Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Na Magdo se je tokrat obrnila mlada mama, ki ji tašča s "pomočjo" otežuje prve mesece materinstva ...
Draga Polona,
stara sem 26 let in pred osmimi meseci sem prvič postala mama. Moram priznati, da je materinstvo veliko bolj naporno, kot sem si predstavljala. Vendar pa mislim, da me na koncu ob živce ne bo spravil dojenček, ampak moja tašča.
Na začetku sem si govorila, da pretiravam. Da želi samo pomagati. Ampak zdaj imam občutek, da mi je popolnoma uničila živčni sistem. Živimo precej blizu nje in odkar sem rodila, ima občutek, da lahko pride kadarkoli. Brez najave. Včasih samo pozvoni in je že pred vrati.
Ko pride, komentira vse: kako držim otroka , kako ga hranim , kako ga oblačim , kako premalo zračim stanovanje , kako "današnje mamice po nepotrebnem kompliciramo". Če otrok joka, ga "sigurno premalo hranim". Če ga imam preveč po rokah, ga razvajam. Če ga pustim v posteljici, sem hladna ... lahko bi naštevala do jutri, ampak bistvo je, da ne morem več.
Najhuje pa je, da moj partner tega sploh ne vidi zares. Reče samo, da takšna pač je ali da hoče samo pomagati. Ampak meni se zdi, da me počasi izriva iz lastne vloge mame. Zadnjič je celo pred drugimi rekla: "Daj ga meni, ti še ne znaš." Skoraj sem se zjokala.
Počutim se grozno, ker je po eni strani res veliko naredila za naju in nama pogosto pomaga. Po drugi strani pa imam občutek, da me ves čas ocenjuje in da zanjo nikoli ne bom dovolj dobra mama. Sem samo preobčutljiva zaradi hormonov in utrujenosti ali je šlo vse skupaj res čez mejo?
Obupana mlada mamica
Draga obupana,
ne pretiravaš in nisi potrpežljiva. Vidim te kot dobro mamo, ki skuša vzpostaviti samozavest ob človeku, ki konstantno sporoča: "Jaz vem bolje." To je zelo izčrpavajoče. Zelo veliko tašč po rojstvu vnuka dobi občutek, da so ponovno aktivirane v vlogi mame. Problem je samo, da potem pozabijo, da otrok ni njihov.
Ampak zdi se mi, da tvoja tašča ni največji problem. Problem je partner, njen sin, ki ji ne zna ali noče postaviti meje. Če reče "takšna pač je", to pogosto pomeni samo, da se mu ne da ukvarjati s tem. Pa bi se moral. Ker trenutno si ti sama med dvema frontama: dojenčkom, ki te potrebuje , in odraslo žensko, ki tekmuje za občutek nadzora. Novopečena mamica se s tem res ne bi smela ukvarjati in to mu lahko mirno poveš.
Zdaj pa še nekaj zelo pomembnega: to, da ti nekdo pomaga, še ne pomeni, da dobi pravico do materinjenja. Veliko žensk pade v to past:
"Ne smem nič reči, ker nama veliko pomaga." V resnici pa hvaležnost in meje lahko obstajajo hkrati. Sploh pa, če ti nekdo po vsakem obisku pusti občutek, da si slaba mama, potem to ni pomoč.
To je nadzor, zavit v skrb.
Zato boš morala narediti nekaj, kar je za mlade mamice pogosto zelo težko: nehati iskati njeno potrditev. Ker je mogoče nikoli ne boš dobila. Tvoj otrok potrebuje mirno mamo, ta mir pa se včasih začne z zelo preprostim stavkom: "Hvala, ampak danes pa želimo malo časa zase."
Srečno!
Polona
