Njen začetek konca se je pričel z nakupom poročnega porcelana.
Mislila je, da je našla svoj srečni konec, a resnica je bila precej drugačna.
To je njena zgodba:
"V resnici ne vem, kdaj se je najin odnos začel rušiti kot hišica iz kart, ampak moj spomin vedno izbere dan, ko sva se registrirala za poročni porcelan.
Tega dneva se še danes spomnim, kot bi se zgodil včeraj.
Stala sva sredi trgovine, in se prepirala glede izbire motiva krožnikov. On je želel nekaj preprostega in nevpadljivega, jaz sem želela barve in vzorce.
Takrat sem mislila, da se kregava zaradi stresa pred poroko. Tako je pri vseh parih, kajne? Čas pred poroko je najbolj stresen za oba partnerja že zaradi planiranja. Tako vsaj pravijo revije.
Zdaj vem, da je bil ta dogodek ogledalo najinega razmerja. Enostavno sva bila izjemno različna človeka. Žal sva to ugotovila šele 4 mesece kasneje.
Komaj sem čakala, da celoten proces mine. V glavi sem si neprestano ponavljala besede: "Opravimo že s tem!" Danes vem, da to nikakor niso misli, ki naj bi jih nevesta imela, a takrat se mi je zdelo, da tako pač je.
Tudi vreme na medenih tednih nama je želelo sporočiti, da enostavno nisva za skupaj, saj je deževalo čisto vsak dan.
In spet se nama je uspelo skregati zaradi krožnikov.
Ko sva se sredi naliva skrila v majhno trgovinico v neki mehiški vasici, sem se zaljubila v prekrasne krožnike z azteškim motivom in močnimi barvami. On je bil odločno proti, saj so bili preveč "kričeči" za najin dom.
Prepir se je nadaljeval na letalu domov in bil prisoten prve tedne najinega zakonskega življenja.
Mesec dni po najini poroki sem sedela sama doma na najini postelji in jedla pico. Njega ni bilo doma, niti nisem vedela kje je.
Na Googlu sem začela iskati zakonske psihoterapevte in svetovanje. En mesec po najini poroki sem iskala, kje in kako lahko najin zakon razveljavim.
Ne bom rekla, da se ni potrudil. Obljubil je, da bo nehal hoditi po gostilnah s svojim samskim bratom. Jaz sem obljubila, da bom bolj zabavna in manj časa preživela na delu.
Oba sva se potrudila, a zelo hitro sva padla nazaj v svoje stare navade.
Ko sem končno rezervirala termin pri zakonski terapevtki, me je na dan prvega sestanka poklical in mi dejal, da sploh ne ve več, če želi s tem zakonom nadaljevati.
Odločila sva se za ločitev, pa še poročnih daril sploh nisva odprla. Tudi tisti krožniki, ki so povzročili najin začetek konca, so ostali neodprti.
Ločitev me je strla in potrla. Sledilo je najhujše leto mojega življenja. Bila sem depresivna in obupana ločenka, z izjemno slabo samopodobo.
Kmalu se me je lotila jeza. Besna sem bila na moškega, ki se je poročil z menoj brez namena, da bi z mano tudi ostal poročen. Za zakon mu očitno ni bilo mar, saj mu je bil samo v breme.
Zdelo se mi je, da me je ukanil, mi lagal in me ponižal. Kradel je moj čas in se iz mene norčeval.
Po drugi strani pa je me je pestila krivda. Bi se morala zaradi njega spremeniti? Bi morala biti bolj razumevajoča? Kaj bi lahko storila drugače?
Čez nekaj časa sem seveda odkrila resnico. V najinem zakonu nisva bila on in jaz, ampak mnogo drugih žensk in veliko dolgov.
Jeza se je vrnila, tudi osramočenost. Težko mi je bilo, a sem s pomočjo družine in prijateljev prebolela.
Danes sem srečno poročena s krasnim moškim, ki me nikoli ni želel spremeniti. Ljubi me točno takšno kot sem.
Na koncu dneva ne bi spremenila nič, saj me je moja prva izkušnja veliko naučila.
Predvsem pa me je naučila ceniti moža, ki ga imam zdaj in najino življenje, ki sva si ga ustvarila."
Pripravila: N.S.
Fotografije: Profimedia
