Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Kaj storiti, ko ugotoviš, da najemniki niso ljudje, za kakršne si jih imel?
Draga Polona,
mogoče to niti ni problem, ampak se moram nekomu "spihati". Pred približno osmimi meseci sem svoje manjše stanovanje prvič oddala, in sicer mlademu paru. Delovala sta tiha in mirna, redno plačujeta, jaz pa tudi nisem neka najemodajalka, obsedena z nadzorom, tako da ne hodim preverjat vsake malenkosti, dokler je vse normalno.
No … očitno ni bilo.
Prejšnji teden sem morala zaradi neke okvare prvič po dolgem času v stanovanje. Še preden sem vstopila, me je na hodniku presenetila starejša soseda, ki me je nazijala, da se v mojem stanovanju dogaja "nekaj sumljivega". Ko sem odprla vrata, pa sem skoraj umrla od šoka.
Stanovanje je bilo POLNO starih lutk. Ampak ne v smislu "nekaj zbirateljskih punčk na polici". Govorim o stotinah lutk. Nekatere brez oči. Druge razstavljene po mizi. Glave. Roke. Lasje. Oči v kozarčkih. Delovalo je kot križanec med otroško sobo in prizorom iz grozljivke.
Izkazalo se je, da jih partner restavrira in zbira. Kupujeta jih po bolšjakih, čistita, popravljata in prodajata naprej. In vse to počneta v stanovanju.
Naj poudarim: stanovanje ni uničeno. Ni umazano. Ni škode. Ampak mene je skoraj kap. Ne znam opisati občutka, ko te iz vsakega znanega kotička gleda petnajst porcelanastih obrazov. Ko sem reagirala precej šokirano, sta bila oba užaljena. Rekla sta, da gre za njun hobi in da ne delata nič narobe.
In racionalno vem, da verjetno res ne. Ampak … jaz svojega stanovanja preprosto nisem več prepoznala. Naj še naprej pustim, da to delata iz njega? Po drugi strani pa si mislim: če redno plačujeta in ničesar ne uničujeta, ali imam sploh pravico komplicirati?
Eva
Draga Eva,
veš, da bi ob pogledu na porcelanaste glave tudi jaz potrebovala kozarec vina.
Torej, ja, tvoj šok je popolnoma razumljiv. Ampak ljudje prostor doživljamo različno. Zate je to dom, zdaj
investicija. Nekaj znanega. Za njiju pa je očitno varen mali svet za njun zelo specifičen hobi.
In tukaj pridemo do neprijetne resnice oddajanja stanovanj: ko nekomu oddaš stanovanje, izgubiš nadzor nad tem, kako bo življenje v njem videti. Dokler ni škode, nevarnosti in so stvari legalne, ljudje lahko živijo precej bolj čudno, kot si lastniki predstavljajo. In par, ki obnavlja stare lutke, se mi sicer zdi bizaren, ne pa problematičen.
Mislim pa, da si doživela nekaj drugega: odstopanje od lastne predstave o prostoru in najemnikih, ki si jih izbrala. Verjela si, da gre za "normalen mlad par", ki sta v resnici zelo specifična introvertirana zbiratelja. Sigurno zna to človeka vreči iz tira. Ampak ljudje niso igralci iz Ikea reklam. Znajo biti čudni. Nekateri zbirajo lutke. Drugi preparirane živali. In dokler prostor ni uničen, gre pogosto bolj za kulturni šok kot za dejanski problem.
Moram pa ti povedati, da si veliko najemodajalcev želi najemnike, ki redno plačujejo, ničesar ne poškodujejo , ne komplicirajo in živijo skoraj nevidno življenje. Zato se sprijazni s čudaškim hobijem svojih najemnikov, saj obstaja verjetnost, da boš imela z naslednjimi še večje težave.
Polona
