Ljubezenske težave najpogosteje niso to, da ljubezni ni, temveč imamo napačne predstave o njej. Ljubezen ni najpomembnejša na svetu, mistifikacija ljubezenskih občutkov pa je zelo škodljiva!
Tako meni dr. Zoran Milivojević, priznan srbski psihoterapevt in profesor transakcijske analize, avtor knjige Emocije in uspešnice Formule ljubezni, ki je bila nedavno prevedena tudi v slovenščino, nastala pa je kot rezultat psihoterapevtske prakse in soočanja z destruktivnimi posledicami zablod o ljubezenskem življenju njegovih pacientov. V središču njegovega raziskovanja so čustva, predvsem ljubezen. Njene definicije se loteva na matematičen način, pri čemer izhaja iz predpostavke, da je vsako človeško vedenje logično, čeprav pri tem vedno ne moremo govoriti o logiki zdravega razuma. Osebna rast je prav tako tista, pri kateri se moramo soočiti z zablodami in poiskati rešitev za naše težave.
Zagotovo pa je razumevanje logike, ki stoji za našimi reakcijami in ki je na prvi pogled nismo sposobni razumeti, zelo pomembno pri razumevanju samega sebe, zavedanje te pa predstavlja pomemben korak, meni Milivojević. Z njim smo se pogovarjali o ljubezni, naših predstavah o njej, o paru in partnerstvu.
Zmaga narcisoidnosti in kriza para
Če so bila za generacijo naših staršev pravila monogamne poroke, torej zakona, ki sta jih narekovala kultura in religija, jasna, so bile v drugi polovici 20. stoletja omejitve odstranjene – novo sporočilo je postalo svoboda. Kakšne so posledice tega in kako se vse to kaže na ravni para? “Kultura in religija sta vsekakor pomembni, vendar je pri tem veliko pomembnejša ekonomija,” odgovarja Milivojević.
V revni družbi sta par in družina preprosto potreba, nekaj, brez česar je težko preživeti. Nasprotno temu sta v bogati družbi par in družina izbira oz. samo ena od možnih izbir; zato tudi imamo takšno situacijo v bogatih družbah. Tako v sociologiji kot psihologiji je to opisano kot rast narcisoidnosti oz. porast hedonizma ali celo kot infantilizacija sodobnega človeka. Gre za počasen proces, ki se je začel z generacijo naših babic in dedkov in šel preko mam in očetov, da bi prišel do nas.
Ko se družba nahaja v coni preživetja, so ljudje usmerjeni na zmanjševanje možnosti za frustracijo, ki je sicer nujna neprijetnost. Medtem so tisti, ki živijo v coni kakovostnega življenja, usmerjeni na iskanje zadovoljstva. Sreča in zadovoljstvo posameznikov sta povezani z uresničevanjem njegovih želja, tako da posameznik zdaj v teh spremenjenih okoliščinah veliko bolj vrednoti svoje želje, občutke, udobnost in prijetnost. To se seveda odraža tudi pri paru – pri moškem in ženski oz. družini.
Medtem ko v coni preživetja partner predstavlja potrebo, zaščito in varnost, je v coni kakovostnega življenja izvor zadovoljstva. Tukaj je, dokler nudi dovolj zadovoljstva, ko pa se pojavi nekdo, ki nudi intenzivneje, pride do ločitve. Zaradi tega so danes zveze veliko bolj nestabilne, kot so bile nekoč. Osnova tega je narcisoidnost, kot temu pravimo v psihologiji.”
Milivojević definira narcisoidnost kot ‘okvaro sposobnosti za ljubezen’. “Vsem je znano, da je bil Narcis v grški mitologiji zelo lep mladenič, ki se je, ko je zagledal svoj lik v jezeru, tako zaljubil v samega sebe, da je zaradi nezmožnosti, da bi se zlil s samim sabo, naredil samomor. Tisto, kar je manj znano, je, da se v grščini Narcis izgovarja Narkis – kot v besedi narkoza, in da pomeni neobčutljiv.
V mitu je Narcisovo samozaljubljanje kazen za njegovo brutalno neobčutljivost do trpljenja drugih, ki so se predhodno zaljubljali vanj. In prav to je proces, skozi katerega gre sodoben človek zahoda: obseden s sabo in s svojo kakovostjo življenja je prepričan, da so drugi pomembni le, če izpolnjujejo njegove potrebe in dokler jih izpolnjujejo.
Povedano drugače: posameznikova ljubezen do drugega je postala nekaj, kar je izključujoče v funkciji ljubezni do samega sebe. Danes številni težijo k temu, da bi v ljubezni ohranili vlogo otroka, to pa preprosto pomeni, da za njih ljubezen prvenstveno pomeni sprejemanje ljubezni, občutek, da so ljubljeni, ne da bi sami dajali ljubezen ali imeli radi.”
V kontekstu trenda narcisoidnosti, hedonizma in nezrelosti bi potem lahko razumeli tudi krizo para, ki je evidentna. Nekateri znaki kažejo, da smo priča razkrajanju ideje para in lahko govorimo le še o partnerstvu; temu pritrjujejo statistike, ki kažejo, da je vse več parov skupaj za določen čas, po dogovoru ’dokler bo trajalo’; pogoste so predporočne pogodbe; zdi se, da par resnično postaja partnerstvo.
Milivojević odgovarja, da sta v sodobni družbi prisotna tako par kot partnerstvo. Gre za dva trenda, ki si stojita nasproti in ki sta po njegovem mnenju predstavljena kot konflikt konzervativnega in liberalnega. “Ljudje vstopajo v zakon v upanju, da bo trajal večno, vendar s strahom – ki ga vse bolj opravičujejo statistični podatki o porastu števila razvez – da to ne bo tako. Iz istih razlogov se številni pari, ki živijo skupaj, tudi ne želijo poročiti.
Vse to je le del neke širše slike. Vzemimo primer ljubezni do otrok. Tu so stvari veliko manj zamegljene kot v odnosu do partnerske ljubezni. Moje prepričanje je, da je v osnovi ljubezni psihološki proces povezovanja, in če pogledate, kje povezovanje prinaša evolucijsko prednost v živalskem svetu, je to v odnosu matere do mladiča.
Danes je vse več žensk, ki ne želijo roditi otrok, ki to storijo šele po 35. letu, ki imajo le enega otroka in podobno. Zakaj? Prav zaradi tega, ker otrok pomeni neke vrste odrekanje; posvečanje otroku traja leta ali celo življenje. Za mnoge to pomeni odstopanje od osebnih in profesionalnih načrtov, kar pa je zanje preprosto nesprejemljivo. Ljubezen do sebe je danes močnejša od ljubezni do otroka ali otrok.”
Paradoksalno pri tem je, da je ideal stabilnega in dolgotrajnega partnerstva, tudi pri mladih ljudeh, še vedno močno prisoten. Zanimalo nas je, čemu gre to pripisati. Milivojević je prepričan, da sami naravi ljubezni. Nekakšna ljubezen, uročena za mesec ali leto dni, je po njegovem popolnoma nesmiselna. “Vsaka ljubezen je poskus trajanja tega odnosa do smrti. Povsem druga stvar je, ko se zgodi drugače. Pri tem ne gre za namero, to se enostavno zgodi. Ko pa se stvar začne ponavljati, ljudje skozi odraščanje razvijejo določeno vrsto opreznosti in dvojnega stališča: četudi upajo, da bo ljubezen trajala, se istočasno pripravljajo, kot da je bo morda kmalu konec.
Izkušnje iz preteklosti naučijo ljudi, da postanejo iz samoobrambnih razlogov ambivalentni. In tukaj se krog sklene: ker ambivalentni odnosi verjetno ne bodo dolgotrajni prav zaradi tega, ker se ljudje takrat ne posvečajo eden drugemu. Vzrok in posledica tega je veliko število ljudi, ki so pripravljeni na seks, celo tudi na ljubezen, vendar se niso pripravljeni resneje vezati.
Od moških in žensk do androginov
Živimo v času, v katerem smo priča tudi naglemu procesu razpadanja tradicionalnih spolnih vlog: medtem ko se je zavest na tem področju že spremenila, so se tradicionalni (patriarhalni) položaji ohranili. Mlade ženske so z ozaveščanjem svojega položaja zgradile pričakovanja o večji enakosti v partnerstvu, poklicu in družini, moški pa so osvojili retoriko enakosti, ne da bi njihovim besedam sledila tudi dejanja. Zdi se, da se žensko-moška protislovja vse bolj zaostrujejo.
Dr. Milivojevića smo povprašali, ali smo res pred vrati dolgega konflikta med spoloma, ki ga nekateri napovedujejo, in kakšen bo nov model delitve spolnih vlog. “Mislim, da je na zahodu trend povsem jasen: vodi v formiranje androginih (dvospolnih) osebnosti. V grški mitologiji so bili androgini bitja, iz katerih so nastali ljudje. Imeli so dve glavi, štiri roke in noge. Bili so tako popolni in močni, da so začeli pripravljati državni udar, radi bi namreč postali bogovi namesto bogov. Ko je njihovo namero odkril vrhovni bog, se je odločil, da jih bo pobil, vendar bi v tem primeru bogovi ostali brez svoje hrane ambrozije, ki so jo pripravljali prav androgini. Zato se je Apolon spomnil, da bi jih bogovi prepolovili in s tem oslabili njihovo moč, jih naredili manj popolne.
Tako so v mitu s prepolovitvijo dvospolnikov nastali ljudje oz. andros – moško in ginos – žensko. Prav tukaj pa se pojavi nepričakovana težava. Namesto da bi pripravljali ambrozijo, so namreč prvi moški in ženske, ki so ohranili spomin na prvobitno stanje popolne spojenosti, zaverovano iskali svojo drugo polovico. Ta nenavaden pojav so bogovi poimenovali ljubezen, ljudem pa so podelili spolne organe, da bi se le v trenutkih seksualne strasti spomnili na predhodno stanje enosti.” Ta mit je po Milivojevićevem mnenju večpomenski, v njem lahko odčitamo tako začetek kot konec spolnih vlog. Hkrati pa opozarja na nezaveden vpliv, ki ga ima arhetip ljubezni spajanja na nezavedno zahodnega človeka.
Osnovno idejo spolnih vlog Milivojević vidi kot idejo komplementarne specializacije, ki obstaja v naravi, kar pomeni, da se ženska in moški specializirata za različne stvari. Kadar se združi, nastane dober tim, v katerem vsakdo pozna svojo vlogo. Kot dokaz za to navaja zakone, ki so se v preteklosti sklepali glede na odločitve staršev – dva mlada človeka, ki sta se šele spoznala, sta začela skladno živeti. Zakaj? Milivojević je prepričan, da zato, ker je bil vsak od njiju vnaprej pripravljen na igranje vloge moškega oz. ženske. Prav v tem se kaže velika prednost spolnih vlog.
Povsem druga stvar je po mnenju našega sogovornika to, da so si moški kot bolj nasilni in fizično močnejši prigrabili oblast, se razglasili za pomembnejše in podcenjujoč ženske začeli vladati. Prav na področju politike spolnih vlog, torej v borbi za oblast v odnosu, paru ali družbi, se po njegovem mnenju nahaja neenakost, povezana s spolnimi vlogami.
“Današnji trend, v katerem moški začnejo spominjati na ženske oz. obratno, je jasen. Tako kot matere svoje sinove pripravljajo, da v odnosu do svojih žen ne bodo takšni, kakršni so bili njihovi možje, te iste matere vzgajajo svoje hčere, da ne bodo trpele tega, kar same trpijo ob svojih možeh. Celo na pojavni ravni, na ravni zunanjega videza, vam v urbanih središčih včasih ni jasno, ali je nek mlad človek ženska ali moški. To je pot k samozadostnemu posamezniku, ki je ne glede na svoj biološki spol ‘prebudil’ in ustvaril svoje potenciale nasprotnega spola. S tem nastajajo ljudje dvospolnega značaja, ki so v mitu popolni in samozadovoljni. Osebno menim, da je to konec ljubezni. To je zmaga narcisoidnosti, saj je androgini značaj le drugo ime za narcisa.
Zaton ljubezni
Milivojević v zmagi narcisoizma ne vidi le konca idealne ljubezni, temveč tudi napoved konca ljubezni, kakor jo razumemo danes. Ker je ljubezen družbena tvorba, jo po njegovem moramo razumeti v zgodovinskem kontekstu. “Medtem ko je v zadnjih sto letih, preko romantike, ljubezen postajala precenjena kategorija, od konca seksualne revolucije preteklega stoletja počasi postaja vse bolj podcenjena.
Razpad spolnih vlog, ki je spremljal generacijo naših staršev, je pripeljal do tega, da so sedanje generacije dobile slabe modele ljubezni v zakonu, modele, polne konfliktov in prepirov. Skozi to so številni dojeli, da je tisti, ki bolj ljubi, poraženec, medtem ko je tisti, ki bolj misli nase, na koncu v boljšem položaju. Zaradi tega nastajajo ‘cool’ generacije. V vsakem primeru bodo čez petdeset let novi družbeni pogoji ustvarili nov tip človeških značajev in ljudje bodo svojo potrebo po drugem, se pravi po vezanju, uresničevali skozi drugačne modele, ki jih za zdaj lahko le predpostavljamo.”
Je potem tisto, kar dva iščeta v spolnem razmerju, res ljubezen? In kaj je pravzaprav ljubezen? – “Ljubezen je proces našega vezanja na tisto, kar mislimo, da je dobro in pomembno,” razlaga Milivojević. Ne moremo vzljubiti kogar koli, temveč le tisto osebo, ki jo ocenimo, da kot celota zadovoljuje naše določene kriterije. Prav zaradi tega se v njeni prisotnosti prijetno počutimo, želimo si biti v njeni družbi in jo vključiti v svoj intimni socialni krog in na koncu želimo, da ta oseba tam tudi ostane. To je tisto, kar imenujemo navezovanje.
V tem smislu je ljubezen ekskluzivno občutje, ker vključuje posameznike in izključuje mnoge, to pa pomeni, da smo zmožni (vz)ljubiti le majhno število konkretnih ljudi. Zaradi tega je sposobnost za ljubezen zelo pomembna, saj dviguje kakovost intimnega življenja, pa naj gre za partnersko, prijateljsko ljubezen ali ljubezen do hišnega ljubimca. Ljubezen je torej sila, s katero se vežemo eni za druge.
Prav gotovo je ljubezen tudi zelo visoka življenjska vrednota preprosto zaradi tega, ker sta samota in osamljenost edini alternativi. Ljubezen – odnos, v katerem ljubimo in smo ljubljeni – je posebna vrsta bližine, posebna kakovost življenja. A tukaj obstajata dve vrsti nevarnosti; ena je precenjevanje, druga podcenjevanje oz. negacija ljubezni. Za celo 19. stoletje do konca šestdesetih let 20. stoletja je značilno očitno precenjevanje ljubezni, ki je skozi literaturo kot glavni medij takratnega časa prodrlo do vseh družbenih slojev. Vrhunec tega precenjevanja se zgodi, ko nekdo ljubezen svojega partnerja poistoveti s smislom svojega življenja. V primeru, da takšna oseba ostane brez partnerja, ostane tudi brez smisla svojega življenja. ”
Življenje, prepolno ljubezenskih zablod
Težava lahko torej nastane zaradi naših različnih predstav o ljubezni oz. zaradi določenega scenarija o tem, kaj se mora dogajati v ljubezenskem odnosu, kakšen mora biti partner, kako se mora vesti do nas, kako se moramo počutiti sami, kakšen bo odnos, svari Milivojević, ki v teh predstavah prepoznava svojevrsten filter, skozi katerega se prepušča energija gole ljubezni. In prav zato nastane v ljubezenskem življenju veliko težav.
“Po svoji naravi je torej ljubezen vedno ista, ne glede na prostor in čas. Tisto, kar se menja, so predstave o njej. Ker smo ljudje podvrženi številnim nasprotujočim si predstavam, od tragične do triumfalne ljubezni, so mnogi zbegani. Slednje je tudi razlog za to, da je popularna psihološka literatura o ljubezni tako brana.”
Nasprotno od zbeganosti Milivojević kot dober znak v ljubezenskem odnosu navaja spontanost. Pravi, da je spontanost najboljša, vendar lahko pri nekaterih izhaja iz značilnosti njihove logike v ljubezni, se pravi iz predstav o ljubezni. “Kadar so ljudje uspešni in zadovoljni v ljubezenskem življenju, je njihova spontanost dobra, če pa imajo težave, še posebej takšne, ki se ponavljajo z različnimi partnerji, spontanost ni zadostna.
Takrat se je treba vrniti na začetek, preučiti svojo logiko in predstave o ljubezni, takrat je razmišljanje o ljubezni nujno. Šele ko razumemo lastno logiko in jo spremenimo, nastane nova spontanost, ki se ji je treba prepustiti.”
Kako upravljati z našimi predstavami o ljubezni?
Kako naj torej človek upravlja s svojimi predstavami o ljubezni? Ali morda obstajajo posebne formule ‘odljubljanja od njih’? Kaj storiti, ko je razumu jasno, čustvom pa še vedno ne?
Beograjski psihoterapevt in avtor številnih strokovnih del o čustvih Zoran Milivojević meni, da je pri razreševanju ljubezenskih težav najprej treba ugotoviti , kakšne so naše predstave o ljubezni, saj so pogosto idealizirane, perfekcionistične in nerealne. S tem v sebi izzovemo notranji konflikt med staro logiko, po kateri živimo, in novo, ki smo jo sprejeli razumsko. “Ko imate istočasno dve logiki, se med sabo borita za prevlado. Takšna borba s samim sabo je lahko včasih neprijetna, a zelo koristna.
To je pot osebnostnega razvoja in postopnega boljšega razumevanja sebe in drugih. Kdor si želi skrajšati to pot, se lahko obrne do strokovnjakov, ki mu bodo pomagali ne le pri identifikaciji lastne predstave o ljubezni, temveč tudi pri razkritju možnih zablod, na osnovi katerih je predstava nastala. Ko opustite svoje zablode, ste resnično osvojili nov način razmišljanja o ljubezni.”
Vesna Fister
Novo na Metroplay: Karin Velikonja | Slovenka, ki je odprla prvi holistični studio v Evropi