"Nikoli ne joče in ne izkazuje čustev, ne meni ne obema otrokoma. Meni, da moramo same čutiti, da nas ima rad, tega nam nikoli ne pove ... Je mogoče, da so to posledice travm iz otroštva?"
"Nikoli nisem še nikomur povedala, da me mož občasno udari, stisne za vrat in potisne ob steno. Navadno je takrat pod vplivom alkohola. Skupaj živiva že 25 let, imava dve hčerki, ki sta že najstnici. Mož je zaprt vase in ima težavo izkazovati svoja čustva. V otroštvu je doživel veliko travmo in se je takrat naučil, da problemov ni. Prihaja iz družine, v kateri si niso nikoli izkazovali ljubezni.
Kadarkoli se kaj slabega zgodi, meni, da tako pač je, treba je preživet. Nikoli ne joče in ne izkazuje čustev, ne meni ne obema otrokoma. Meni, da moramo same čutiti, da nas ima rad, tega nam nikoli ne pove.
Prav tako se ima za izredno pametnega in on 'vse ve' in lahko vsakemu vse reče. Sam kritike ne prenese in je zelo zamerljiv, 'kuha mulo' več tednov, tako da se ne pogovarja z nikomer. Če se mu zameriš, je tudi zelo nesramen. Mož sicer ni pijanec, občasno spije malo preveč, vendar [se, op. a.] nikoli [ne, op. a.] napije tako, [da, op. a.] ne bi vedel zase. Napije se ga 2 do 4 [krat, op. a.] na leto.
Zase lahko rečem, [da, op. a.] imam izredno slabo samopodobo in se s tem borim že iz osnove šole. Nisem lepa ženska, sem dokaj intelegenta in izobražena. Proti alkoholu imam zelo nizko toleranco. Z možem se sporečeva in če želim priti zadevi do dna, se na določeni točki on ne želi več pogovarjati, in če kljub temu želim rešiti zadevo, se on nikakor noče več pogovarjati (ko je pod vplivom alkohola), se nenadoma razjezi, vstane, me udari, sune, potisne v steno, prime za vrat.
Redko se opraviči, ker vedno trdi, da sem kriva sama, ker se on ne želi pogovarjati o ničemer.
Vedno na vsa vprašanja, ki mu jih postavljam, odgovarja s svojimi vprašanji oz. odgovarja: 'ti že veš'. Ne vem več, kaj naj storim. /.../ Večino časa je dokaj ok, ne hodi po gostilnah in veliko potujemo, imamo urejen dom. Je mogoče, da so to posledice travm iz otroštva?" se sprašuje obupana Slovenka.
Ne spreglej:
- "Po tem se pojavi praznina ... Kot da bi me osrečevale že samo drobtinice nekoga, ki nikoli ne bo moj" (iskren zapis Slovenke)
- Zahvaljujoč temu danes ženske seksamo veliko več, kot smo v svojih dvajsetih (+ resnične izpovedi žensk)
Tako ji je z osebno izkušnjo skušala pomagati neka ženska:
" /.../ Način njegovega obnašanja in kako ravna z vami pač NI normalno, čeprav za njega to je. Sam od sebe se ne bo NIKOLI spremenil, ker se ne zmore, niti ne uvidi, da bi se mogel. Jaz iz osebne izkušnje svetujem, da če želite rešiti odnos, SKUPAJ obiskujeta psihoterapijo (čeprav po napisanem sodeč ne bo želel iti), ker pri nama je pomagalo, drži pa, da je bil moj mož zelo motiviran, da spremeni sebe in izboljša odnos (in imel je manj težav kot vaš, sodeč po napisanem).
Sicer moje mnenje: RAZHOD. To je to. On se ne bo spremenil, zdaj pa je le vprašanje, kako želite živeti dalje. Teror ali svoboda. Njegovo obnašanje res ni normalno, ni primerno za dostojnega človeka, ni opravičila zanj. Četudi je imel težko otroštvo, ni več otrok in mora prevzeti odgovornost za svoja dejanja, nosit posledice in iskat rešitve. Srečno!"
Druga pa ji je svetovala naslednje:
"Mislim, da bo bolje, da pokličeš na katerega od telefonov za svetovanje ljudem v stiski oz. žrtvam nasilja. SOS telefon deluje 24 ur na dan na brezplačni tel. št. 080 11 55, so pa tudi drugi, če malo pobrskaš po internetu. Za začetek pa bi bilo fajn, da malo razmisliš, kaj pravzaprav želiš. Od sebe, ne od njega. Na njega nimaš nobenega vpliva, on se bo morda spremenil do neke mere, ko boš ti pričela s spremembami pri sebi, morda pa tudi ne in bo še zaostril svoje vedenje.
Alkoholizem je dodaten in zelo hud dejavnik tveganja oz. ovira, da se sploh kaj spremeni, pa tudi za težje oblike nasilja. Vsekakor je najbolj pomembno, da ravnaš samozaščitno. Ker nikoli ne moreš vedeti, kdaj bo tisti stisk za vrat še močnejši in ne bo popustil. Predlagam, da pokličeš na zgoraj omenjene telefone, da ne ostaneš sama v tej situaciji in da ti pomagajo pri načrtovanju varnega odhoda, če si to želiš.
Še ena pomembna stvar – kakšna sporočila daješ svojima hčerkama. Sta oni varni pred njim in njegovimi izpadi oz. čustvenim zanemarjanjem ali drugimi oblikami nasilja? Žal močno dvomim. Zelo pomembno je, da zaščitiš sebe in hčerki. Ni ti potrebno tega prenašati in tako živeti. Ne dolguješ tega nikomur. Ramisli in pokliči."
Kako bi ji pa svetovala ti? Si se morda že znašla v podobni situaciji in se izkopala iz nje ali poznaš nekoga s podobno zgodbo?
Zaupaj nam v komentarju pod to objavo na Facebooku ali pa nam jo pošlji v zasebno sporočilo. V kolikor pa si trenutno sama v podobni situaciji ali poznaš nekoga, ki je in bi rada pomagala, se lahko obrneš na pomoč k brezplačnemu SOS telefonu za ženske in otroke vsak delavnik od 12. do 22. ure, ob vikendih od 18. do 22. ure na številki 080 - 11 55.
Novo na Metroplay: “Peti v maternem jeziku mi je v izziv” | MAJA KEUC, ELLE GLASBA 2024
