"Mislila sem si: pa kaj, če izgleda kot moj oče, saj je samo večerja, kajne?" (osebna izpoved)

Profesor Andrej je doštudiral umetno inteligenco. Bil je zelo čeden, seveda na profesorski način. Nosil je sive pletene pulije, dišal pa je po mentolovi vodici po britju in starih knjigah. Imel jih je 55 in pred kratkim se je že drugič ločil. Bil je moj oče.

No, v resnici ni bil moj oče. Moj oče je umrl, ko sem bila stara 11 let. Ampak Andrej je bil prav tako čeden kot moj oče.

Žvižgal je kot moj oče. Imel je rahlo sive zalisce, tako kot moj oče. In bil je edina oseba, poleg mojega očeta, ki me je kadarkoli klical po mojem polnem imenu, Gabrijela. Drugi so me navadno klicali le Gabi.

Andreja sem prvič zagledala na sestanku zaposlenih. Ne vem točno, zakaj sem sploh bila tam. Delala sem za univerzitetni raziskovalni laboratorij kot 'specialistka za vsebino'. Moje delo je večinoma obsegalo fotokopiranje prispevkov o študijah o možganski aktivnosti.

Med sestankom sem gledala Andreja, kako se je naslanjal na svoj stol. Njegove oči so bile temno sive kot njegov pulover. Grizel si je spodnjo ustnico in pozorno poslušal.

Izgledal je kot majhen fant in odrasel moški hkrati. Pogledal je navzgor in ujel moj pogled. Nasmejal se je.

Naslednji dan sem ga videla pri fotokopirnem stroju. Bil je namenjen nazaj v svojo pisarno. Njegova vrata so bila odprta in v pisarni je igrala nežna klasična glasba, saj je bil profesor. Svetloba, ki se je sijala skozi njegova vrata, je bila topla. Lahko sem ga slišala, kako si mrmra ob zvoku violine.

Želela sem imeti razlog, da vstopim, da vidim njegovo pisalno mizo, njegove knjige. Morda ima kakšno rastlino? Uokvirjene fotografije svoje preteklosti?

Kasneje tisti teden sem ga videla v kavarni v kleti naše stavbe. Imel je veliko kavo in velike roke. Pozdravila sem ga.

Rekel je: "Gabrijela, kajne?"

"Ja."

Stala sva tam in strmela drug v drugega. Videti je bilo, kot da bo odšel, zato sem rekla: "O, uau! Imate radi kavo? Tudi jaz jo imam."

Zasmejal se je. Njegov smeh je bil nežen, njegovi zobje so bili videti močni.

Že kmalu sem ves čas hodila do tistega fotokopirnega stroja ob Andrejevi pisarni. Običajno nisem imela nič za kopirati, zato sem delala kopije mojega vozniškega dovoljenja in nato kopije teh kopij. Na peti kopiji so od obraza ostale le moje oči, ki so kukale s papirja.

En dan, ko sem stala ob njegovih vratih in fotokopirala svojo roko, pa je Andrej stopil ven in se postavil poleg mene.

"Imaš rada raco?" je vprašal.

"Hmmm, raco," sem rekla. "Kdo je pa nima?"

"Bi torej šla kdaj na večerjo?"

Dogovorila sva se za naslednji torek.

V torek popoldne sem, medtem ko ga ni bilo, šla v njegovo pisarno in na listek napisala svoj naslov. Pustila sem ga poleg njegovega planerja. Nato sem preverila, da je hodnik prazen, in odšla.

Živela sem s svojo najboljšo prijateljico Tami. Stanovanje sva imeli nad restavracijo, ki je delala noč in dan. Sanjali sva o tem, kako bova skupaj napisali scenarij za film. Morali bi si povedati vse, ker to počnejo najboljše prijateljice.

A za Andreja ji nisem želela povedati. Zdelo se mi je, da je na tem nekaj nenaravnega.

Bežno sem ji povedala, da sem imela zanimiv pogovor s starejšim profesorjem v službi, ki se je ukvarjal z roboti. Rekla je, da se sliši kul. Nato sem ji povedala, da bi morda šla z njim kdaj na večerjo. To se ji je slišalo čudno. Zato sem se, ko sem prišla v torek domov iz službe, odločila hitro preobleči in oditi ven, še preden bi se Tami vrnila.

Oblekla sem si modre žametne hlače in izbrala pulover v barvi jajčne lupine, ki je poudaril moje prsi. Moj oče me nikoli ni videl, kako sem se razvila. Tisto poletje, ko je umrl, sem bila zmedena in bilo mi je nerodno zaradi svežih šopov dlak in kislega vonja izpod pazduh. Gledala sem svoj odsev v ogledalu. Vse skupaj zdaj, ko sem jih imela 21, še zmeraj ni imelo smisla.

Medtem ko sem si nanašala senčilo, so se odprla vrata. "Prinesla sem ostanek peciva," je rekla Tami. Delala je v kavarni. Tam bi se verjetno odvijal najin film, zato nama je ta prostor služil za raziskovanje. Pogledala me je. "Kaj pa počneš, Gabi?"

"Saj sem ti povedala. S tistim profesorjem grem na večerjo."

"Rekla si, da bosta morda šla kdaj ven. Nisi rekla, da gresta."

"Saj ni nič takšnega."

"To je zmenek."

"Ne pa ni."

"Zakaj pa si potem nanašaš senčilo?"

"Začenjam z novo navado."

"To je zmenek, Gabi."

"Ni zmenek, saj je vendar torek zvečer."

Njen glas je postal visok in glasen: "30 let je starejši od tebe. Lahko bi bil tvoj oče."

Jaz pa sem postala še glasnejša. "Utihni! Saj greva le na raco."

Andrej me je pobral s svojim mornarsko modrim Saabom. Imel je usnjene sedeže z grelci, ki so te pozimi pogreli. Andrej me je vprašal, če mi je toplo, in rekla sem ja. Izognil se je čisto vsaki luknji in nežno prevozil serijo zavojev z zgolj eno roko na volanu. Na rdeči luči se je ustavil.

Obrnil se je in me pogledal. Pretvarjala sem se, da moram kihniti, da bi se izognila očesnemu stilu.

"Izgledaš senzacionalno," mi je rekel, medtem ko je iz zvočnikov prihajala klasična glasba. Pogladil me je po kolenu. Ni bilo važno, da je torek zvečer. To je bil zmenek.

Prispela sva do Andrejeve stavbe in vstopila v dvigalo. Povsod so bila ogledala, zato sem se odločila gledati v svoje noge. Andrej je živel v 14. nadstropju v čudovitem stanovanju z visokimi vazami, polnimi tulipanov, in obdan z mestnimi lučmi, ki so sijale skozi okna. Medtem poslušanjem violin in pripravo race sva imela nekaj časa, da sva se malo bolje spoznala.

Povzpela sem se na enega njegovih marmornih pultov, kot to počnejo prikupna dekleta v serijah, Andrej pa mi je ponudil kreker s sirom.

Dvignil ga je k mojim ustnicam in se nagnil tako blizu, da sem za trenutek ostala brez sape. Nisem si ga še želela tako blizu, zato sem si kreker potisnila v usta in rekla: "Mmmm. Kaj bova še jedla zraven race?" Koščki krekerja so poleteli iz mojih ust.

Andrej se je zasmejal. "Boš videla." Na hitro je poljubil moj vrat. Nato pa je odšel mešati nekaj v loncu.

Iz elegantnih kozarcev sva pila ohlajeno belo vino in medtem ko je Andrej kuhal, sem ves čas sedela na pultu. Ogledovala sem si zadnjo plat njegovega vratu, kjer so njegovi temni lasje izginili v rožnato kožo. Obrnil se je in mi dal za poskusiti pomarančno-medeni preliv. Njegove oči so se osredotočile na moja usta, medtem ko so moje ustnice prekrile žlico.

Takrat sem spoznala, da sva tukaj iz popolnoma različnih razlogov.

Obljubila sem mu, da bom pojedla večerjo, nato pa ga prosila, naj me zatem odpelje domov.

Jedla sva raco z dušenim brokolijem in kremno rižoto, ki se je kar topila na mojem jeziku. Pogovarjala sva se o umetni inteligenci in vlogi prepoznavanja vzorcev v zgodnji izbobrazbi. Ko sem se vstala, da pospravim mizo, so se mi zamajala tla pod nogami. Osredotočila sem se na previdno hojo do umivalnika in začela pomivati posodo. To je bilo doma vedno moje delo. Ampak Andrej je ugasnil vodo in me vprašal, če želim sladico.

Imel je aparat za kavo in rekel je, da se želi malo pobahati. Zato sem rekla, da bom kapučino, nato pa sem se opravičila in šla v kopalnico.

Pogledala sem dekle v ogledalu in rekla: "Umiri se. Domov grem."

Nato pa sem zaslišala Andreja: "Pridi sem! Želim, da slišiš ta CD."

Kave še zmeraj ni bilo, on pa je bil v spalnici. Ležal je na postelji, brez čevljev in obut v nogavice za stare moške. Gledal je v strop in po radiu poslušal nekaj zelo žalostnega. Slišalo se je, kot da bi violončelo jokal.

"Schumann je to napisal za svojo ženo, preden se mu je zmešalo," je rekel. Nato je iztegnil roko proti meni. Ostala sem pri vratih. "Domov bi šla zdaj."

"Resno?"

"Ja."

"Obljubim, da te bom odpeljal domov," je rekel. "Samo prisluhni tej skladbi."

Počakal je, da ga primem za roko. In to sem storila.

Ulegla sem se na posteljo poleg njega; okoli mene je položil svojo roko in poslušala sva to skladbo, ki jo je Schumann napisal za svojo ženo. Celotno zadevo. V tistem trenutku mi je bilo lepo. Njegova sapa, ki je še vedno imela okus po sladkem vinu in pomaranči in medu, me je žgečkala po ušesu. Gledala sem skozi okno v luči in poslušala tisti jokajoči violončelo.

Ko se je glasba končala, mi je Andrej zašepetal v lase: "Kaj si pa želiš zdaj početi?" Želela sem si, da me še naprej tako objema.

Ali pa, da mi pove zgodbo o tem, kako sem se naučila prvič uporabljati kitajske paličice, ko smo jedli juho z rezanci v Rockefellerjevem Centru. Zaprla sem oči in si ga predstavljala, kako sedi v svojem bordo naslonjaču, medtem ko se mu okrogel trebuh skoraj dotika kolen. Poskušala sem slišati njegovo bum-skedada-bum-skedada jazzovsko pesem.

Ampak ta trenutek se je že zgodil pred 10-imi leti. In Andrej ni imel okroglega trebuha, kot ga je imel moj oče, in ni imel vonja po vloženih čebulicah in tabletah proti zgagi, jaz pa nisem bila njegova majhna punčka in to ni bil moj dom.

Zdaj sem bila stara 21 let. Nisem bila več majhna punčka. Zato sem rekla: "Prosim, odpelji me domov."

Začutila sem, kako je zavzdihnil, nato pa sedel na rob postelje. "Oki-doki," je rekel. Vstal je in ugasnil svoj radio. Vse besede so bile odveč, to je bilo to.

In Andrej me je odpeljal domov.

Prevod in priredba po Abby Sher

"Umetno inteligenco sem prosila, naj mi napiše erotično zgodbo, in dobila ..." (zapis naše novinarke)

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc