"Najprej me ni maral. Zdaj, ko je dojel, da drugega kot mene v tej vlogi nima, je postal čisto drug. Ampak jaz tega nisem vajen. Potem pa zadnjič ..."
"Spoznal sem res enkratno žensko, istih let, oba 37. Samo pogledava se in se smejiva. Metuljčke sem čutil prvič v svojem lajfu. Prijetna, prijazna, ne komplicira. Ne zapravlja. Rada ima hribe, kot jaz. Rada supa, kot jaz. Tako je kot, da bi jo naročil. Zdaj ima malo več kil, ampak me to ne moti. Nikoli me ni. No, njena in moja zgodba je fuc*ed up. Imela je že vse, hišo na štajerskem, psa, prikolico na morju. Ampak sta imela z bivšim možem hudo obdobje nasilja. Maltretiranja. Boga je bila. Čez noč je odšla s sinom v Ljubljano v najem, za kar je šparala leta. Nič noče od bivšega. Živi sama s plačo. On je že drugič poročen, privatnik ...
No, moja zgodba je še mnogo hujša. Bil sem doma v grozni familiji. Tudi večkrat spolno zlorabljen s strani maminega ljubimca. Oče zapit. Mama nasilna. Moje otroštvo je bilo bežanje pred starši. Spanje na dvorišču. Večkrat lačen, kot sit. Ampak so me rejniki lepo vzgojili, pa spravili na tir. Danes pri 37 imam stanovanje v Lj. Avto. Lizing, kredit, službo, … Kar rabim, imam. Mir imam. Pomiril sem se s preteklostjo. Imam kolege. Punce so prišle in šle.
Zaklel sem se, da ne bom imel otrok, ker ne vem, kaj bom z njimi. Vsi grozni dnevi se bodo vrnili. Spomini, ki sem jih potlačil. Nočem več tega. Bežim od otrok že celo odraslo dobo, zakaj? Zato, ker ko vidim njih, pomislim, kako lepo bi lahko bilo meni. Zakaj jaz? Nisem kompatibilen z njimi.
Zdaj pa nastopi težava. Ona ima sina, star je 10 let. Na začetku je bil plašen, sva bila na distanci. Imava pa vsaj to skupno. Nasilnega očeta. Lastni oče plačuje sicer preživnino. Ampak ga ne mara. Tamali je zato zelo prizadet. Oče noče imeti nič z njim. Prej so imeli vse. Zdaj pa ima dvojčka z novo. Ga razumem.
Najprej me ni maral. Zdaj, ko je dojel, da drugega kot mene v tej vlogi nima, je postal pa čisto drug. Ampak jaz tega nisem vajen. Rad bi se stisnil, rad bi bil na kavču, ležal na primer zraven mene, rad bi, da mu pomagam pri nalogah, da hodim na tekme ga gledat. Nogomet. Zadnjič na eno tekmo nisem prišel, je bil užaljen. Malo smo pri meni doma, malo pri njej. Moja je že izrazila željo, da bi se priselila k meni, da ne plačuje tudi več najemnine. Ja, ok.
Samo potem bom moral moj zlati kabinet spremeniti v njegovo sobo. Pa tudi, če bi ga mogoče posvojil. Po tolikem času.
No, tukaj je pa zdaj malo dileme. Ne rečem, je simpatičen, vzgojen, zgovoren fantek. V šoli mu gre. Samo jaz si tega res nisem želel. Potem bi že imel svoje.
Pustile so me fajn punce ravno zato, ker sem pojasnil, da zaradi mene ne bodo noseče in so šle. Vse bi rade familijo. Jaz pa bi rad užival. Ok, če tamalega res posvojim in se poročim, je opcija. Ampak kolegi mi pravijo vsi, da je z mano zaradi denarja, stanovanja, da naj bežim.
Ampak jaz nočem bežat od nje. Obožujem jo. Ma dam ji ta moj flat. Ni težave za to. Tudi če tamali za mano kaj podeduje. Po eni strani, če oba zapustim, se mi smilita. Kot, da sem ju izdal. Pa že tako imata vsega boga za sabo. Res smo vsi trije z fuc*ed up lajfom. Pašemo skupaj.
Potem pa [mi je, op. a.] zadnjič tamali kar ljubčka dal na lice … Ko me je objel, ker sem ga peljal v Woop. Sem bil celo uro skakanja šokiran, ker nisem tega vajen.
Otrok, sploh mazastih. Po eni strani bežim od njega, ker ga ne upam niti prijeti. Kaj šele objeti. Vsak dotik otroka je zame, kot da počnem nekaj, česar ne bi smel. Po drugi že gledam, kateri tečaj bordanja mu bom plačal. Ma kam naj grem?
Zapis je bil objavljen na tem forumu.
){kind=link}