"Pri 21-ih sem iznenada izgubila libido, potem pa sem odkrila TOLE" (resnična zgodba)

"Zmeraj sem se imela za seksualno osebo, potem pa sem kar naenkrat izgubila libido."

Ljubeče me je gledal z druge polovice kavča. To je bil namig, da je pripravljen name. A vendar jaz nisem bila pripravljena nanj. Nikoli si ne bi mislili, da si 21-letnica ne bi želela seksati s svojim fantom, s katerim sta skupaj že dve leti, ampak v tistih nekaj mesecih – ko sva se po koncu študija skupaj vselila – je postala to najina skrivnost.

"Ljubim te," bi mi rekel, medtem ko je skušal masirati moj hrbet, jaz pa sem v hipu postala napeta in se skušala v tistih nekaj sekundah, preden bi me poljubil, odločiti, ali naj mu povem, da nisem razpoložena ali pa naj 'potrpim'.

Običajno sem se odločila za drugo opcijo – v upanju, da si bom do trenutka, ko bova začela seksati, tega že želela. A medtem ko me je slačil, nisem čutila ničesar. Vsaj fizično. Nobenega ščemenja ali pospešenega bitja srca – zgolj frustracijo zaradi pritiska, vedoč, da od tega ne bom imela ničesar. In tako sem sredi seksa planila v jok.

Zakaj se na fotografijah za dokumente ne smemo nasmehniti?

Bila sem v najbolj zdravem razmerju doslej, a še nikoli se nisem tako močno počutila kot objekt.

Včasih nisem imela težav s seksom ali izkazovanjem naklonjenosti. Pravzaprav sem samo sebe zmeraj imela za seksualno osebo. Ko sem v srednji šoli izvedela, da se sošolec še nikoli ni poljubil, sem odvihrala do njega, mu rekla nekaj v smislu "lahko se zaneseš name" in se podala v akcijo.

Med odraščanjem sem zmeraj imela fante in sem brez zadržkov povedala, kaj si želim. Po tem, ko sem v zadnjem letniku srednje šole preživela sceno, ko sta moja starša našla moja seksi sporočila nekemu študentu, sem odšla na študij prestrašena, a vendar samozavestna, da bom končno lahko uživala v svoji seksualni svobodi.

Nedolžnost sem izgubila teden pred svojo 18-ko, s fantom, ki sem ga spoznala v naši študijski skupini na Facebooku. Vprašal me je, če ima lahko to zadovoljstvo, da mi vzame nedolžnost, in to na tak staromoden način, ki se mu nisem mogla upreti. Razen rahle zadrege in nervoze sem bila pripravljena.

Leto kasneje sem prvič spala s svojim zdajšnjim fantom. Po tem, ko sem se rešila iz najslabšega razmerja, ki sem jih kadarkoli imela – iz takšnega, v katerem sem se počutila krivo, ker sem si želela oralno zadovoljevanje, saj je bilo to "ogabno" – sem bila seveda nervozna.

A ko sem seksala z njim, sem končno čutila, da je moj nadzor nazaj in da sem cenjena. Mesece kasneje sva najino seksualno razmerje razglasila za resno. V razmerju, ki je bilo sicer večinoma na daljavo, je bil najin seks resnično zadovoljujoč in ljubeč – nadaljevanje strastnega poljubljanja na vogalu ulice blizu mojega doma iz otroštva, kjer sva se v devetem razredu prvič spoznala.

Enkrat sva, po tem, ko se nisva videla že en mesec, pahnila v njegovo študentsko sobo in komaj prišla skozi vrata, brez da bi drug z drugega strgala vsa oblačila.

Nato pa je tik pred začetkom zadnjega letnika vse ušlo izpod nadzora.

Dve leti prej so mi na rutinskem odvzemu krvi diagnosticirali dve avtoimuni bolezni, hipertiroidizem in Hashimotovo bolezen. Naenkrat so konstantna izčrpanost, bolečine v sklepih in depresija, ki so me spremljali zadnja leta, dobili smisel.

Zdravnik mi je razložil, da Hashimotova bolezen povzroči, da protitelesa napadejo ščitnico, kar povzroči hipertiroidizem (to pomeni, da ščitnica več ne more proizvajati in uravnavati horomonov, kot bi jih morala). Ti dve bolezni se običajno pojavita skupaj, v kolikor Hashomotove ne zdravimo pravočasno. Sama bom morala zaradi tega do konca življenja jemati zdravila.

A po tem, ko sem že tekom celotnega razmerja jemala svojo dnevno dozo zdravil, se je na začetku zadnjega letnika pojavil simptom, za katerega si nisem mislila, da se bom kdaj morala z njim soočiti: izguba libida.

Na začetku sem pomanjkanje zanimanja za seks pripisala študijskemu stresu in tesnobi, večinoma zato, ker je padec mojega libida bil počasen. Šele, ko sva s fantom po koncu študija začela preživljati vse dni skupaj, je moja želja po seksu popolnoma izginila.

Občasna potreba po svojem prostoru je ena stvar, a občutek, da lahko brez seksa živim do konca življenja, je bil nekaj drugega. Nekaj je bilo narobe.

Spomnim se, kako sem po več mesecih občutka, da mi je popolnoma spodletelo, v zadregi sedela v pisarni svoje endokrinologinje. Katera 21-letnica pa ima težave z libidom? Bilo me je sram in edini članki za samopomoč, ki sem jih našla, so bili namenjeni starejšim, poročenim ženskam. Super.

Ko sem se po pomoč obrnila na prijateljice, niso vedele, kaj bi rekle. Niso razumele. Pravzaprav jih je večina imela ravno obratno težavo: že nekaj časa niso seksale in so si tega želele.

Zato sem sčasoma začela svojo težavo skrivati.

Moja zdravnica, ki je zmeraj poznala pravilno dozo, s katero je omilila mojo bolečino in utrujenost, je bila moje zadnje upanje. Na srečo je očitno bila prepričana, da bo tudi tokrat vse OK. Z mojim fantom se je celo pošalila in mu rekla, naj ne skrbi – da me bo vrnila nazaj v "normalo".

In tako je dozo mojih zdravil, ki bi morali skrbeti za proizvodnjo manjkajočih hormonov, povišala. A vendar je moje spolno poželenje ostalo nespremenjeno.

Nato so se najine seksualne težave sprevrgle v komunikacijske.

Pred fantom sem skrivala svoj strah, da morda moja bolezen ni tisto, kar mi preprečuje dvig poželenja – morda je težava on. Na najnižji točki leta in pol brez libida je moj izkrivljen, od hormonov zmeden um mislil, da moje pomanjkanje poželenja v resnici pomeni pomanjkanje ljubezni.

A po tem, ko sem fantu na počitnicah vendarle priznala svoja čustva, so stvari začele iti na boljše. Obljubil mi je, obljubil je nama, da bova skozi to šla skupaj in da to ne definira najinega razmerja.

Tekom počitnic, ko sva bila oddaljena od vseh vsakodnevnih stresnih dejavnikov, sem spoznala, da to, da sem krivila njega za moje pomanjkanje poželenja, ni bilo zaradi tega, ker ga ne bi imela rada. Bilo je zato, ker sem se bala, da bi zaradi tega on nehal ljubiti mene.

Mesec kasneje sem dobila novo službo, nisem bila več tako pod stresom in čisto počasi se mi je poželenje začelo vračati. Ko seksi govorjenje ni bilo dovolj, mi je moj fant pomagal, da sem se vzburila s pomočjo porničev. In že zmožnost, da sem se sploh lahko vzburila, je bil korak v pravo smer.

Potem pa se je v enem trenutku, zgolj za eno noč, moj libido vrnil v vsej svoji moči.

Ko sva s fantom po srednješolski obletnici peljala prijateljico domov, je med vožnjo prejela opolzko sporočilo od svojega fanta iz tujine. Seveda sva jo prisilila, da je seksi sporočilo prebrala na glas in medtem ko je to počela, sem nekaj začutila. Ščemenje. In bilo je vse močnejše.

Kot otrok, ki na rojstnem dnevu prvič okusi čokolado, potem ko je vse življenje živel v domu brez sladkorja. Vedela sem, da tega trenutka ne smem izpustiti.

Ko sva jo odložila, sva takoj zapeljala na bližnje parkirišče. Seks je bil vroč, glasen in naravnost fantastičen.

Ko sva se oblekla in vrnila na svoje sedeže, sem iz sebe izpustila globok izdih. Nato sem se nasmejala, zatem pa začela histerično smejati.

Pogledala sem ga in zavzdihnila: "Tako vzburjena nisem bila od faksa. Še je upanje!" Tudi on se je nasmejal in se nagnil naprej, da bi me poljubil. Prvič po koncu študija sta tako moje telo kot um, končno v strinjanju, želela seks.

Še zmeraj čakam, da me zdravila popolnoma vrnejo v normalno stanje, kot mi je zdravnica obljubila. Moj libido se je namreč spet skril nekam, kamor pač pogrešani libidi gredo.

A že to, da sem našla vsaj eno stvar, ki resnično spodbudi te trmaste hormone, mi je dalo upanje. Upanje, da lahko moje telo, pa čeprav v nekem svojem tempu, spet čuti, in še nikoli nisem čutila takšnega olajšanja. Vem, da bo s pomočjo vere v najino razmerje, zdravil za ščitnico in opolzkih sporočil vse skupaj šlo počasi na boljše.

Po zapisu Mandy Velez