Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Je kaj narobe z nami, če v intimi raje uživamo sami? Polona odgovarja bralki ...
Draga Polona,
tega nisem povedala še nikomur, niti najboljši prijateljici. Stara sem 38 let, poročena enajst let in imam dva otroka. Na zunaj sva povsem običajen par. Dobro se razumeva, skoraj nikoli se ne prepirava, oba skrbiva za otroke in gospodinjstvo. Še vedno sva precej pogosto intimna. Če bi me kdo vprašal, ali ljubim svojega moža, bi brez oklevanja rekla da.
Ampak nekaj je, česar se res sramujem. Pred nekaj tedni sem bila sama doma. Otroka sta bila pri babici, mož na službeni poti. Bila sem vsa napeta in prvič po dolgem času sem masturbirala. Polona, nisem mogla verjeti, kako zelo sem uživala.
Takrat sem dojela nekaj groznega. Seks že dolgo dojemam kot zakonsko opravilo. Ko seksava, komaj čakam, da je konec. Včasih celo rečem, da sem utrujena, da me boli glava ali da moram zgodaj vstati. Ampak ko sem bila sama ... to ni bilo nobeno opravilo, bil je čisti užitek.
To me je prestrašilo, ker pomeni, da problem očitno ni moje telo. Problem je nekaj med nama. Ampak kaj? Mož je nežen. Nikoli me ne sili. Če mi ni do tega, to sprejme brez težav. Vedno vpraša, ali mi je lepo. In ravno zato se zdaj počutim kot najslabša žena na svetu. Včasih se med seksom zalotim, da razmišljam o nakupovalnem seznamu ali o tem, kaj bom jutri skuhala. Ko sem bila sama s sabo, pa sem se popolnoma prepustila trenutku. Je z mano kaj narobe?
Ajda
Draga Ajda,
ko sem prebrala tvoje pismo, sem si želela, da bi ga prebralo čim več žensk, ker mislim, da jih je veliko, ki nosijo popolnoma enako skrivnost.
To, da raje masturbiraš, ne pomeni, da je s tabo nekaj narobe, ampak samo to, da tvoja želja ni izginila. Samo ne prebudi se več v vajinem odnosu. In to je zelo pomembna razlika.
Napisala si, da komaj čakaš, da je konec. Zdi se mi, da je med vama spolnost postala še ena obveznost. Še ena stvar na seznamu. Otroci, perilo, položnice in seks. V takšnem okolju si želja težko najde prostor. Ti si bila nazadnje, ko si masturbirala, sama in sproščena, to pa je čisto drugačno okolje.
Napisala si, da je mož nežen, spoštljiv in dober človek, kar je super. Ampak dobrota sama po sebi še ne ustvari poželenja. Poželenje potrebuje nekaj drugega: radovednost, igro, spontanost in občutek, da nisi samo mama, žena in organizatorka družinskega življenja, ampak tudi ženska. Tega, da potrebuješ drugačne okoliščine, da to začutiš, pa tvoj mož ne more vedeti, če mu ne poveš.
Seveda ne predlagam, da mu jutri rečeš: "Raje masturbiram kot seksam s tabo." To bi ga najbrž samo prizadelo. Predlagam pa, da mu poveš resnico, ki je pod tem. Da pogrešaš bližino, vznemirjenje, da si želiš, da spolnost ne bi bila samo nekaj, kar opravita, ampak nekaj, kamor oba prideta z željo. In če tega sama ne znata znova zgraditi, ni prav nič narobe, če poiščeta pomoč partnerskega ali spolnega terapevta.
Veliko zakonov razpade zaradi seksa. Po mojem pa jih še več razpade zato, ker si partnerja o seksu nikoli ne upata zares govoriti.
Polona
