"Seks z zaročencem me odbija, a zdaj je prepozno, da odpovem poroko" (izpoved bralke)

22. 1. 2021
"Seks z zaročencem me odbija, a zdaj je prepozno, da odpovem poroko" (izpoved bralke) (foto: Profimedia)
Profimedia

Vse se je začelo, ko sem začela gledati fotografije svojih bivših in fantazirati o seksu z njimi ...

Reči, da nisem uživala v zmenkovanju v svojih 20-ih in zgodnjih 30-ih, bi bila precejšnja laž. Bila sem večna svobodnjakinja, moje srce se je hitro ranilo in bila sem oseba, ki je spustila telefonsko slušalko vsakemu, za katerega sem videla, da se do mene ne obnaša lepo.

A, ko pogledam nazaj, mislim, da si nikoli nisem mogla niti predstavljati, da bom kdaj bolj pod stresom, kot sem bila v trenutkih, ko sem ležala poleg svojega "popolnega moškega".

Bila sem brezupni romantik polnih sedem let, preden sem ga spoznala. Preizkusila sem vse aplikacije za zmenke, ki obstajajo, v upanju, da bi našla "tistega pravega".

Spoznala sem enega piflarja, super prijetnega fanta, ki me je rad božal po obrazu. Najin seks je bil več mesecev neverjeten in zmeraj mi je zjutraj naredil zajtrk. Povedala sem mu vse svoje skrivnosti, a vendar je enega dne preprosto izginil. Ko me je na koncu vendarle kontaktiral, je bilo to s fotko psa in sporočilom: "Zabavno te je bilo spoznati :)".

Zatem sem spoznala nekega arhitekta in nabritega intelektualca, ki me je peljal na same fine zmenke. Odhajala sva na večerje, v prestižne bare in njegov priljubljeni botanični vrt, kjer me je držal za roko in mi pripovedoval o svojem zapletenem odnosu z očetom. Tudi on je nekega dne brez opozorila izginil. Vedela sem, da je konec, ker sem ga videla na Tinderju z novo profilno fotko.

Morda sem gledala preveč romantičnih filmov in dobila napačen vtis o tem, da je ljubezen enostavno najti.

A do mojih zgodnjih 30-ih je eno propadlo razmerje za drugim uničevalo mojo dušo. Čeprav sem uspešna, finančno neodvisna pravnica, sem si podzavestno v glavi zarisala prihodnost v paketu z dvema ali celo štirimi otroki.

A vendar me je to, da so vsa moja razmerja vedno znova imela nesrečen konec, samo še dodatno oddaljevalo od mojega "načrta". Zagrizena feministka, kot sem bila, da bi to odprto priznala, sem preteklo leto pri svojih 34-ih začela paničariti, da mi moj "načrt" vedno bolj polzi iz rok.

Moj največji strah je bil, da bom končala sama, nesposobna ustvariti družino, kakršno sem si od nekdaj želela. Takrat sem spoznala njega.

Oba sva se udeležila tridnevne konference in pristala na zelo neprijetni vaji v sklopu "team buildinga", kjer sva se nekontrolirano hihitala. V začetku mi romantična čustva niso padla na kraj pameti, a vendar sva tekom konference vedno več časa preživljala skupaj.

Drugi dan sva zajtrkovala skupaj in že od samega začetka sem se ob njem počutila dovolj domače, zato sem se odločila z njim deliti kakšno svojo zgodbo o zmenkih, ko je on ves zgrožen izstrelil: "Moški znajo biti resnično grozni."

Povedal mi je za svojo tragikomično izkušnjo o tem, kako je neka ženska tudi njemu zlomila srce in kako so njegovi prijatelji sovražno nastrojeni do žensk.

Med pogovorom sem nekaj začutila v sebi. Nekakšno vrsto olajšanja in hvaležnosti.

Ni bil moj klasični tip. Kot prvo, je bil veliko nižji od tega, kar sem si želela pri moškem in precej plešast (kar je prej za mene pomenil velik ne), a všeč mi je bilo, kako je priprl svoje oči, ko se je nasmehnil in njegova toplina me je privlačila.

Tisto noč sva po celem dnevu pretvarjanja, da zavzeto slediva konferenci, spila ogromno vina in na koncu končala v moji hotelski sobi na "skodelici kave". Nekako se mi je zdelo, da razmišlja o seksu, in tudi meni ideja ni bila slaba. Na koncu seks ni bil ravno osupljiv, a spomnim se, da sem opazila, kako je bil nežen in poln ljubezni.

Rekel mi je, da izgledam kot boginja, jaz pa sem se počutila tako umirjeno in sproščeno. Po toliko letih slabih izkušenj sem končno imela občutek, da se moje življenje odvija v pravo smer.

Po tisti noči se je vse skupaj začelo premikati s hitrostjo 100 kilometrov na uro in nisem se želela ustaviti. Bil je popoln.

Če rečem, da imam neko težavo, pusti vse, dokler je ne reši. Pameten je, predan in mi prisluhne. Ko ga gledam, kako se pogovarja z otroki ali pomaga moji mami v kuhinji, občutim tisto isto hvaležnost kot takrat.

Najino seksualno življenje je še vedno solidno, a težava je v tem, ker me, čeprav me je sram to priznati, nikoli ni privlačin na neki surov, seksualen način. Seks je bil okej, ampak niti malo podoben seksu z moškimi, ki si jih kar nisem mogla izbiti iz glave.

Po slabem letu zveze, delno pa tudi zaradi lockdowna, sva zaživela skupaj. Ko me je zaprosil, sem brez oklevanja privolila, verjetno zato, ker sem to pričakovala. Že prej sva se pogovarjala o tem, da se oba želiva poročiti in imeti veliko družino, zato reči karkoli drugega kot "ja" ni imelo smisla.

Tako ali tako so vsi bili prepričani, da je on iz popolnega materiala za sanjski zakon.

No, tekom lanskega leta je tisti začetni primanjkljaj surove, seksualne privlačnosti v moji glavi postajal vse glasnejši. Začela sem gledati fotografije bivših in sanjariti o tem, da seksam z njimi. Zalotila sem se celo, da si zamišljam dostavljalca DPD-ja, medtem ko me je neki večer oralno zadovoljeval. Očitno je, da ne morem nikomur povedati, da mi moj zaročenec ni všeč, saj se počutim grozno.

Poskušala sem povedati svoji najboljši prijateljici, pa me je prekinila in rekla, da se to dogaja v vseh zvezah.

A tisto, česar ji nisem povedala, je to, da včasih med seksom občutim rahli val odpora. Zadnjič, ko si je umival zobe, sem se zalotila, kako buljim v veliko kosmato lepotno znamenje na njegovem ramenu.

V sebi sem se vprašala: "Bom res preostanek svojega življenja preživela s tem znamenjem?" Moj terapevt je prepričan, da to izvira v resnici iz mojega strahu pred predanostjo. Meni, da to, da vsakič znova najdem kakšno težavo v svojih razmerjih, pomeni, da imam pravzaprav strah pred tem, da me bo kdo zapustil.

Moja starša sta še vedno poročena, ampak oče je v mojem otroštvu bil pogosto odsoten, saj je delal v tujini. Terapevt meni, da hrepenim po nestabilnosti v zvezah in namenoma, kot sem to počela, ko sem bila še samska, izbiram slabe moške, ki me bodo zapustili, ker je to nekaj, kar mi je poznano.

Ampak seksualna privlačnost je seksualna privlačnost in iskreno ne vidim, kako bi lahko sčasoma postala močnejša.

Do poroke naju loči še devet mesecev in rahlo začenjam paničariti. Z njim se lahko pogovarjam o čisto vsem, a očitno ne tudi o tem. Včasih ga gledam, medtem ko spi, in se sprašujem, kaj, hudiča, bi sploh rekla. Vem namreč, da ni ene osebe, ki bi podprla idejo o odpovedi poroke. In vem tudi, da obstajajo pomembnejše stvari od seksa, ampak seks je zame zmeraj bil temeljni del romantičnega razmerja.

Moj terapevt morda ima prav, da me privlačijo slabi ljudje, ampak v glavi se mi zmeraj znova poraja vprašanje, kako naj se poročim z osebo, katere telesa se trenutno ne želim niti dotakniti?

Nato pa me v možganih nekje odzadaj začne kljuvati dejstvo, da sem stara 35 let. Leta mi ne delajo ravno usluge in nisem prepričana, ali imam še sploh dovolj časa, da najdem čudovitega moškega, kot je on, ter ulovim vlak za ustvarjanje družine.

In, iskreno, ne predstavljam si nič bolj strašljivega, kot to, da bi se morala ponovno soočiti s sceno zmenkovanja.

Upam, da je to le faza, a počutim se neverjetno besno, ker se nahajam pod takšnim pritiskom in morda mi preprosto zmanjkuje časa.

Vir: Cosmopolitan.hr

Preberi še: "Končno sem spoznala idealnega moškega, a zdaj imam pomisleke, ker sem izvedela ..." (zgodba Slovenke)

Priporočamo tudi: "Njegova mama me ne prenese, on pa se od nje noče odseliti - kaj naj naredim?" (izpoved Slovenke)

Novo na Metroplay: Filip Flisar iskreno o obdobju, ko je končal kariero: "Bilo je težko …"