"Kako dolgo je tako hudo? Ste sploh kdaj preboleli in bili potem srečni?" se v zapisu sprašuje Slovenka. 💔
"Kako ste preživeli prve mesece? Ko te trga in praktično zgubiš vse, kar si do sedaj imel? Mož je odšel in me pustil z dvema šoloobveznima otrokoma. Tako, da se niti ne morem povsem sesuti, ker moram poskrbeti zanju.
Res rabim praktične nasvete. Kako dolgo je tako hudo? Ste sploh kdaj preboleli in bili potem srečni?" je na slovenskem forumu povprašala ločenka.
Tole so izkušnje Slovenk in Slovencev:
1.
"Edini nasvet, ki ti ga lahko dam, je, da prosi za pomoč, če rabiš. Prijatelje, družino, ... Za varstvo, če kdaj rabiš. Kadar nimaš otrok, delaj, kar te veseli, ne ribat bajte ipd. Če ne veš, kaj te veseli, ugotovi. Sedaj imaš priložnost, da ugotoviš, kdo si, ko nisi v partnerstvu. Otroci bodo zadovoljni, če bo zadovoljna mama.
In predvsem si daj čas. Nič ne gre čez noč. In ja, lahko si še kdaj srečna, seveda. Samo priložnost si moraš dati, da preboliš, kaj je bilo in greš z zagonom v prihodnost. Vso srečo."
2.
"Moje izkušnje. Počutje ločencev po ločitvi je odvisno od tega, kdo koga zapušča, zapuščeni je v veliki meri na slabšem zaradi nepripravljenosti na takšno odločitev partnerja, nima plana za naprej, je na jeziku in očeh vseh poznanih … Ja, ogromna razlika v socialnem življenju, lahko trdim, da se življenje v trenutku povsem predrugači. Potrebna so leta, da se življenje vkolesi. Ampak se, potrpežljivost in čas sta potrebna. Začne se drugačno življenje, ne nujno slabše, tako kot je bilo, nikoli več.
V tem primeru si trenutno na slabšem. V enem, in to v bistvenem, si na boljšem, imaš otroka. Posveti se njima, hitra nova veza bi bila napaka, ne naredi tega, mogoče kdaj kasneje. Ponovna sreča je možna, celo verjetna, vse je odvisno od tvojih prihodnjih odločitev, zato vse in povsod s pametjo."
"Po smrti partnerja se je moje življenje za vedno spremenilo - spoznala sem, da ..." (iskrena izpoved)
3.
"/.../ Težko mi je po treh letih samo to, ker se na sodiščih še ni nič zaključilo – traja že tri leta, pa je še vse odprto – skupaj ustvarjenega premoženja tudi ni malo, bila so tudi skupna podjetja, ustvarjena iz skupnega premoženja, ki jih je odprodal tudi na svojo roko v času zakona, za nekaj podjetij pa želel prepis deležev name v času, ko ni smel biti več soudeležen zaradi določene službene funkcije (navzkrižje interesov) /.../ Same probleme mi je ustvaril namerno še dodatno, ker je tudi precej žleht, ko ne doseže svojega, kar si zastavi za svoj cilj, uničevalno. To se je razvilo tekom zakona, na začetku ni bil tak, postal je tak z leti, ker se je vrtel v določenih krogih ljudi.
/.../ Predelaš sicer že razhod v teh treh letih, vendar vsakič je težava, ko prideš na sodišče, saj je situacija zame taka, kot bi mrtvec vstal iz groba ... Lažje je zagotovo, če ti umre partner, odžaluješ in greš dalje – v primeru ločitve v takem primeru, kot je moja, ko se ni bilo moč sporazumno in normalno raziti, pa smo še kako živi, ga je vsakič meni mučno priti gledat na sodišče, ga vonjati v istem prostoru. Midva ne komunicirava, žal to ni mogoče. /.../
Avtorica, glavo pokonci, najdi si kak hobi, karkoli, kar te osrečuje, izpopolnjuje, otroci ti tudi verjetno zapolnijo pretežen urnik na dan. In pa najboljši in res iskreni prijatelji so res tisti, ki te tudi po 25-ih letih poznanstva razumejo in ti takrat, ko potrebuješ in sam zaprosiš, stojijo ob strani. Ob razhodu pa tudi počistiš mrežo skupnih prijateljev. Jaz sem se distancirala od 'soul suckerjev', t. i. delilcev nasvetov, v stilu karma is a bitch – tudi zato, ker v karmo ne verjamem. Sem realist z nogamam trdno na tleh – in tudi to je zelo pomembno pri razhodu. Verjamem samo v poštenost, pravico in resnico. Srečno!"
4.
"Eden od nasvetov bi bil, da fokus umeri nase (in na otroke). To je bistveno. Tudi, ko zapademo v analiziranje preteklosti, kar je povsem človeško, je pomembno fokus obdržati predvsem na sebi: kako so neki dogodki, situacije vplivale name. Kateri sprožilci so botrovali k tem ali onim mojim dejanjem. Kaj si želim doseči oz. iz vidika analize preteklosti, kako bi se v določenih (omenjenih) situacijah oz. ob določenih dogodkih želel(-a) počutiti in katere moje notranje omejitve (frustracije, vzorci, izkušnje, prepriĉanja) so mi to preprečile, itd.
Ta sprememba fokusa je bistvenega pomena. In ta fokus naj gre v smeri prepoznavanja lastnih občutij. Ja, šport, da začutimo lastno telo. Ja, sprehodi v naravo, da doživimo lastna obĉutja ob tem in se jih (ponovno) naučimo prepoznavati. Ja, usmiljenje do sebe in usmerjanje v dejavnosti, ki so nam dobro dele, a smo jih opustili. Koristi tudi vzpostavitev pristnejših stikov z ljudmi, ki jim lahko zaupamo. Spet zaradi nas samih. Da se moramo izpovedati, po potrebi tudi zjokati, izraziti zmedenost med tem, kaj se je zgodilo in našimi občutji do osebe, ki je odšla, pa vse do izražanja besa, jeze, … Vse to je človeško in spada v faze procesa prebolevanja.
Ko boste v stanju soočenja s to osebo, ki je prekinila z vami odnos, zakonsko zvezo, in boste zmogli čutiti usmiljenje, milost do nje, kot ste zmožni do vseh drugih ljudi, ki niso popolni neznanci, a niti ne spadajo v ožji krog intimnih prijateljev, boste vedeli, da ste tam, kjer želite biti."
"Bivši me je povabil na poroko z žensko, s katero me je prevaral - šla sem in s seboj pripeljala ..."
(resnična zgodba)
5.
"Sem bil na podobnem kot si ti in res nisem tedaj vedel točnega razloga, zakaj. Je bolelo in je peklo še posebej, ker sem vedel, da bom moja dva sončka videl manj. Po dveh letih in pol bi najraje dal za pijačo tistemu, ki ji je zmešal glavo. Meni je pomagal tedaj pogovor z neznano osebo in nekoč vem, da bom nekomu tudi sam nudil oporo, kot sem jo dobil sam."
6.
"Bilo je težko, seveda, ker vseeno se navadiš na človeka. Ampak končno sem lahko počel, kar je meni pasalo in čez čas mi je to postalo užitek. Nobenega nerganja, nobenega prilagajanja. Sem se pa vrgel v šport, delo in druženje s kolegi, za kar prej ni bilo časa. Zelo pomaga tudi, če imaš kak hobi. Ma tako, po pol leta sem pa prav zadihal. Pa bila je dolga veza … Ampak, ko pomislim za nazaj, blazno naporna."
7.
"Sama sem ločena, bila je dolga veza. Bili so lepi in tisti manj lepi trenutki, a roko na srce, kje jih ni. Minila so tri leta in še razmišljam, kje sva za*ebala. Prišla sem do spoznanja, da za vezo morata biti oba. Žal sem se v zakonu počutila nezaželena, ničvredna … Ko ti reče 'zgini, prasica', veš, da je konec. Spomniš se dnevov, ko je bil nežen in ti obljubil večno zvestobo, in ja, boli, noro boli. Vendar dvigni glavo in bodi srečna/srečen. Najdi svoj mir ... Ozdravi ... Odrasti. Opazuj druge pare in potem opaziš, da je povsod ista pesem, iste žalostne zgodbe.
Vsaka čast tistim redkim srečnim parom, kjer živita v harmoniji, srečna, da sta skupaj."
"Bil sem prepričan, da je otrok moj, dokler nisem dobil TEGA sporočila" (izpoved moškega)
Novo na Metroplay: Ines Erbus o avtoimuni bolezni, ljubezni do hrvaščine in potovanjih
