Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Poloni tokrat piše bralka, ki je po naključju izvedela, da je njen fant na dopustu spletel novo prijateljstvo – in to v času, ko je ona spala ...
Draga Polona,
s fantom sva poletje zaključila z enotedenskem dopustu na Hrvaškem. Jaz sem človek, ki na dopustu spi do devetih ali desetih. On pa se tudi, ko ne dela, zbudi okoli sedmih. Ker se v hotelski sobi ni imel kam dati, je že prvi dan začel zjutraj hoditi sam na kavo v lokal nekaj minut od hotela.
Meni je to celo ustrezalo. On je spil kavo in malo posedel ob morju, jaz sem spala, potem pa se je vrnil in sva šla skupaj na zajtrk. Tako je bilo praktično vsako jutro. Zadnji dan pa sem se zbudila prej in mu rekla, da grem na kavo z njim. Ko sva prišla v lokal, naju je natakarica očitno takoj prepoznala oziroma je prepoznala njega. Rekla mu je: "Danes pa brez tvoje jutranje družbe?"
Pogledala sem fanta, ki je rekel samo: "Haha, očitno." Mislila sem si: prosim?! Takoj ko sva se usedla, sem ga vprašala, o kom govori. Odgovori je, da je drugi dan dopusta v lokalu spoznal žensko, ki je bivala v hotelu nedaleč stran. Tudi ona je vsako jutro zgodaj vstajala in hodila sama na kavo, ker je prijateljica, s katero je bila na dopustu, ob jutrih delala v hotelski sobi. Tako sta se začela pogovarjati. Potem sta se tam spet srečala naslednje jutro. In naslednje. Šest juter zapored sta skupaj pila kavo – do dneva, ko sem se mu pridružila jaz, ker je ona že odšla nazaj domov. Kako prikladno!
Vprašala sem ga, zakaj mi tega ni omenil. Rekel je: "Ker ni pomembno." Ženska je poročena, na dopustu je bila s prijateljico, živi v Avstriji. Nista si izmenjala telefonskih številk, Instagrama ali česarkoli drugega. Menda sploh ne ve njenega priimka. Vsako jutro sta samo približno pol ure sedela za isto mizo, pila kavo in se pogovarjala. Rekla sem mu: "Če je bilo tako nepomembno, zakaj mi nisi enkrat v šestih dneh rekel: Mimogrede, vsako jutro pijem kavo z eno žensko?"
Odgovoril je: "Ker sem vedel, da boš naredila točno to, kar delaš zdaj." Ta odgovor me je zmotil še bolj. Ker potem očitno ni res, da ni pomislil, da bi mi povedal. Pomislil je – in da se odločil, da mi ne bo. On pravi, da ni naredil nič narobe. Da se je pač spoprijateljil z neko naključno žensko in da mu ni treba poročati o vsakem pogovoru. Jaz pa si ne morem pomagati. En naključen pogovor ob kavi me ne bi motil. Ampak šest juter? Kaj sta si sploh imela toliko za povedati? Mu je bila všeč? To je že skoraj mali ritual ...
Se ti zdi, da pretiravam?
Petra
Draga Petra,
prvo jutro je naključje, drugo jutro je prijeten pogovor, pri šestem jutru že veš, za katero mizo boš sedel. To je velika razlika. No, šalo na stran, vseeno ne mislim, da te je fant prevaral, se pa ne strinjam z njim v tem, da ni imel razloga, da bi to omenil, ker "ni pomembno". Zato: nikakor ne pretiravaš.
V bistvu me zelo zanima, kaj je dobival iz teh srečanj, da se je k njim vračal vsako jutro. Če sta šest dni govorila o vremenu, cenah ležalnikov in tem, kako mrzlo je morje, prav. Če sta si v teh jutrih začela pripovedovati o svojih zvezah, življenjih, težavah, željah in stvareh, ki jih doma ne povesta partnerjema, smo že precej bližje nečemu, čemur bi lahko rekla čustvena nezvestoba.
Ampak zame je največja težava nekaj drugega. Tvoj fant ti tega ni pozabil povedati. Sam ti je povedal, da ti ni povedal zato, ker je vedel, da ti ne bo všeč. To pomeni, da je nekje med drugo in šesto kavo naredil zelo zavestno odločitev: "Tole mi je prijetno in želim nadaljevati, ampak bolje bo, da moja punca ne ve." In oprosti, ampak tukaj se moja dobrohotnost konča. Ne zato, ker moški v zvezi ne bi smel govoriti z drugo žensko. Seveda sme. Ampak ko začneš odnos z nekom namenoma držati zunaj partnerjevega vidnega polja prav zato, da ga lahko nemoteno nadaljuješ, si prestopil precej pomembno mejo. Še posebej na skupnem dopustu.
Medtem ko si ti vsako jutro spala nekaj sto metrov stran, je on šest dni zapored sedel ob morju z isto žensko in z njo ustvaril mali jutranji ritual, za katerega je vedel, da ti ga ne želi omeniti. Meni to ne bi bilo okej. In ne bi se pustila zaplesti v njegovo obrambo: "Kaj, zdaj se ne smem niti pogovarjati z ženskami?" Ne govoriva o tem. Govoriva o šestih zaporednih srečanjih, ki jih je zavestno zamolčal.
Vprašala bi ga dve stvari: "O čem sta se pogovarjala?" In še pomembneje: "Zakaj ti je bilo tako pomembno, da se z njo še naprej dobivaš, da si se odločil, da mi tega raje ne poveš?" Od njegovih odgovorov bi bilo zame precej odvisno, ali govoriva o nekoliko neprimernem dopustniškem prijateljstvu ali o začetku čustvene afere.
In še nekaj: dejstvo, da si nista izmenjala Instagrama ali telefonskih številk, mu sicer štejem v dobro. Kaže, da je mogoče tudi sam razumel, da je to nekaj, kar se mora končati skupaj z dopustom. Ampak to ne spremeni preteklih šestih juter. Nekaj ni nedolžno samo zato, ker se je končalo pravočasno.
Polona
