Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Tokrat ji piše bralka, ki jo je mož na križarjenju spravil v precej neprijeten položaj ...
Draga Polona,
z možem sva poročena devet let in pred kratkim sva šla prvič na križarjenje po Sredozemlju. Potovala sva brez otrok in tega dopusta sva se veselila več mesecev. Prva dva dneva sta bila res popolna. Že prvi večer sva pri večerji spoznala drug par približno najinih let. Imenovala ju bom Maja in Rok. Sedeli smo za sosednjima mizama, začeli klepetati in se tako dobro ujeli, da smo naslednji dan skupaj šli še na pijačo.
Tretji večer smo se ponovno srečali v enem od barov na ladji, mož in Rok sta šla po pijačo, jaz pa sem ostala za mizo z Majo. Takrat se je nagnila k meni in precej tiho rekla: "Ne vem, ali naj ti to sploh povem, ampak jaz bi želela vedeti ... pazi malo na svojega moža." Vsa šokirana sem jo vprašala, kaj misli. Povedala mi je, da sta z njenim možem prejšnji večer, ko sem jaz že odšla v kabino, mojega moža videla z neko drugo žensko. Jaz sem res šla prej, ker sem bila utrujena, mož pa je želel spiti še eno pijačo in malo poslušati glasbo. Ampak zdaj mi je Maja govorila, da je v resnici z neko žensko sedel za manjšo mizo nekoliko stran od bara in se pogovarjal?
"Ne vem, kako naj ti razložim," je še rekla. "Ampak ... bila sta si zelo blizu." Menda sta sedela drug ob drugem, ne nasproti. Ženska se je večkrat nagnila k njemu, ker je bila glasba glasna. Smejala sta se, mož pa ji je imel v nekem trenutku roko na hrbtu. Maja ni videla poljuba ali tega, da bi skupaj odšla, mi je pa rekla še, da če ne bi vedela, da sem jaz njegova žena, bi mislila, da sta skupaj.
Pozneje v kabini sem moža vprašala, kdo je bila ženska, s katero je prejšnji večer sedel. Takoj je vedel, o kom govorim: rekel je, da ji je ime Laura in da jo je spoznal pri šanku. Potuje s prijateljicami, prihaja iz Italije in pogovarjala sta se mogoče 40 minut. Vprašala sem, zakaj mi tega ni povedal, on pa: "A naj ti poročam o vsakem človeku, ki ga srečam?" Potem sem mu povedala, kaj je rekla Maja. Zavijal je z očmi. Rekel je, da je bila glasba tako glasna, da sta morala sedeti blizu, če sta se hotela slišati. Roko naj bi ji položil na hrbet samo enkrat, ko se je mimo njiju prerivala skupina ljudi in jo je hotel opozoriti oziroma umakniti.
Zatrjuje, da ni flirtal, da si nista izmenjala nobenih kontaktov, med njima se naj bi skratka ne bi zgodilo nič. Potem me je vprašal: "Komu boš zdaj verjela – meni ali ženski, ki jo poznaš dva dni?" Po eni strani ima prav. Maje praktično ne poznam, ne vem niti, zakaj mi je to povedala. Mogoče je tip človeka, ki povsod vidi flirtanje. Po drugi strani pa si mislim: zakaj bi si popolna neznanka izmislila nekaj takega? Najhuje je, da dejansko vidim moža, da bi počel kaj takega ...
Mož je od takrat jezen name, ker pravi, da sem dovolila popolni neznanki, da mi v nekaj minutah vzbudi dvom o človeku, s katerim sem devet let. Preostanek križarjenja je bil zaradi tega precej napet. Zdaj sva doma, jaz pa še vedno razmišljam o tistem večeru. Bi morala verjeti možu in pozabiti na vse skupaj?
Lana
Draga Lana,
ni ti treba izbrati, komu verjameš, ker je pravzaprav čisto mogoče, da oba govorita resnico. Maja je lahko videla tvojega moža, kako pozno zvečer sedi zelo blizu privlačne neznanke, se z njo smeji in se je dotika po hrbtu, ter si mislila: če bi bila njegova žena, bi želela to vedeti. Tvoj mož pa je lahko isto situacijo doživel kot samo to, da je pri šanku spoznal žensko in se z njo štirideset minut pogovarjal.
Vsekakor pa razumem, zakaj ti je neprijetno. Poročena sta, sama sta na romantičnem križarjenju, ti greš spat, on pa naslednjih 40 minut preživi v precej prisrčnem pogovoru ena na ena z žensko, ki jo je pravkar spoznal. Morda ni naredil nič narobe. Lahko pa je užival v flirtu. Ljudje v dolgih zvezah ne izgubijo sposobnosti opaziti privlačnega človeka. Tudi poročeni ljudje lahko uživajo v tem, da se jim nekdo nasmehne, jih smatra za zanimive, se z njimi malo spogleduje. To samo po sebi še ni konec zakona, vprašanje je, kaj potem narediš s tem.
Vprašaj moža, ali ti lahko iskreno pove, ali se je z njo vsaj malo spogledoval in ali je vedel, da ti bi bilo neprijetno, če bi vaju videla. Mogoče bo rekel: "Ja, verjetno je malo flirtala z mano in priznam, da mi je godilo. Ampak nikoli nisem nameraval ničesar narediti." Meni bi bil tak odgovor precej ljubši od: "Nič se ni zgodilo, po nepotrebnem delaš dramo."
V tvojem pismu pa mi je v oči padlo še nekaj: praviš, da "dejansko vidiš moža, da bi počel kaj takega". Kakšen je torej vajin zakon? Če te je Majino opozorilo tako zadelo zato, ker ni bilo prvič, da si pri njem začutila kaj podobnega, potem se ne pogovarjajta samo o tej ženski, temveč o vzorcu. Če pa bi bil mož sicer človek, ki mu zaupaš, nima zgodovine skrivanja, flirtanja in prestopanja vajinih meja, jaz zaradi enega pogovora na križarki ne bi začela preverjati njegovega telefona in rekonstruirati poti po palubah.
Pred naslednjim dopustom pa se vsekakor dogovorita, kaj je za vaju nedolžno druženje z neznancem in kje se začne flirtanje, zaradi katerega bi bilo drugemu neprijetno. Veliko ceneje je od naslednjega križarjenja, ki ga preživita skregana.
Polona
