Naša telesa so resnično čudežne dežele, kaj niso?
Kot mnoge ženske sem tudi sama pri 16. letih začela uporabljati tampone. A vendar je moja menstruacija vedno – ampak res vedno – tekla mimo, četudi tampon ob menjavi ni nikoli – zares nikoli – bil poln. Spomnim se, kako sem s pomočjo ogledala poskušala ugotoviti, kaj se dogaja in … meni se je moja vagina zdela kot normalno žensko spolovilo (no, morda z nekaj dodatne kože, ki je kukala ven, ampak nič drastičnega).
Po mesecih uničenega spodnjega perila sem se odpravila h ginekologinji. Ko je vstavila svoj srebrni spekulum v mojo vagino, se je ustavila. "Počakaj trenutek," je rekla, pustila spekulum v meni in zapustila prostor.
Vrnila se je v družbi drugih zdravnikov in medicinskih sester, ki so vsi strmeli v mojo vagino. Eden izmed njih je listal po učbeniku in govoril nekaj v smislu: "Lahko bi bilo to … ali pa to!"
Nekaj ultrazvokov kasneje sem izvedela, da imam – kot 1 od 2000 žensk po svetu – dve maternici (strok. uterus didelphys). Sta manjši kot običajno in nekako izgledata kot rogovi – eden na levi strani in drugi na desni. V mojem (redkejšem) primeru imam tudi dva maternična vrata in dve vagini, ki jih ločuje plast tkiva. Od zunaj je resnično težko videti, da imam dva vaginalna kanala, ampak če potipaš odznotraj, začutiš dva različna vhoda, enega manjšega od drugega. (Imam normalno število jajcevodov in jajčnikov: en jajcevod, pritrjen na vsako maternico in en jajčnik, pritrjen na vsak jajcevod.)
Vse skupaj pomeni, da vsak mesec dobim dve menstruaciji iz obeh rodil posebej – včasih hkrati, občasno pa v zamiku – in moram uporabljati dva tampona namesto enega.
Naučiti se mi je bilo treba le, kako ju vstaviti, še posebej po tem, ko sem večkrat vtaknila oba v eno luknjo … ja, auč. Ampak iskreno se po moji diagnozi del mene počuti bolj normalno, saj lahko uporabljam enake menstrualne potrebščine kot moje prijateljice. (Ker vem, da vas zanima: Ne, presenetljivo nimam dvojnih krčev oziroma PMS-ja.)
Znanstveniki ne vedo, kaj povzroči dvojno maternico, vedo pa, da večina ljudi, ki jo ima, živi popolnoma zdravo življenje. Tako je tudi pri meni – in, razen kot svoji mami, sestri in najboljši prijateljici, o svojih dodatnih rodilih nisem nikomur povedala, dokler nisem prišla na študij. Ni bilo pretirano stresno. Kar pa *je* bilo stresno, je bilo povedati novim spolnim partnerjem, da imam dve vagini.
In to sem jim preprosto morala povedati; pred svojo diagnozo sem namreč že seksala in občutek je bil v redu, a vendar sem hitro spoznala, da moji vagini zahtevata veliko predigre (kar je sicer, vsaj tako mislim, všeč večini ljudi?).
Prav tako zahtevata potrpljenje, da partner ne dregne v občutljivo kožo med njima. Včasih partnerju pomagam in ga previdno vodim v svojo nekoliko večjo vagino, ki jo je bolj prijetno uporabljati za seks. In enkrat, ko je penis noter, nikoli zares ne pride ven, dokler nisva končala.
Alternativa ne pojasnjevanju vsega tega je boleč seks – in nikoli mi ni bil nihče dovolj všeč, da bi zaradi njega trpela bolečine. Praktičen primer: Ko sem nekemu tipu povedala za svoji vagini, ga je najbolj skrbelo to, kaj to pomeni zanj. Zdelo se mi je, kot bi mu predstavljala novo, ekskluzivno seks igračko. Na koncu nisva nikoli seksala.
Moj mož, s katerim sva par že iz študijskih let, se po drugi strani zelo dobro zaveda tkiva, ki ločuje moji vagini, zato med seksom nikoli nimava težav.
Kakorkoli, pri 20-ih letih sem izvedela, da sem noseča. Kar je bil velik šok, milo rečeno. Imela sem kontracepcijski vsadek, hkrati pa so mi zdravniki ob diagnozi povedali, da bom resnično težko zanosila. Vsak mesec se bo namreč v vsako izmed mojih maternic sprostilo po eno jajčece, ampak tudi če bi bilo eno oplojeno, bi imel zarodek izredno malo prostora za razvoj. Takrat se s tem nisem obremenjevala – bila sem še najstnica in sploh nisem vedela, ali si bom kdaj želela imeti otroke.
No, tokrat sem posumila, da se je zgodilo, saj nekaj ni bilo v redu z mojimi cikli. Zadnjih šest mesecev sem namreč dobivala menstruacijo vsaki drugi teden (utrujajoče!), nato pa sem nekega dne ugotovila, da že več tednov nisem dobila niti ene. Ko je test potrdil, da sem noseča, sva s fantom (zdaj možem) bila navdušena, a hkrati zadržana, saj sem vedela, da po besedah mojih zdravnikov obstaja velika verjetnost za splav.
Kljub temu sem imela dokaj normalno nosečnost – s to izjemo, da sta obe moji maternici, skupaj z materničnim vratom, zrastli kot bi v obeh nosila otroka (ultrazvok je potrdil zarodek le v eni).
Ginekologinja mi je svetovala porod s carskim rezom v 30. tednu, a vendar sem sama želela nositi svojo punčko kolikor dolgo bo mogoče. Ko so se v 38. tednu in pol začeli popadki, so mi zdravniki rekli, da vidijo širjenje obeh materničnih vratov in ne vedo, iz katerega bo prišla ven. Na žalost nikoli nismo izvedeli – zaradi padca dojenčkovega srčnega utripa so morali vendarle narediti nujni carski rez.
Med odraščanjem svoje hčerke sem se večkrat vprašala, če ima morda tudi ona dve maternici. Zato sem jo posedla in ji razložila svojo anatomijo na enostaven in učinkovit način ter ji povedala, da obstaja možnost, da ima enako tudi ona, kar je popolnoma v redu. Kasneje smo izvedeli, da nima, je pa najin pogovor za vedno spremenil moje videnje:
Moji vagini nista nekaj, česar bi se morala sramovati. Sta preprosto takšni, kot sta.
Po predlogi CHRISTY BATTS in JENNY MORBER prevedla in priredila N. Š.
Preberi še: "Se lahko enkrat za vselej nehamo pretvarjati, da uživamo v položaju 69!?" (iskren zapis novinarke)
Priporočamo tudi: "Med počitnicami s prijateljico sem zanosila z drugim moškim" (izpoved poročene ženske)
Novo na Metroplay: “Sodelovanje z Rickom Owensom, to je res ogromen dosežek" | Tanja Vidic, Elle modna oblikovalka 2024
