Se še spomniš filma vseh časov, no vsaj takrat so tako govorili in pisali o njem, film, ki je podiral rekorde, film, ki je povzdignil mit romantične ljubezni v neslutene višave, film, ki je s tako zgodovinsko natančnostjo prikazal eno najhujših katastrof, do katere je prišlo v prvi vrsti zaradi napuha, egocentrizma in želje po slavi. Verjetno že veš, o katerem filmu je govora. Film nosi naslov Titanik, seveda.
Titanik je bil film, ki je konec devetdesetih polnil kinodvorane in blagajne, pa tudi mnoga srca.
To je bil film, ki je združil tako tiste, ki jih je zanimal zgodovinski pogled na eno največjih katastrof, kot tudi tiste, ki jih je pritegnila ljubezenska zgodba med glavnima junakoma, Rose in Jackom. Odlična kombinacija, kjer je bil zadovoljen tako moški del publike kot tudi ženski, če malenkost poenostavimo.
Malo bolj podroben pogled v samo vsebino pokaže, da film Titanik poleg vsega zgoraj opisanega, nosi pomembno sporočilo – »živeti svoje življenje«.
Se spomniš, kakšna je glavna junakinja Rose na začetku filma in kakšna je, ko se film zaključi?
Rose spoznamo kot aristokratinjo, ob koncu filma pa izvemo, da je po potopu Titanika odšla v svet, postala igralka in živela precej »normalno« življenje, stran od »visoke« družbe, katere del je bila pred tem. Pa ne le to – na začetku je hladna, vzvišena in nesrečna v sebi, ob druženju z Jackom pa se začne spreminjati in postaja vedno bolj sproščena, vesela in prijazna, predvsem pa srečna!
»Zdi se mi, kot da stojim v polni sobi ljudi, kričim na ves glas, a me nihče ne sliši«, je potarnala Rose Jacku.
Kolikokrat se tako v svojem življenju počutiš ti? Kolikokrat zgolj nemočno opazuješ, kako življenje teče mimo tebe, ti pa se ukvarjaš s stvarmi in odnosi, ki ti zares ne pomenijo nič:
- Hodiš na faks, ki te zares ne veseli – mogoče si izbrala študij, za katerega so ti drugi (starši, prijatelji ali kdo drug) svetovali, da je dober, da se boš s to diplomo lahko hitro in dobro zaposlila. Zdaj, ko si že naredila dva letnika, pa ugotavljaš, da te vsebina predavanj naravnost dolgočasi in ko pomisliš, kaj boš po koncu študija, bi se najraje kar skrila;
- hodiš v službo, ki ti predstavlja le sredstvo za preživetje, delo te ne veseli ali izpopolnjuje in v njej ne moreš izraziti svojih talentov in sposobnosti. V službo hodiš bolj kot ne kot v zapor in ko je osem ur konec, se ti zdi, da šele zaživiš - žal pa si takrat že tako utrujena in izčrpana, da je vse, kar lahko narediš le to, da aktivnosti, ki te zares veselijo, prestaviš na enkrat drugič, ko boš imela dovolj energije;
- si v partnerstvu, kjer sta le še dva tujca, ki živita eden mimo drugega, vsak na svojem samotnem otoku, vendar ostajata skupaj, bodisi zaradi skupne družbe bodisi zato, ker nimata poguma prekiniti veze. Morda sta se celo dogovorila, da se lahko videvata z drugimi, ker kljub vsemu, ljubezni si oba želita;
- imaš prijatelje, s katerimi se že dlje časa videvaš bolj po sili kot iz nekih skupnih zanimanj in prijateljstva, vaše poti so se že davno obrnile vsaka v svojo smer, a zaradi navade in prepričanj, da »kaj bodo pa rekli, če me ne bo več na skupna srečanja«, vzdržuješ nekaj, kar je že zdavnaj umrlo;
- če si se vsaj v eni situaciji našla, je čas za osebno bilanco. Ustavi se in se vprašaj: »Zakaj to počnem?« in ponovi to vprašanje večkrat na dan – pri vsaki stvari oziroma odnosu, kjer čutiš nezadovoljstvo, nesmisel ali nelagodje, se vprašaj, zakaj se tako počutim. Potem pa koplji in raziskuj, da boš dobila iskren odgovor, zakaj delaš nekaj, kar ti v resnici ne paše. Velikokrat namreč počnemo stvari, ker smo tako navajeni in niti ne pomislimo, da bi lahko naredili nekaj drugače.
Vesela novica je, da lahko narediš drugače vedno, le če hočeš. Samo ti sama lahko spremeniš svoje življenje.
Se nadaljuje - ta prispevek je namreč le prvi del iz serije prispevkov Tinkare Filač: Postani ustvarjalka svojega življenja!
Tinkara Filač, Zdravi odnosi, Delavnice in svetovanje za zdrave odnose, foto: profimedia
