč redno zaposlena s kar dobro plačo.
In kako je v primeru, da bi ga prepričala, da malo odda v rejništvo ali posvojitev? V tem primeru bi ona imela oba starša, meni pa ne bi bilo potrebno plačevati zanjo, če se ne motim?
Naj povem, da ne gre za poporodno depresijo, že med nosečnostjo sem slutila, kaj bo. Ne želim več videti ne otroka ne partnerja, ker ga krivim za vse skupaj.
Želim živeti sama in imeti življenje kot prej. Kar bo verjetno malo težje, glede na to, da me bodo ljudje spraševali, kje imam otroka. Razmišljala sem, da bi vsem rekla, da je hčerka žal umrla (vem, grozno, ampak druge rešitve žal ne vidim)."
Zapis je bil objavljen na tem slovenskem forumu.
