In ta erotična obsesija vstopa v spalnico na najrazličnejše načine. 😜
Kaj te vzburja? Tvoj partner? (Kako lepo!) Etična pornografija? Morda celo eko pornografija? Ne? Okej, kaj pa bogato obdarjeni minotavri, vila ugrabiteljica ali pleme velikih, rogatih, modrokožnih nezemljanov? No, če so ti bolj všeč pošasti in fantazijski liki, nisi sama. In če prepoznaš katerega od teh fantastičnih likov, si verjetno že privrženka (ali vsaj radovedna opazovalka) SmutToka - tj. 'pikantne' rubrike romantičnih romanov BookToka, TikTokove skupnosti ljubiteljev knjig.
Ne spreglej:
- "Moja hčerka ima te čudne hobije, so tudi vaši mladi takšni?" (zapis zmedene slovenske mame)
- Izpoved šokirane Slovenke: "Šef me je prosil, naj snamem poročni prstan, da ..."
Vsi omenjeni ljubezenski interesi so iz nekaterih najbolj viralnih fantazijskih romanov.
Minotavri so iz romana C. M. Nascosta, v katerem protagonistka Violet dobi plačilo za to, da onanira z mitičnimi bitji, da bi pridobila njihovo seme (vroče); vila je iz romana A Court of Thorns and Roses Sarah J. Maas, v katerem gre za romanco med smrtno lovko in njeno vražjo sovražnico, ki je v slogu 'sovražnika do ljubezni'; nezemljani pa niso iz Avatarja, temveč iz serije Ruby Dixon Ice Planet Barbarians, v kateri je skupina človeških žensk ujeta na ledenem planetu, družbo pa jim delajo le čedni modri nezemljani.
Med drugimi priljubljenimi romani SmutTok so še Nevesta Ali Hazelwood, Zmajeva nevesta Katee Robert in serija Duskwalker Brides Opal Reyne. Hitro iskanje teh naslovov na TikToku prinese videoposnetke z odzivi, samoumevne mime in ocene (od katerih niso vse pozitivne), skupaj z naslovnicami, ki večinoma prikazujejo stereotipno lepe ženske, ki objemajo svojega pošastnega ljubimca - bodisi volkodlaka, rogato zver ali mišičastega minotavra.
Ni nujno, da so vse SmutTokove najljubše knjige kakovostno branje, vendar so v določenem, vse bolj mainstreamovskem kotičku interneta najbolj vroča erotična literatura. Dvorišče trnja in vrtnic je tako priljubljeno, da je dobilo celo svojo televizijsko priredbo. Torej, kaj se je zgodilo? Fantazijski romantični romani, ki so zelo priljubljeni, niso posebej nov pojav - pozdravljen, Somrak -, vendar se zdi, da so v zadnjih nekaj letih predmeti naše naklonjenosti v teh romanih postali vse bolj ekstremni.
Vampirji, morske deklice in škrati, ki so videti kot Orlando Bloom, ki so bili nekoč najlepši v mitskem svetu, bralcev ne navdušujejo več. Zdaj gre za luske, kremplje in izjemno dolge jezike (ter druge priveske).
Ruby Dixon, avtorica serije Barbari z ledenega planeta, meni, da so pošasti in fantazijska bitja za bralce seksi, kar je "naravno nadaljevanje fantazijske zabave". Pojasnjuje, da je realnost lahko dolgočasna: "Veliko bralcev ne želi brati o nekom, ki hodi v službo od devetih do petih v srednjem managementu. /.../ Vemo, kakšni so običajni moški in ženske. Želimo si pobegniti pred nečim drugačnim; nečim malce nevarnim. Pošastni junak ne bo cele noči preživel na računalniku pri fantazijskem nogometu ali se z vami prepiral o pomivanju posode."
Nadaljuje, da: "če bralec lahko verjame, da se lahko ulični revež spremeni v izbranca, potem lahko verjamete, da bo ta grobijanski minotaver na koncu morda najboljši fant za junakinjo doslej." Je torej mogoče, da heteroseksualne ženske, ki so vse bolj nezadovoljne z odnosi s človeškimi moškimi v resničnem življenju, romantične utehe ne iščejo le v potopitvenih zgodbah, temveč tudi v tem, da moške izbrišejo celo iz svojih fantazij? (In morda to vključuje tudi moškim podobna bitja, kot so vampirji.)
Glede na to, da se vse več žensk odpoveduje zmenkom - in se včasih celo odloči za celibat - zaradi precej poraznega stanja sodobnih zmenkov in aplikacij, k čemur je nemalo pripomogel tudi vse večji politični prepad med mladimi moškimi (konservativnimi) in ženskami (progresivnimi), to ni preveč za lase privlečena zamisel. "Del privlačnosti tega motiva je takojšnja povezava, ki je pogosto del nadnaravnega zapleta," pravi Jordan Kistler, predavatelj angleške in viktorijanske literature na Univerzi Strathclyde v Glasgowu.
"To pomeni, da so vse pasti sodobnih zmenkov (in zlasti spletnih zmenkov) odpravljene. V razmerju sicer pride do zapletov, vendar je junakinja tovrstne knjige lahko prepričana o privlačnosti/zainteresiranosti ljubimca." A vendar je motiv 'lepotice in zveri' zgodba, stara kot čas - in to precej problematična. Namesto da bi nam ti romani pomagali poiskati uteho pred resničnostjo, nam le vsiljujejo patriarhalno dinamiko spolov, le da s fantazijskim pridihom?
Kistler pravi, da ti romani pogosto spodbujajo nezdravo vedenje v odnosih, kot na primer Edward, ki v Somraku opazuje, kako Bella spi brez njene vednosti.
"Pogosto je moški ljubezenski interes nezdravo obseden z junakinjo," pojasnjuje Kistler. "Obstaja bojazen, da bo bralec z branjem dovolj takšnega gradiva normaliziral takšno vedenje, saj se bo zdelo, da je zasledovanje ali obsesivni nadzor le znak, kako zelo ga ima oseba rada." Obstaja nevarnost, da bi te pripovedi normalizirale nasilje, saj je, kot pravi Kistler, "v ‚naravi‘ pošasti, da je nasilna". Nadaljuje, da "tudi če moška pošast nikoli ne poškoduje junakinje, vedno obstaja možnost, da bi jo lahko. Stalna grožnja z nasiljem je nekaj, kar bi bilo v resničnem razmerju očitno zelo nezdravo."
Tudi motiv 'lepotice in zveri' je običajno heteronormativen, saj postavlja moškega kot velikega, močnega in strašljivega, medtem ko je ženska šibkejša in potrebuje zaščito. Vendar pa, pravi Kistler, motiv običajno "bolj uveljavlja tradicionalno moškost kot tradicionalno ženskost, saj je razlog, zakaj je junakinja posebna, pogosto ta, da 'ni kot druge punce'". Dodaja še, da pa so vendar "s tem motivom očitne težave, saj zaničuje dekleta in ženske, ki izvajajo tradicionalno ženskost. Ker pa romance pišejo predvsem ženske in za ženske, je ta žanr zainteresiran za razširitev tega, kaj pomeni biti privlačen, onkraj konvencionalnega."
Ob vseh morebitnih pomanjkljivostih tradicionalnega motiva bi lahko bil prav to preprost čar, ki se skriva za romantičnimi romani o pošastih: knjige so vse bolj namenjene ženskam.
Ne le to, tudi to, da je ukvarjanje z njimi bistveno manj stigmatizirano kot nekoč. "Odraščala sem ob branju fantazijskih romanov, vendar nikoli nisem imela občutka, da so to knjige 'zame', saj sem si želela, da bi ženski liki počeli kaj več kot le to, da se pojavljajo in motivirajo moške like," pravi Dixonova. "V eni fantazijski seriji, ki je ne bom imenovala, je bila skupina likov, ženske pa so se v bistvu pojavile samo takrat, ko se je zgodil zaplet s posilstvom in so se moški želeli maščevati."
Dixonova nadaljuje, da se ji zdi, kot da "končno doživljamo to fantazijsko okolje, ki je bilo moškim vedno všeč, in da smo ženskam končno dovolili, da imajo glavno zgodbo. In ker smo ženske in nas privlačijo čustvene zgodbe, je v njih seveda velika mera romantike." Vendar ne gre le za romantiko, temveč tudi za seks - in to veliko seksa. Te želje se širijo tudi zunaj naše domišljije, saj vse več ljudi eksperimentira z domišljijskimi spolnimi igračkami, navdihnjenimi s pošastmi - v obliki dildov s tipali, roga samoroga in s teksturiranimi luskami.
"Morda je priljubljenost oddaj [kot sta Igra prestolov in Zmajeva hiša], ki pogosto prikazujejo temačne in burne ljubezenske prizore v mitskih gradovih, v javnosti prebudila notranjo željo, katere se morda sploh nismo zavedali," pravi Annabelle Knight, Lovehoneyjeva strokovnjakinja za seks in odnose in dodaja: "Manj je pomembno, kako je bitje videti, bolj pa to, kako se ob njem počuti glavni ženski lik, tako čustveno kot fizično."
Nadaljuje, da je to "ultimativni 'kaj pa če', ki vam lahko pomaga doživeti nekaj, kar premika meje užitka in domišljije. Fantazijsko raziskovanje ponuja tudi varen prostor za raziskovanje dinamike moči. Dajo vam svobodo, da se igrate z idejami, postavljenimi v svet mitskih bitij ali nezemeljskih bitij, in se počutite bolj ločene od vsakdanjih norm."
Katee Robert, avtorica knjige Zmajeva nevesta, pa meni, da veliko bralcev tovrstnih fantazijskih romanov v pošasti vidi tudi sebe. "[Pošast] je v leposlovju že dolgo časa metafora za 'drugega', zato je za to invalidno avtorico globoko zadovoljstvo, ko vidim, da so te pošastne glavne osebe srečne," pravi in s tem misli nase. "Ob pandemiji in številnih resnično strašljivih stvareh, ki so se dogajale v zadnjih nekaj letih, je olajšanje, da lahko vzamemo v roke knjigo in skočimo v svet, ki se močno razlikuje od tistega, ki ga živimo v vsakdanjem življenju."
In če se pri tem lahko tudi prekleto dobro zadovoljiš - z dodatki na temo pošasti ali brez njih - je to le še dodatna nagrada.
Po predlogi Brit Dawson.
Novo na Metroplay: Natalija Verboten o vrnitvi med poskočne ritme, družini in iskanju pomoči
