Ko se kazalci ure srečajo na polnoči, se svet za hip ustavi. V zraku je čutiti pričakovanje, kozarci zažvenketajo, ognjemeti razsvetlijo nebo in skoraj samoumevno se zgodi še eno: poljub. A novoletni poljub ni le romantična gesta, ki jo poznamo iz filmov. Gre za ritual s presenetljivo dolgo zgodovino in simboliko, ki sega daleč onkraj sladkega trenutka ob dvanajstih.
Ne spreglejte:
V mnogih kulturah je poljub simbol začetka, povezovanja in dobrih namenov.
Poljubiti se ob prehodu v novo leto naj bi pomenilo, da v prihodnjih dvanajst mesecev vstopimo z ljubeznijo, toplino in bližino. Stari običaji so verjeli, da prvi trenutki novega leta določajo ton za vse, kar sledi. Zato ni nepomembno, s kom in kako jih preživimo. Novoletni poljub je tako postal nekakšna tiha želja: naj bo prihajajoče leto polno povezanosti, strasti in razumevanja. Če se ob polnoči poljubiš z ljubljeno osebo, naj bi to okrepilo odnos; če poljuba ni, pa naj bi prineslo celo leto čustvene osamljenosti, vsaj sodeč po ljudskem izročilu.
Koreni tega običaja sicer segajo v starodavne poganske rituale.
Takrat so ob prelomnicah leta z dotiki in objemi odganjali zle duhove ter vabili srečo. Kasneje se je simbolika prenesla v evropske dvorce in meščanske salone, v sodobnem času pa jo je do popolnosti zapakirala popkultura. Novoletni poljub danes povezujemo z bleščečimi zabavami, glamurjem in velikimi čustvi; pa naj gre za poljub v množici na mestnem trgu ali intimen trenutek doma.
Kaj pa, če se ob polnoči ne poljubimo?
Resnica je preprosta: nič hudega. Novoletni poljub ni obveznost, temveč povabilo. Povabilo k temu, da se za hip ustavimo, se zazremo vase in v ljudi okoli sebe. Lahko je to poljub, objem, smeh s prijatelji ali celo nazdravljanje samemu sebi. Vse to nosi enako sporočilo: novo leto si zasluži lep začetek. V času, ko so odnosi pogosto razpršeni med obveznosti, ekrane in hiter tempo, je novoletni poljub predvsem opomnik. Da bližina šteje. Da si smemo želeti več ljubezni; do drugih in do sebe.
