V Cosmo uredništvo je prišlo zelo osebno pismo naše bralke. Iskreno zapisana izpoved, ki je žalostna in pretresljiva obenem, nas je v teh dneh opomnila, da so tako hudi trenutki še kako doma tudi na slovenskih tleh.
Naša bralka je spodbudo za napisano pismo dobila v našem članku, ki ga lahko prebereš TUKAJ.
"Rada bi napisala par besed tej gospe, ostalim ženskam v Sloveniji, upam pa, da bo moje pisanje doseglo tudi kakšnega moškega."
V pismu nam je napisala te iskrene besede:
"Z gospo, ki je članek napisala, se v celoti strinjam in jo podpiram. Rada bi pa povedala, da je lahko še veliko huje.
Naj se na kratko predstavim. Sem žena, mati, gospodinja, zaposlena za polni delovni čas, imam visoko izobrazbo in zelo zahtevno, stresno službo.
Pred osmimi leti sem se poročila s človekom, za katerega sem mislila, da je dober. Pravzaprav sem bila v to prepričana. Kmalu po poroki so se začele strašne težave, ki še vedno trajajo in zgleda, da se bodo samo še stopnjevale.
Moj mož je psihično nasilen do mene. Uporabil je že tudi fizično silo in bi jo verjetno večkrat, če mu ne bi ušla.
Stalno se pritožuje nad menoj, mojim delom, izgledom, težo. Skratka, nič pri meni mu ni všeč. Nikoli in nikdar ne smem potožiti o ničemer ali drugače misliti kot on.
Pravi, da sem lena, grda, imam grde lase, preveliko rit in sem totalno nesposobna. Prav tako pravi, da ne znam vzgajati najinega otroka, za katerega se zelo trudim, mu posvetim veliko časa in ga imam neizmerno rada.
V očeh drugih ljudi sem pridna gospodinja, zelo pridna v službi in dobra mamica. Moj mož pa me stalno ponižuje in zaradi tega se, priznam, počutim manj vredno.
Nikoli ni nič dobro zanj. Vsak dan vstajam ob 4. uri zjutraj, likam, pripravljam za kosilo in delam ostala gospodinjska dela, da se lahko popoldan posvetim najinemu otroku.
Doma sama delam skoraj vse vrste testenin, pripravim vso ozimnico, delam vse vrste peciva in še in še...
Nad vsako mojo, še tako majhno napako (npr. da je kakšen piškot malce nepravilne oblike) se norčuje in me zmerja, da sem nesposobna.
Stanovanje mora biti vedno sterilno pospravljeno. Ko pride domov, vedno najde nekaj, kar še ni narejeno, pa bi po njegovem nujno moralo biti.
Naj povem še, da sem bila dve leti nazaj nekaj časa v bolnišnici zaradi izgorelosti. Popolnoma sem se sesula, saj se je vsega nabralo preveč in telo mi je odpovedalo.
Mislila sem, da bo kaj drugače, vendar sem se zelo zmotila.
Čez celo bolniško sem morala otroka voziti v vrtec, čeprav sem imela zdravila, zaradi katerih ne bi smela voziti. Naj dodam še, da za najinega otroka v celoti skrbim sama. Mož se z njim sploh ne ukvarja in ne stori zanj skoraj ničesar.
Velikokrat mi očita, da bi lahko samo polagala keramične ploščice, podirala drevesa v gozdu in delala ostala težka dela, ker ene ženske pač to počnejo.
Nikoli mu ne upam ugovarjati, vedno mu moram dati prav. Če tega ne storim, je joj in tudi po več dni se sploh ne pogovarja z mano.
V njegovih očeh sem slaba mati. Kadar otrok zboli, me zmerja in kriči name, da sem tega kriva jaz. Grozil mi je tudi, da me bo prijavil na Center za socialno delo.
Prav tako nikamor ne smem. Najraje bi videl, da še k zdravniku ne bi šla. Vedno se jezi in me sprašuje, kako imam toliko opravkov. Pravi, da samo skačem okoli in noče paziti otroka, zato ga moram vedno jemati zraven.
Upam, da zdajle sredi noči res trdno spi. Če bi našel tole, se bojim, da bi me ubil.
Nikar, prosim, ne mislite, da se pritožujem nad službo in gospodinjstvom ali skrbi za otroka. Vse to delam zelo rada in z največjim veseljem. Moti in boli me samo nespoštljiv odnos mojega moža do mene.
Bliža se novo leto in od moža že dolgo nisem dobila darila, pravzaprav ga niti ne pričakujem. Kot vedno bom trdo delala cele praznike in poslušala grožnje, kletvice.
Želim si, da ima najin otrok družino, zato v tem peklu vztrajam. Ne vem pa, kako dolgo še bom to zmogla.
Vesela bi bila objave mojega pisma, da bi tudi druge ženske videle, da je nekaterim še huje. Če pismo ne bo objavljeno, pa nič hudega. Bom vsaj vedela, da ga je nekdo prebral in mi bo lažje pri duši.
Že dolgo namreč nimam nobene prijateljice, da bi se ji zaupala, saj mi je mož vse stike prepovedal.
Nikomur se tudi ne morem zaupati, saj vsi mislijo, da je vse v najlepšem redu. Njegovi sorodniki pa ga celo spodbujajo in se smejejo, ko se spravlja name.
Sedaj mi je lažje, čeprav mi tečejo solze po licih, a prebrali ste mojo zgodbo in vsaj nekdo ve.
Vsem ženskam bi rada rekla samo še to:
Spomnite se kdaj, da smo med vami tudi ženske, ki jim je še slabše kot vam.*"
*Pisateljica pisma želi ostati anonimna, saj se preveč boji moža.
Če si sama v podobni situaciji ali poznaš nekoga, ki je in bi rada pomagala, se lahko obrneš na pomoč k brezplačnemu SOS telefonu za ženske in otroke vsak delavnik od 12. do 22. ure, ob vikendih od 18. do 22. ure na številki 080 - 11 55.
Pripravila: N.S.
Fotografije: Unsplash.com/Asdrubal luna
Preberi še: Ženske nismo sitne, samo SITE smo vsega! (iskren zapis 30-letne Slovenke)
Priporočamo tudi: TE novoletne zaobljube bi si moral postaviti čisto vsak par!
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
