Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Poloni tokrat piše ženska, ki so se ji po navidez romantičnem pogovoru s partnerjem odprle oči ...
Draga Polona,
po povsem mirnem večernem pogovoru s partnerjem sem prepričana, da želim končati svojo zvezo in zanima me, kaj si ti misliš o tem. Skupaj sva tri leta. On ima hčerko iz prejšnje zveze, jaz pa se res trudim, da sem pozorna do obeh. Vedno sem bila tista, ki je skrbela za male pozornosti, rojstne dneve, kosila, presenečenja, za to, da je bilo doma lepo. Pred nekaj dnevi sva zvečer ležala na kavču in imela res lep, nežen pogovor. Bil je dobre volje, objemal me je in rekel:
"Res ljubim vse na tebi."
Nasmehnila sem se in ga vprašala:
"Kaj pa?"
In potem je začel naštevati:
kako prijazna sem do njega,
kako lepo skrbim zanj,
kako se ob meni počuti ljubljenega,
kako dobra sem do njegove hčerke,
kako rada mu kupim njegove najljubše stvari,
kako sem vedno pozorna.
Nekaj v meni se je zlomilo. Čez nekaj trenutkov sem ga čisto mirno vprašala:
"A ti je na meni všeč še kaj, kar nima veze s tem, kako skrbim zate?"
On pa me je samo malo zmedeno pogledal in rekel:
"Pa saj ravno to je najlepše pri tebi. Da si tako dobra oseba." In to je bilo to.
Rekla nisem nič več. Ni bilo prepira ali drame, ampak v meni je nastala ogromna praznina. Ker sem dojela, da me moj partner mogoče res ljubi, ampak predvsem zaradi tega, kako se ob meni počuti on, ne pa zaradi mene same.
Zadnje mesece opažam še druge stvari:
nikoli me zares ne vpraša, kako sem, pozabi stvari, ki so mi pomembne,
za moj rojstni dan se ni posebej potrudil,
ko govorim o svojih problemih, hitro začne govoriti o sebi ali me prekine.
In najhuje je, da ni zloben človek. Res ni. Je topel, nežen, ljubeč. Tudi zdaj spi poleg mene in še vedno se mi zdi res srčkan. Ampak zdaj sem dojela, da sem v njegovem življenju predvsem funkcija. Nekdo, ki daje toplino, mir, neguje in podpira. Mene kot osebe pa v resnici skoraj ne vidi.
Praktično odločena sem že, da ga bom pustila, ampak se hkrati počutim grozno, ker je to tako težko razložiti ... Kako greš od nekoga, ki je do tebe dober, ampak ob njem počasi izginjaš?
Iva
Draga Iva,
tole je ena najbolj žalostnih oblik osamljenosti. Biti ljubljen, ampak ne zares viden.
In veš, kaj je pri tem najtežje? Da človek ob takem partnerju zelo težko reče:
"To ni dovolj." Ker ni grob, nasilen, manipulativen ali očiten idiot. Samo …
ves čas stoji v centru svojega sveta, ti pa počasi postajaš servis za njegovo udobje.
Najbrž si v tistem trenutku na kavču prvič zares dojela nekaj zelo bolečega: da te opisuje skoraj izključno skozi to, kaj daješ drugim. Ne, kako razmišljaš, kaj te navdušuje, plaši ali kaj je posebnega na tebi kot osebi. Ampak kako skrbiš zanj in kako se ob tebi počuti on. To človeka po letih začne izčrpavati bolj, kot si ljudje predstavljajo. Sploh ženske pogosto postanejo tako dobre v negi drugih, da jih partnerji začnejo doživljati skoraj kot emocionalno infrastrukturo. Toplo, zanesljivo negovalko, ne kot polno osebo z lastnim notranjim svetom.
Najbolj nevarno je, da ob takih moških začneš dvomiti vase, ker se sprašuješ, ali ti kompliciraš. Pa seveda ni tako. Človek ne živi samo od tega, da je koristen, ampak tudi od občutka, da ga vidijo. Nič ni narobe, če si želiš ljubezni, v kateri nisi cenjena samo zaradi tega, kako dobro skrbiš za druge. Ni sebično, če si želiš partnerja, ki ga zanima tudi, kaj razmišljaš, kaj čutiš , kaj sanjaš in kdo si, ko ne daješ drugim.
Zato ni grozno, če zaradi tega razmišljaš o odhodu. Odnosov ne končajo vedno velike izdaje, ampak kdaj tudi tiha žalost človeka, ki ugotovi:, da je ob njem lepo živeti, vendar ga nihče ne vpraša, kako živi on.
Zapomni si, da nisi slaba oseba, če nočeš biti ljubljena samo zaradi svoje uporabnosti. In mogoče je zdaj prvič čas, da se vprašaš: kdo bi te ljubil tudi takrat, ko ne bi ves čas skrbela za vse druge?
Polona
