Kaj praviš, se ti zdi bizarno ali sploh ne? 🤔
"V tistem času sem zvesto sledila zakonom niddaha, pri čemer sem se morala vzdržati seksualnih odnosov ter kakšnihkoli dotikov z možem od začetka do konca menstruacije (plus dodaten poln teden za dobro mero). Z možem sva tisti čas spala v ločenih spalnicah – za te potrebe sva v kotu splanice imela še eno manjšo posteljo; jaz sem spala na najini zakonski, moža pa poslala na "niddah posteljo".
Nisva si podajala soli, ključev od avta, niti otroka. Drug pred drugim se nisva slačila. Nisva jedla hrane z istega krožnika.
Na koncu vsakega obdobja "ločitve" sem se v soseski naročila na mikvah (judovsko ritualno kopel); zmeraj pozno ponoči in v tišini, saj je šlo za zasebno in zelo pomembno zadevo.
Pri mikvah veljajo številna pravila. Preden se potopiš v kopel, moraš po koncu menstruacije imeti sedem "čistih" dni. Če si po tem zagledala kapljice krvi, judovski zakon zahteva, da prosiš rabina, da določi, ali gre za kri sveže menstruacije ali zgolj staro kri.
Ne šalim se. Bili so časi, ko sem dnevni vložek s kaplico krvi vstavila v ovojnico (ogabno, vem) in moža prosila, naj jo nese do rabina.
Ta je vložek usmeril proti soncu in določil dejansko barvo krvi. Čisto vsakič je bilo odločeno, da kri ni sveža, kar je štelo kot "čisti" dan. Cilj skupnosti je namreč bil, da ženo in moža ponovno združi.
A to ni edino "preverjanje", ki se zgodi, ko slediš tem zakonom. Pred ritualno kopeljo se dogovoriš za termin v "pripravljalni" sobi, kjer si privoščiš dolgo kopel, nato tuš in si razčešeš lase – češeš jih tako dolgo, dokler ni v njih niti enega vozlja več (to je pri mojih drobnih kodrih zelo težko doseči).
Porezati si moraš nohte, odstraniti lak, znitkati zobe – s temi vsemi podrobnostmi poskrbiš, da si za glavno kopel popolnoma čista.
Ko vstopiš v "mikvah sobo", te ena gospa preveri. Očisti tvoj hrbet morebitnih pobeglih las, preveri tvoje golo telo od glave do pet ter ti postavi kup nekih vprašanj, kot da se ne bi mogla zanesti nase, da do potankosti sledim vsem zakonom. Nato ti dovoli, da se potopiš v kopel.
Takrat me ta ritual v resnici ni motil; bil je preprosto del najinih življenj in nekaj, kar sem sprejela, ko sem se odločila zamenjati vero. Po pravici povedano je bil tisti čas stran od intimnega razmerja z možem prijeten predah, po katerem sva lahko nadaljevala z intimnostjo in seksom z obnovljeno strastjo.
A z vso iskrenostjo lahko rečem, da je bilo ritualno kopanje pred seksom klic prebujenja. Sam ritual, ki mu verjetno več nikoli ne bom sledila, je imel tako dobre kot slabe stvari.
Slabe strani:
1. Predolgo je potrebno čakati na seks.
V zakonu je pomembno imeti meje in premore. Preveč seksa lahko postane dolgočasno in tisto iskrico si vsekakor želiš ohranjati pri življenju. S tega vidika je mikvah koristna, saj poročene pare prisili v čas narazen v času menstruacije, ko sama osebno tako ali tako nisem preveč zainteresirana za seks.
A vendar trenutek, ko si ga zaželim, pri meni pride nekoliko prej, kot je tukaj dovoljeno; tj. za mnoge ženske ravno ob času ovulacije (nič presenetljivega). Zato se sprašujem: gre pri niddah v resnici za razmerje ali pa vendarle "delanje otrok"?
2. Seks z možem mi ne bi smel biti prepovedan zgolj zato, ker krvavim.
Ženske imamo moč ustvariti novo življenje. Kot boginje lahko iz nič ustvarimo nekaj, in to zgolj s pomočjo hitrega izločka moškega.
A naša naloga je, da nosimo tega odtroka pod srcem, mu omogočimo razvoj in rast, ga negujemo, rodimo in nato še naprej negujemo to novo življenje. Me dobesedno opravimo najtežje delo, a vendar smo hkrati tiste, ki smo kaznovane zaradi lepega in svetega načina, na katerega so naša telesa narejena.
To mi nikoli ni odgovarjalo. Izgnana, ker krvavim? Dajte, no. Mislila sem, da smo ta arhaična prepričanja pustili že zdavnaj za sabo.
3. Stroga pravila pri mikvah me spomnijo na to, kako sovražim, da me nekdo nadzira.
Ena stvar, zaradi katere sem končala svoje "ljubezensko razmerje" z ortodoksnim judovstvom, je bilo dejstvo, da smo drug drugega ves čas nadzorovali. Gre za zadevo med mano in bogom, hvala lepa.
Si predstavljate, da svojega novorojenčka ne smete predati v naročje svojemu možu, ampak ga morate dati na kavč in počakati, da ga mož vzame?
In tukaj je še to pričakovanje po ponovi strastni noči in vse skupaj je ... hja, nekako nerodno. Moj bivši mož je dobesedno čakal pred garažo, ko sem se pripeljala domov, in me, še preden sem sploh ugasnila avto, že grabil.
To nikakor ni bilo romantično; bilo je bolj iz obupa. Vem, da si me je želel, a po 12-ih dneh brez intimnosti in dotikov sem morala ponovno vzpostaviti tisto čarobnost med nama. Pri meni ni nekakšnega "gumba", kot je bil morda pri njem.
No, vse vendarle ni tako slabo. So tudi dobre strani.
4. Majhne stvari postanejo toliko bolj pomembne.
Za pare, ki so že dolgo poročeni, je dobro, da jim ni treba imeti izgovorov ali zavračati partnerja pri seksu. To je blagoslov tega ritualnega kopanja pred seksom.
V kolikor se resnično držiš niddaha, ne boš možu podala niti soli, dokler ne mine to obdobje in ne doživiš mikvah, zato imajo tudi takšne malenkosti potem drugačen pomen. In to je prijeten stranski učinek.
5. Voda nudi izjemno tolažbo.
Mikvah precej spominja na vročo kad z mehurčki oziroma džakuzi. Celoten prostor je obložen s ploščicami in je zelo čist (vsaj upam tako) ter zaseben in miren. (Čeprav se lahko ženske tehnično potopijo v katerokoli naravno vodo.)
Pri mikvah mora voda priti mora iz narave, zato ima vsaka ustanova svoj sistem zbiranja deževnice, ki se potem lahko meša z vodo iz pipe.
V vodi ter na in ob njej sem se zmeraj počutila mirno, kot doma. Dobro razumem transformacijsko naravo potopa v čisto vodo in vso to energijo, ki jo občutiš, ko izplavaš na površje ter globoko zajameš prvi dih. Potop v vodo je nekaj čarobnega – počutiš se obnovljeno.
Noben sistem ni popoln, najmanj pa vsi ti religiozni sistemi, ki so narejeni za nadzor in organizacijo skupnosti. V tej ideji zakonske ločitve se skriva božanski navdih, a ta ločitev se že sicer zgodi v mnogih razmerjih, četudi ni vsiljena.
Lahko je čudovita, hkrati pa lahko povzroči tudi škodo.
V letih po tem, ko sem se nekoliko odmaknila od tega, sem se začela počutiti bližje tako bogu kot svojemu trenutnemu možu. Zdaj prakticirava neko svojo različico niddaha, brez striktnih pravil ali kopeli preden se ponovno združiva. To se zgodi vsak mesec ob istem času, a popolnoma naravno – in zaradi tega mi je všeč.
Po zapisu Lynne Meredith Golodner
Preberi še: "Prvič sva se spoznala v striptiz klubu in zdaj, 30 let kasneje, ..." (resnična zgodba)
Priporočamo tudi: "Izoliral naj bi se zaradi koronavirusa, a ko sem ga šla obiskat, je sledil ŠOK!" (resnična zgodba)
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere
