Najljubše seksualno zapeljevanje

Četudi gre za ustaljene zveze, naj bi bil čar zapeljevanja stalen in pomemben element odnosa. Pobrskali smo po vaših izkušnjah.

Nekateri moški se sčasoma uspavajo in jemljejo partnersko zvezo za samo po sebi umevno. Mislijo, da osvajanje sodi le v začetno fazo odnosa in da so z njim opravili za zmeraj. Upam si trditi, da je to narobe. Male pozornosti, s katerimi vam partner pokaže, da mu je mar za vas in da vas razume tudi v kriznih trenutkih, ženske osrečujejo in vzpodbujajo, hkrati pa se z njimi odnos poglablja in utrjuje.

Na srečo obstaja tudi druga vrsta moških, takšnih, ki znajo pokazati veliko domiselnosti in občutka za svoje izbranke. Besedo smo prepustili vam, bralkam, in vašim vtisom, kdaj in kako so vas srčni izbranci z intimnim objemom najbolj prijetno presenetili.

Zdravilo za tečnobo

“Vem, da vsakdo preživlja v službi lepe in slabe trenutke, kar vpliva na razpoloženje doma, nikoli pa si nisem mislila, da bi me lahko problemi na delovnem mestu spravili tako na dno, da bi mi para silila iz ušes. Kot v risanki. Domov sem se vrnila tečna, da se je kadilo od mene. Zaloputnila sem vrata za sabo, zmetala čevlje in aktovko v najbližji kot in komajda stisnila skozi zobe nekaj, kar je bilo le malo podobno pozdravu.

Slavni čeveljci na dražbo: pričakujejo do 4,5 milijona evrov

Do ničesar mi ni bilo in celo Peter mi je bil odveč. Odšla sem v kopalnico in skušala bes odplakniti s prho. Ni šlo, očitno se ga je nakopičilo preveč, zato sem se spravila v posteljo. Čez čas je vstopil Peter in mi ponudil masažo. Revsknila sem, da mi ni do seksa, kajti z njim se je masaža običajno končala. Zatrdil mi je, da me želi le sprostiti in mi obljubil, da me ne bo dražil, zato sem proti volji pristala.

Moram še povedati, da je Peter čarodej za mišice. Nikoli ni bil na kakšnem tečaju, a ima očitno občutek za masiranje. Prvi dotiki so me neprijetno stresli, ker mi ni bilo do nikakršnih telesnih stikov, potem pa je njegovo mojstrstvo znova prišlo do izraza. Že po nekaj minutah je napetost mišic popustila in bilo mi je, kot da bi odvrgla veliko breme.

Čez kakšne četrt ure sem bila že na poti v krepčilni spanec, tik pred vstopom v deželo sanj pa sem začutila spremembo. Masaže je bilo konec, Peter je postal nežen. Začel je z rahlimi poljubi po vratu, se spustil na hrbet, ramena in roke, pot je nadaljeval po bokih in se spustil po mojih stegnih navzdol.

Ko je prispel do stopal, sem bila že tako vzburjena, da sem se lahko le še prevalila na hrbet in ga željno sprejela. Moj nadvse naporni dan se je končal z zame enim najlepših vrhuncev, h kateremu je največ prispevalo Petrovo razumevanje.” Majda, 28 let, menedžerka

Nepomembni kilogrami

“Pri teku sem si zlomila nogo in si za poldrugi mesec priskrbela mavčno obuvalo. Sem zagnana rekreativka in obožujem tek, planinarjenje in plavanje. Z mavcem sem se morala temu odpovedati in doma posedati na bolniškem dopustu, kar je name po dveh tednih vplivalo zelo depresivno.

Izhod iz neaktivnosti sem našla v hrani in kazalec na tehtnici je to že zaznal. Nabrali so se trije dodatni kilogrami. No, pa imam še en razlog več za depresijo, sem pomislila, moja slaba volja pa se je še povečala. David je opazil spremembo v mojem obnašanju in jo skušal odgnati z darilom.

Po večerji je predme postavil lično zavit paketek, iz katerega je spolzela svilena spalna srajčka. Toda meni se je obraz povesil, kajti spomnila sem se novih kilogramov in v mislih sem videla svojo podobo z visečimi zamaščenimi obroči na bokih. David je hotel, da jo oblečem, kar mi ni dišalo, zato sem mu priznala, da me mučijo problemi zaradi pridobljene teže. A se je le nasmejal.

“Zame si najlepša in najbolj seksi na svetu in nekaj kilogramov več ali manj ne more spremeniti mojih čustev,” je bil stavek, ki me je v nekaj sekundah potegnil iz depresije. Hitro sem smuknila pod svileno tkanino in mu dovolila, da mi jo je počasi in dražljivo slekel ter me popeljal v rajske višave.” Nuša, 24 let, referentka

Po službeni poti

“Bila sem na tritedenskem računalniškem tečaju na Danskem. Dnevi so bili izpolnjeni s predavanji in z vajami, tako da sem se zvečer le malokrat odpravila na potep po mestu. Po dveh tednih sem začela že močno pogrešati Milana in komaj sem čakala na vrnitev domov.

Želela sem si stiska, objema, nežnega poljuba, tako da sem štela dneve in nazadnje celo ure do odhoda. Končno je prišel čas za pot domov. Podjetje je poskrbelo tudi za prevoz od letališča do doma, vendar sem upala, da bom ob pristanku letala zagledala Milanov obraz. Ni ga bilo in nekoliko potrta sem sedla v službeni avto.

Ko sem se izkrcala pred blokom, sem hitro pogledala proti oknu. Milana ni bilo. Prijela sem kovček in se odpravila v stanovanje. Pozvonila sem. Nič. Torej ga ni doma. Aha, verjetno mora delati, sem se potolažila in pobrskala za ključi. Odklenila sem in vstopila, se sezula in se namenila v dnevno sobo. To je bil moj stalni ritual vselej, ko sem prišla s poti.

Rada sem se zleknila v fotelj in se za nekaj minut sprostila. Ko sem odprla vrata, pa me je skoraj kap. Sredi sobe je bila na tleh razprostrta žimnica, okrog nje je bilo prižganih kup sveč, nekaj stran je bil ogromen šopek vrtnic, na žimnici pa je gol ležal Milan. “Dobrodošla doma!” se mi je nasmejal in dodal: “Vsaka ura do tvojega prihoda se mi je tako vlekla, da sem že mislil, da te ne bom dočakal.”

Lahko si predstavljate, kako mi je obraz prelila neizmerna sreča. Pozabila sem na sprostitev v naslanjaču, pozabila sem na običajno prho, ki se prileže po potovanju, in namesto tega le spustila oblačila na tla ter se mu pridružila na žimnici. Bilo je enkratno.” Tadeja, 26 let, računalničarka

Pomanjkanje denarja

“Z denarjem, ki sva ga prihranila, sva si opremila kuhinjo, računa pa sva izpraznila skoraj do ničle, saj se je prikradlo še nekaj nenačrtovanih izdatkov pri montaži in nekaterih podrobnostih, na katere sva pozabila. To je pomenilo, da bova poletje bolj ali manj preživela doma. Kljub potrebni naložbi mi je bilo ob sobotah in nedeljah že po treh tednih mučno.

Najini prijatelji so se že v petek odpravljali k morju, v planine, na Bled ali v Bohinj, midva pa sva ždela v mestu. Priznam, da sem postala sitna, preklinjala sem cene kuhinj in enkrat sem si celo privoščila, da sem malo slabe volje stresla na Matjaža. Pa smo bili šele na začetku dolgega vročega poletja, kaj bo šele julija in avgusta! Saj se mi bo še zmešalo, sem se zbala.

Potrebovala sem sprostitev po hudem delovnem ritmu v banki, ki je sredi prodajnega postopka izgledala kot norišnica. Ko sem se naslednjo soboto po zajtrku odpravila na tržnico po zelenjavo in sadje, mi je Matjaž na vratih mimogrede zaklical, da gre na teraso bloka in naj potem pridem gor.

Nisem razmišljala, zakaj, in ko sem po vrnitvi s trga pospravila nakupljeno v hladilnik, sem prehodila tistih nekaj nadstropij do strehe ter razmišljala, kako lepo bi se bilo ohladiti v morju. Zato me je ob odprtih vratih na teraso popadel gromozanski smeh.

Matjaž si je na teraso od nekod privlekel otroški bazen, ga napolnil z nekaj centimetri vode in me nag pričakal v njem. “Če že ne moreva na obalo, si bova pa svoj kopalni konec tedna naredila doma,” je predlagal in se zabaval, ko je spet videl moj dobrovoljni obraz.

Pridružila sem se mu v bazenčku, potem pa sva se preselila na blazino ob njem in ostala na terasi do nedelje. Bilo je tako zabavno, da sva čez štirinajst dni najin vikend ponovila. In ga bova še kdaj.” Darinka, 29 let, ekonomistka

Kaos v spalnici

“Nikoli nisem prespala pri Andreju. Preveč me je namreč motil nered. Obleke je imel nametane po vsej sobi, naokrog so ležali krožniki z ostanki hrane, pa kozarci, knjige, zapiski, zgoščenke, še sesti nisem imela kam. Ali pa sem si morala najprej narediti prostor.

To me je motilo, vendar se nisem vmešavala. V njegovem stanovanju naj bo tako, kot si naredi on. Pri meni pa je tako, kot želim jaz. Le to sem mu povedala, da pri njem ne maram prespati čez noč, ker mi tak kaos ni všeč. Nekega dne, ko sem se mimogrede ustavila pri njem, da bi se dogovorila o zabavi, na katero sva bila povabljena, me je povabil v spalnico.

Nisem želela spet med napol umazane napol čiste razmetane cunje, a mi je skrivnostno namignil, naj mu zaupam. Prijel me je za roko in popeljal po hodniku ter odprl vrata. Ostala sem brez besed. Spalnica je bilo laboratorijsko čista, brez madeža, brez razmetane obleke, brez razpostavljenih uporabljenih kozarcev, skratka kot iz škatlice.

Še več. Na postelji je bila vabljiva satenasta posteljnina, ki jo je kupil posebej za naju. Takrat sem pri njem prvič ostala čez noč, saten pa je bil po najini divji akciji zjutraj ves pomečkan.” Klavdija, 23 let, študentka

Petra Potočnik