"Rabim pogum, ki ga ne spravim iz sebe. Zakaj? Ker si želim najti nekoga, ki me bo cenil, imel res rad ne glede na ..."
"Stara sem 30 let. Partner je starejši 8 let. V zvezi vstrajam že 13 let. Med tem časom sta se nama pridružila sin in hči. Poročena nisva.
Težava je v tem, da moj partner trpi za depresijo, ki si je ne želi priznati. Vzroke išče vedno v hrbtenici.
Namreč, ko sem bila prvič noseča, je zaradi bolečin v križu po nekaj mesecih pristal na operaciji. Po osmih letih se vse še vedno vrti okoli njegovega zdravja. Da ne govorim, da sem sama vmes dala čez kar nekaj operacij. Ampak vedno je on tisti, ki je 'ubogi'. Ratal je zelo nehigienski.
Tudi registriran je na foruma za iskanje zvez. Na fbju dodaja samo srcu lepe punce za prijatelja. Da ne govorim o tem, da sem ga že velikokrat ujela na laži in da enostavno nimam več energije za pregovarjanja. Dovolj imam tega.
Sedaj je že skoraj eno leto ponovno na bolniški. En mesec dela, potem spet tri ne. Jaz verjamem, da ga boli, ampak mene tudi. Sama pa se trgam za voljo otrok.
Veliko ljudi mi pravi, naj ga zapustimo. Ampak ni tako lahko.
Skupaj sva ustvarila dom in družino. Tudi zaradi vsega tega je moje zdravje kar pošteno načeto. Poleg debelosti sem ostala brez zob, oboje pa je posledica hormonskih sprememb zaradi endometrioze in stresa.
Vmes sem tudi jaz zbolela za depresijo, ampak sem si priznala in delam na tem. Seveda je sedaj že veliko bolje. A se bojim, da se bo moja zgodba ponovila, saj me v to vleče partner.
K staršem se ne želim vrniti. Želim biti samostojna z otroki. Imeti tisti občutek svobode odločanja brez kakršnih koli komentarjev.
Rabim pogum, ki ga ne spravim iz sebe. Zakaj? Ker si želim najti nekoga, ki me bo cenil, imel res rad ne glede na moj videz.
Sama sem mnenja, da ne izgledam napačno, le kg in zobje so težava. In kaj naj? Če pomislim, da me potem nihče ne bo maral?????? Potihem, globoko v srcu, si priznavam, da sem zadevo zaje*ala do konca. Vedno bolj me vleče ven iz te zveze.
Vedno bolj si želim točno dotične osebe, za katero vem, da bi me imela rada, ampak me moti samo to, da je vedno brez službe, kar pa je danes nujno. Sama delam polovični delovni čas, ne po svoji volji. Delam v taki službi, da se to spreminja. Iz polnega na polovični čas ali obratno. Ampak je služba za redni delovni čas, zato vztrajam.
Ali mislite, da lahko najdem boljše in lepše življenje? Ali pa samo sanjam?"
Zapis je bil objavljen na med.over.net
Preberi še: "Žena pravi, da sem za to, da me je prevarala, kriv JAZ" (izpoved moškega)
Priporočamo tudi: "Bila sem prisiljena v seks, a ko sem to povedala prijateljici, mi je rekla ..." (resnična zgodba)
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc