"Partner se ji ne postavi po robu, ker se ji noče zameriti, saj pravi, da jo spoštuje, ker je skrbela zanj sama, brez očeta, meni pa se zdi vse skupaj kot neko čustveno izsiljevanje z njene strani, saj sama nimam takšnih staršev."
"Tašča me ne prenese. S fantom sva skupaj slabo leto, njegovo mati pa poznam slaba 2 meseca. Stara sem 24, moj partner pa 32 let. Odlično se razumeva, vse se pogovoriva, če se ne strinjava glede česa, nisva konfliktni osebi /.../
Problem je njegova mati, s katero stanuje zadnjih 5 let.
Partner od 18. leta nima očeta in sedaj počne 'vse' namesto njega doma; okrog hiše in na njivi, hodi tudi redno v službo, zato ima malo, skoraj nič časa zase. Če česar ne opravi oz. če se kdaj (kar je redko) odpravi v toplice, na krajši izlet, se njegova mati tako zmrduje, grdo gleda, vzbuja občutek krivde, ker tisti dan ni nič počel, da ji fant še pri 32. letih včasih raje pove neresnico, reče, da gre v službo, da lahko sploh greva na kak izlet, ker mu ni do prepira.
Njegova mama se mi je najprej zdela prijazna. V prvem mesecu, ko sem jo spoznala, sem jima pri večjih opravilih pomagala občasno [nekaj] ur po službi (ko sem bila tam, cca. 3x na teden).
Jaz tam ne živim, niti nisem imela namena, zato ne vidim smisla, zakaj bi morala letati tja in delati, kot nekdo dirigira. In zato me ne mara, sinu govori, da nič ne delam, da ga izkoriščam, da nisem zanj, sem premlada.
Tudi midve sva že prišli v konflikt enih 4x, meni pa 'šimfa' svojega sina, da je ničvreden, da nič ne dela in zaradi tega je ne maram. Ne toliko [zaradi tega, op. a.], kar govori o meni, ampak o njem, ki ji ves čas pomaga in tega ne ceni. V konflikt sva prišli vsakokrat, ko me je partner prosil, da storim kaj, ona pa prileti češ, kaj delam, da to lahko stori ona. Tako, da govori, da nič ne delam, ko pa želim kaj, se namuli, ker češ, zakaj je meni sploh rekel, naj storim to, če lahko ona.
Mislila sem, da je takšna, ker po njeno premalo pomagam, ko sem začela več, pa spet ni [bilo, op. a.] v redu. Če me vidi, da delam kaj, kar me je [njen, op. a.] sin prosil /.../ kar odide in me grdo gleda.
[Pravi, op. a.], da ne razume, zakaj ženske sploh hodijo v službo, ko pa bi morale doma skrbeti za otroke. Želi, da sem doma in pomagam, pa sploh nimam otrok.
Ko sem nekaj dni nazaj izgubila službo (in bi kao morala biti srečna, da bom doma in [bom, op. a.] lahko pomagala /.../), pa je svojemu sinu začela govoriti, da ga izkoriščam, da sem sigurno zaradi tega pustila službo, da bom živela na njegov račun. Skoraj nič, kar stori sin, ni v redu, kar storim jaz, pa tako ali tako ne.
Partner se ji ne postavi po robu, ker se ji noče zameriti, saj pravi, da jo spoštuje, ker je skrbela zanj sama, brez očeta, meni pa se zdi vse skupaj kot neko čustveno izsiljevanje z njene strani, saj sama nimam takšnih staršev.
Partner je bil samski 5 let, od njegovih sodelavcev pa sem izvedela, da se je še z vsako punco, ki jo je pripeljal domov, mama skregala in verjetno so zato tudi odšle.
Ženska govori, da spletkarim proti njej, ampak jaz o njej sploh dosti ne razmišljam, vseeno mi je zanjo, želim se le razumeti z njo zavoljo partnerja. Problem je tudi v tem, da se s partnerjem nisva na začetku zveze dogovorila, kje bova živela. Meni je bilo logično, da v najemu, za sebe, na svojem (sva finančno sposobna, ima dobro službo, jaz še dovolj prihrankov za par mesecev, dokler ne najdem službe ...), on si je pa že napol uredil stanovanje doma in noče oditi.
Čeprav govori, da mame včasih ne prenese. Ne razumem tega, kako se mu da pri 32. letih ukvarjati s tem, kar njegova mamica misli. (Pa je drugače odgovoren, samostojen človek, ni mamin sinček.)
Ko je mama odsotna, ker kam gre, pa hitro smukne [na kavč, op. a.] in malo poleži podnevi, pogledava film. Ko je ona doma, se pa [ves čas] nekaj dela. Tako, da vidim, da bi bil brez njene pristonosti sproščen, a kaj, ko ne želi od doma.
Jaz si pa ne predstavljam življenja, da sem doma pod nadzorom, da nekomu polagam račune, da delam, kar nekdo želi. Hotela sem ga že zapustiti, vendar mi je žal, ker se midva odlično razumeva, ne strinjava se edino glede tega, da on ugaja mami, ker se ne želi prepirati z njo, jaz pa sem mu že povedala, da celo življenje tega ne mislim početi.
Rekla mu je tudi, da tam nisem zaželena, zato sem prenehala hoditi tja, druživa se podnevi naokrog ali pri meni doma. Sorodniki in prijatelji so me lepo sprejeli, le mama ne. Če je kdo na obisku, se do mene lepo obnaša pred drugimi, tudi do [njih, op. a.]. Ko odidejo, jih pa opravlja in [govori, op. a.] slabo o njih.
Zdi se mi, da odganja njegove ženske že več let, samo išče neke napake, spreminja mnjenja in nobena ni zdržala njenega obnašanja ter tega, da se ji on ne postavi po robu.
Jaz razumem, da jo ima rad, ampak ne vem, kako dalje. On se ne bo preselil, jaz pa taščo zaradi njenega obnašanja in izrečenih besed vsak dan bolj mrzim in tam ne mislim biti.
Moja starša sta drugačna, me podpirata, se razumemo, nikoli se grdo ne obnašata, njega sta lepo sprejela in, kar je meni najbolj pomembno, data mi svoj mir. Ne morem razumeti kako lahko on pri 32. letih tako živi in to že en čas. Pravi, da je že navajen, meni pa bi se zmešalo, [da se moram, op. a.] nekomu podrejati.
Živim samostojno, stroške si doma enakomerno delimo, tudi delo, nihče ne skrbi zame, doma sem enakovredna moji mami in očetu, finančno, psihično in v vseh pogledih.
Ne predstavljam si življenja s takšno nesrečno, zagrenjeno žensko. Pri meni ne moreva biti, saj imam samo večjo sobo. Niti ne bi želela biti, saj bi rada zaživela sama s svojim partnerjem, pa se doma razumemo, tako da [si lahko predstavljate], kako si šele pri njem ne želim biti ..."
Zapis je bil objavljen na portalu med.over.net
Besedilo je delno slovnično popravljeno, vsebinsko ostaja enako.
){kind=link}