Zapomnita si, tole je zelo pomembna stvar, ki vama mora biti skupna – le tako se bo vajino razmerje obneslo.
V svojem življenju boš (ali pa si) verjetno več kot le enkrat mislila, da si spoznala svojo sorodno dušo. V sebi boš začutila metuljčke, med vama se bo nekako vse lepo poklopilo in prepričana boš – zaradi narave vseh čustev, ki te prevzemajo – da si našla osebo, ki je prava zate. ... Dokler ne boš spoznala, da vendarle ni.
Ne gre za to, da smo ljudje namerno z napačno osebo. Izberemo tisto, za katero mislimo, da je najboljša izbira in včasih šele kasneje, ko jo dobro spoznamo, ugotovimo, da ni prava za nas. Ljudje se ne oklepamo povprečnih razmerij, ker smo naivni. Ostati se odločimo zato, ker je pač dovolj dobro, nam nudi dovolj dobre obljube, dovolj dobra upanja.
Stvar je v tem, da ugotoviti, katero razmerje je pravo in katero ne, ni tako enostavno, kot se morda zdi.
Za vsako žensko, ki ostane z moškim, ki se ji ne more predati v popolnosti, stoji tisti moški, ki ji daje misliti, da imata nadnaravno vez. Za vsakim moškim, ki ostane z žensko, ki ga ne ljubi, stoji ženska, ki ji je mar ravno prav dovolj. Za vsako osebo, ki ostane v razmerju kljub verbalni zlorabi, stoji partner, ki ji obljublja, da se bo popravil in ji to dokazuje le toliko časa, dokler je ne prepriča. Za vsakim "mlačnim" parom se skriva plamen, ki gori ravno dovolj svetlo, ravno dovolj pogosto, da ostaja.
Ko se znajdeš ujeta med željo po tem, da ostaneš in željo po tem, da odideš, sanjaš o življenju, ki bi ga lahko imela, če bi izbrala drugačno pot, in življenju, ki bi lahko bilo samo tvoje, če bi le vztrajala dovolj dolgo, ali sploh obstaja način, kako vedeti, kaj je prav narediti? Obstaja, in takole gre:
Četudi se stvari ne odvijajo najboljše, ali sta oba predana – tukaj in zdaj – temu, da naredita spremembe, ki so potrebne, da bi stvari postale boljše?
Zdi se tako jasno, ampak hkrati tudi tako izmuzljivo, nedosegljivo. Ključna razlika med razmerji, ki se obnesejo, in tistimi, ki se ne, je to, da se prva sestojijo iz dveh partnerjev, ki sta – prej kot vse drugo – predana rasti, spremembi, želji po celjenju in zvestobi, ne glede na vse. Si z nekom, ki trdi, da te ljubi, a vendar želi videti "kakšne vse možnosti še ima" – le še za kratek čas? To ni tvoja oseba. Si z nekom, ki ti pravi, da si popolna zanj, ampak da zdaj še ni pravi čas? To ni tvoja oseba.
Si z nekom samo zato, ker si ne želiš biti brez njega in ta strah je edini razlog, zakaj ostajaš? To ni tvoja oseba.
Si z nekom, s komer se bojiš pogovarjati, se z njim sporeči, izraziti svoje mnenje, ker se bojiš, da bi te zapustil? To ni tvoja oseba. Si z nekom, s komer se nikoli ne prepiraš, ker nihče od vaju ni popolnoma transparenten glede svojih potreb? To ni tvoja oseba. Najbolj od vsega pa – če si z nekom, s komer razmerje postaja čedalje težje, to ni tvoja oseba.
Ključ do uspešnega razmerja je to, da se z leti naučita drug o drugem, se navadita drug na drugega, si postajata vedno bolj všeč, da je vajina vez vedno močnejša, postaneta boljša pri spoprijemanju s težavami in v konfliktih ter iz dveh romantičnih ljubimcev zrasteta v najboljša prijatelja.
To je tvoja oseba.
Pravo razmerje sčasoma postane boljše in enostavnejše. In ne obratno. Seveda, življenje je zapleteno. Stvari včasih postanejo težje. A bistvo osrednjega oziroma najpomembnejšega odnosa v tvojem življenju je, da se vama pomaga razviti v osebi, ki si želita biti. Takšni, kot vama je namenjeno biti. Namen je, da še naprej rasteta, skupaj in hkrati, v isti smeri.
Če si z nekom, ki te pušča osamljeno, potem nisi s pravo osebo. Če si z nekom, ki se ti ne želi predati tukaj in zdaj, potem nisi s pravo osebo. Če si z nekom, za kogar se zdi, da se ti ne trudi olajšati težav in bi raje imel prav, kot pa bil srečen, potem nisi s pravo osebo.
Tega v resnici ni tako težko videti. Ljudje preprosto zapletamo stvari, ker je včasih zanikanje enostavnejše od resnice. Ker je pogosto tako resnično, da nam je to težko sprejeti.
Razmerja, ki se obnesejo, so tista, ki na prvo mesto postavljajo rast, negujejo medsebojno vez, nesoglasja, dvomi in težave pa postanejo izkušnje, ki nam sčasoma pomagajo postati boljši – ne slabši.
Po predlogi Brianne Wiest
Novo na Metroplay: “Peti v maternem jeziku mi je v izziv” | MAJA KEUC, ELLE GLASBA 2024
