Na začetku je lahko videti kot nekaj povsem običajnega: partnerju radi pomagate, poskrbite za stvari, ki jih pozabi, in mu stojite ob strani, ko vas potrebuje. Toda kaj se zgodi, ko počasi prevzamete toliko njegovih obveznosti, da se iz enakovrednega partnerja skoraj neopazno spremenite v njegovega skrbnika?
Prav takšen vzorec opisuje izraz sindrom Wendy. Ime izhaja iz Wendy iz zgodbe o Petru Panu, izraz pa se uporablja za osebo, ki v odnosu prevzame pretirano skrbniško oziroma skoraj starševsko vlogo. Pomembno je poudariti, da sindrom Wendy ni uradna psihiatrična diagnoza, ampak popularnopsihološki izraz za določen vzorec vedenja v odnosih.
Tako se sindrom kaže v vsakdanjem življenju
Oseba začne sprejemati odločitve namesto partnerja, urejati njegove obveznosti, reševati težave, za katere bi lahko poskrbel sam, in prevzemati vedno več odgovornosti. Pogosto ima občutek, da mora poskrbeti, da je vse v redu – tudi če to pomeni, da svoje potrebe postavlja na zadnje mesto, piše Cleveland Clinic.
Težava je, da se takšna skrb na prvi pogled lahko zdi kot dokaz ljubezni. Razlika je predvsem v ravnovesju. Povsem normalno je, da partnerju pomagamo, ko nas potrebuje, toda če eden ves čas daje, rešuje in prevzema odgovornost, drugi pa se na to začne zanašati, lahko odnos postane izrazito neenakovreden. Raziskava iz leta 2024 je sindrom Wendy med drugim povezala z anksiozno oziroma ambivalentno navezanostjo in slabšo diferenciacijo sebe.
Ni naključje, da se sindrom Wendy pogosto omenja skupaj s sindromom Petra Pana. V takšni dinamiki se lahko združita oseba, ki se izogiba odgovornostim, in partner, ki jih je pripravljen prevzeti namesto nje. Sprva se lahko zdi, da se odlično dopolnjujeta, toda sčasoma lahko skrbniški partner občuti izčrpanost in izkoriščenost, drugi pa njegovo pomoč začne doživljati kot nadzorovanje.
Če se v tem prepoznate, rešitev ni v tem, da partnerju čez noč nehate pomagati. Pomembneje je opaziti, zakaj prevzemate njegove odgovornosti in ali v odnosu ostaja dovolj prostora tudi za vaše potrebe. Zdravo partnerstvo namreč ne zahteva, da ena oseba ves čas rešuje drugo – skrb, podpora in odgovornost bi morale, kolikor je mogoče, potekati v obe smeri.
