Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Polona se tokrat spopada s težko temo. Bralkin mož je namreč zbolel za rakom, a želi, da to ostane družinska skrivnost. Kje je meja med spoštovanjem njegove želje in laganjem?
Draga Polona,
z možem sva poročena 32 let in imava dva odrasla otroka. Hči je stara 29 let, sin 26. Oba živita na svojem, hči približno uro stran od naju, sin pa v tujini. Pred dobrima dvema mesecema so možu odkrili raka. Ne bi šla v podrobnosti, ker se mi niti ne zdijo pomembne in ker je bil to za naju ogromen šok. Za zdaj zdravniki sicer pravijo, da ima z zdravljenjem dobre možnosti za uspeh, vendar naju čaka še kar nekaj mesecev negotovosti. Mož je že začel terapije in za zdaj jih prenaša slabše, kot sva pričakovala.
Ko sva izvedela za diagnozo, mi je takoj rekel: "Otrokom ne bova nič povedala." Mislila sem, da govori o prvih nekaj dneh, dokler sama ne predelava šoka in ne dobiva vseh informacij. Ampak ne: on jima noče povedati, dokler zdravljenje ne bo končano.
Njegova razlaga je, da sta oba končno na dobri poti. Hči ima zahtevno službo in načrtuje poroko, sin je pred kratkim dobil novo službo v tujini. Mož pravi, da noče, da bi naslednjih nekaj mesecev živela v strahu in vsakič, ko zazvoni telefon, pomislila, da se je njemu kaj zgodilo. In razumem ga, res. Ne vem, če ne bi sama razmišljala enako. Otroka sta najina prioriteta in vedno nama je bilo ključno to, kako ju zaščititi.
A težava je, da njegova odločitev pomeni, da moram jaz ves čas lagati. Hči me je že večkrat vprašala, zakaj je oče zadnje čase tako utrujen. Rekla sem, da je imel neko virozo. Ko je opazila, da je shujšal, sem rekla, da slabše je zaradi želodca. Prejšnji teden ga je poklicala ravno na dan terapije. Ni se oglasil, zato je poklicala mene in vprašala, kje je. Rekla sem, da je šel po opravkih, v resnici pa sem sedela pred bolnišnico in ga čakala. Sin je pred kratkim med videoklicem rekel: "Ati, ti pa zadnje čase ne izgledaš najbolje." Mož se je zasmejal in odgovoril: "Samo leta me dohitevajo." Sedela sem poleg njega in imela obupno slabo vest.
Najhuje je, da otroka očitno že čutita, da nekaj ni v redu. Hči me je pred nekaj dnevi celo vprašala, ali ji kaj skrivava. Pogledala sem jo v oči in se ji zlagala, da ne. Od takrat se počutim grozno. Z možem sva se zaradi tega prvič zares sprla. Rekla sem mu, da ne more več pričakovati, da bom lagala otrokoma. On pa mi je odgovoril: "To je moja bolezen. Jaz bom odločil, komu bom povedal."
V redu: res gre za njegovo telo, njegovo diagnozo in njegovo zasebnost. Toda jaz sem njegova žena. Hodim z njim na preglede, čakam ga med terapijami, skrbim zanj, ko mu je slabo, ponoči ne spim, ker me je strah – potem pa moram naslednji dan najinima otrokoma razlagati, da je vse v redu. Poleg tega me je začelo skrbeti, kaj bo, ko bosta izvedela. Kaj naj jima takrat rečem? Da sem jima mesece gledala v oči in jima lagala?
Mož pravi, da bosta nekoč razumela, zakaj je tako želel. Jaz nisem več tako prepričana. Ne želim izdati njegovega zaupanja v trenutku, ko je bolan in prestrašen. Hkrati pa ne vem, koliko časa lahko še nosim to skrivnost namesto njega. Kaj naj naredim?
Janja
Draga Janja,
tvoj mož ima prav glede ene stvari: to je njegova bolezen. On odloča, komu želi povedati svojo diagnozo. Ni dolžan obvestiti sorodnikov, prijateljev, sodelavcev ali sosedov samo zato, ker drugi menijo, da bi morali vedeti. Vendar njegova odločitev, da otrokoma ne pove, ni ostala samo njegova, spremenila se je v nekaj, kar vsakodnevno nosiš tudi ti.
Ti skrivaš termine, pojasnjuješ hujšanje, izumljaš virozo in opravke. In ko te je lastna hči naravnost vprašala: "Mami, a mi vidva kaj skrivata?", si morala pogledati svojega otroka v oči in lagati.
Zato bi mu lepo povedala, da ima pravico odločati o svojem zdravju, nima pa neomejene pravice odločati, koliko laži boš morala v tvojem imenu izreči ti. To mejo lahko postaviš. Pa čeprav je tvoj mož prepričan, da počne pravo stvar. Seveda: v njegovi glavi otroka ščiti. Hči načrtuje poroko. Sin si ustvarja življenje v tujini. On noče postati nevihtni oblak, ki bo naslednjih nekaj mesecev visel nad vsakim njunim lepim trenutkom. To povsem razumem. Vseeno pa sta otroka sta stara 29 in 26 let. Nista več otroka, pred katerima morata starša skriti strašno novico in se nato nasmehniti za mizo, da ju ne bi prestrašila. Odrasla sta.
Odraslost med drugim pomeni tudi to, da včasih izveš, da je nekdo, ki ga imaš rad, bolan, da te je strah, da greš vseeno naslednji dan v službo, da načrtuješ poroko, pa kljub temu kličeš očeta ter ga vprašaš, kako se počuti. Tvoj mož jima želi odvzeti bolečino. V resnici pa jima lahko odvzame nekaj drugega: možnost, da sta ob njem.
Predstavljaj si, da zdravljenje traja še več mesecev. Predstavljaj si, da hči po koncu izve, da je oče medtem hodil na terapije, bruhal, hujšal in imel slabe dneve – ona pa ga je klicala in mu pripovedovala o poročnih vabilih, ker ji nihče ni povedal, kaj se dogaja. Misliš, da bo njen prvi občutek: "kako lepo, da sta me zaščitila"? Jaz bi bila skoraj prepričana, da bo: "Zakaj mi nista dovolila, da bi bila zraven?"
Poskusi to dopovedati možu. Ne zato, da ga prestrašiš ali mu vzbujaš slabo vest. Ampak zato, ker ima njegova odločitev posledice tudi za odnose drugih ljudi. In seveda ni treba, da otrokoma pove vse, da jima pošilja vsak izvid ali opisuje vsako slabo noč. Lahko jima pove preprosto resnico: "Odkrili so mi raka. Zdravljenje sem začel in zdravniki so glede njega optimistični. Nisem v neposredni nevarnosti in nočem, da zaradi mene ustavita svoje življenje. Ko bom vedel več, vama bom povedal več."
S tem jima ne naloži celotne teže bolezni, samo preneha se pretvarjati, da bolezni ni. In če se bo še vedno odločil, da tega ne zmore, mu daj nekaj časa. Človek, ki je pred kratkim dobil diagnozo raka, se lahko oklepa nadzora tam, kjer ga še ima. O tem, komu bo povedal, lahko odloča, medtem ko o marsičem drugem nenadoma odločajo izvidi, zdravniki in termini.
Ampak tudi ti imaš mejo. Ker nekoč bosta otroka izvedela in takrat bo moral mož pojasniti, zakaj jima ni povedal. Ne dovoli pa, da boš morala ti pojasnjevati, zakaj si jima tako dolgo lagala.
Polona
