Ammm ... Kaaaj?! Kakoooo?! 🤔 Konec te bo totalno presenetil!
Ko sva se z V* spoznala, je od moje ločitve minilo nekje šest mesecev. Čeprav sem iskala dolgotrajno razmerje, se mi ni nič kaj pretirano mudilo. Z V sva se spoznala prek spleta in bil je vse, kar sem si želela.
Nekaj časa je sicer trajalo, da sva se spoznala tudi v živo, a nisem imela nič proti. Tisti čas sva raje namenila boljšemu spoznavanju drug drugega, kot pa da bi takoj skočila skupaj med rjuhe. Najini pogovori so se zmeraj zavlekli pozno v noč, celo do zgodnjih jutranjih ur. Pogovarjala sva se o čisto vsem.
Zdelo se je tako popolno. Najin prvi skupni vikend je bil preprosto čaroben. Pa ne samo zato, ker je seks bil fantastičen.
Skrbelo me je, da najini pogovori enkrat, ko se bova videla v živo, ne bodo več tako gladko tekli, da nama bo kmalu zmanjkalo tem in nama bo postalo neprijetno. A to se ni zgodilo. Mislim, da nihče od naju tisti čudoviti vikend ni veliko spal. V nedeljo sva bila oba žalostna, ker sva morala oditi.
Naslednje 4, morda celo 5 mesecev je bilo vse super, dokler nisem opazila prvega rdečega alarma. En vikend sva se kot običajno družila, ko je na njegov mobitel prispelo sporočilo. Posodil mi ga je, da sem gledala nek video na YouTubu in medtem ko sem ga držala v rokah, se je na vrhu ekrana pojavilo obvestilo.
K*: "Ljubim te." Srce se mi je za trenutek ustavilo. Še nikoli nisem slišala za K in definitivno se mi ni sanjalo, zakaj pošilja ljubezenska sporočila mojemu fantu.
Do konca videa je bila še ena minuta, zato sem ga pogledala do konca, medtem ko se mi je v glavi skoraj dobesedno mešalo. Ko je bilo videa konec, sem mu dala mobitel in mu rekla, da je dobil sporočilo. Nato sem čakala.
Moram priznati, da je bil njegov odziv precej dober. Izraz na njegovem obrazu je bil popolnoma miren. Niti za trenutek ni bil videti presenečen ali šokiran ali prestrašen. Medtem ko sem ga nepremično gledala, kot bi ga želela pojesti, je odgovoril na sporočilo (vsaj mislim tako) in odložil telefon.
"Kdo je K? In zakaj te ljubi?"
"Ena prijateljica, s katero se poznava že celo večnost. Tudi njenemu fantu je ime V. Le zmotila se je pri pošiljanju sporočila. Nič takšnega."
Nisem neumna, zato mu nisem verjela niti besedice.
A vendar prav tako nisem imela nobenega dodatnega dokaza, zato ga nisem mogla obtožiti nečesa, za kar nisem bila prepričana, ali je res, oziroma kar oditi stran. V resnici tudi nisem želela oditi stran, zato sem čakala.
Minilo je še nekaj mesecev in pokazal se ni več noben rdeči alarm. Nisem pozabila na gospodično K in njeno ljubezensko izpoved, a hkrati sem se trudila, da ne razmišljam o njej.
Super nama je šlo in tega nikakor nisem hotela uničiti. Dokler sem to naposled vendarle storila.
Bilo je tretji vikend v novembru in čeprav se je navzven zdelo, da je vse v redu, mi nekaj ni dalo miru. V je bil med vikendom sicer doma, ampak preprosto sem morala vedeti, ali me moj čudni občutek vara. Zato sem začela raziskovati.
To, kar sem našla, me ne bi moglo bolj presenetiti.
Poznala sem njeno ime in zdelo se mi je, da vem, kje živi. Seveda sem poznala tudi njegovo ime in vedela, kje živi. Ko sem seštela dva plus dva v Facebook iskalniku, sem naletela na poročne fotografije od prejšnjega vikenda.
Moj fant, s katerim sva skupaj skoraj sedem mesecev, se je poročil, in to ne z mano.
Sedela sem na stranišču, ko so na plano prišle vse te fotografije. On je ležal v najini postelji v sosednji sobi. Zavpila sem iz kopalnice.
"Hej, a si se ti poročil pretekli vikend?"
"F*k ... ja."
"Zanimivo. To je informacija, ki bi mi jo verjetno moral že prej dati."
"Lahko pojasnim."
Mislim, da takrat nisem jokala. Vem pa, da sem kasneje. Del mene si je želel le, da spi*di iz moje hiše in mojega življenja. Mislim, da se še nikoli nisem počutila tako izdane, kar pove ogromno, glede na to, da sem v življenju že marsikaj požrla. A vendar je drugi del mene želel, da ostane.
Ostane in mi pojasni, kaj hudiča je razmišljal. In kaj bo zdaj z nama, če sploh kaj bo. Ker čeprav sem v ljubezni bila že marsikaj, nikoli nisem bila druga violina. In trdno sem bila prepričana, da si tudi zdaj ne želim biti.
Lahko bi na dolgo in široko razlagala, zakaj, ampak to v tej zgodbi ni ključno ... Ostala sem. Točno leto zatem, ko sta se poročila, je podal zahtevo za ločitev.
Že od začetka nista bila par v tradicionalnem smislu; to je bila ena najbolj čudnih situacij, s katero sem se soočila, ampak ni na meni, da to pojasnjujem.
Sem pa še zmeraj bila druga violina leto in pol, del tega obdobja se mi ni niti sanjalo, da sem. In to sem tudi ostala, celo po tem, ko sem izvedela. Če bi me vprašali pred vsem tem, ali bi to naredila, bi vam rekla, da absolutno ne.
Nikoli resnično ne vemo, kaj bi naredili, dokler se ne znajdemo v določeni situaciji.
Ne bom lagala, od takrat sva doživela kar nekaj vzponov in padcev. Zaupanje je bilo v najinem razmerju ogromna težava, ampak se je že izboljšalo. Zdaj je minilo že skoraj šest let, odkar sva se spoznala. Poročena sva že skoraj štiri. Ne bom rekla, da ne bi ničesar spremenila, saj bom globoko v sebi zmeraj vedela, da se je najino razmerje začelo z lažjo. Da sem bila njegova majhna umazana skrivnost.
A vendar vem, da ne bi nikoli zavrtela časa nazaj in izbrala, da ga ne bi spoznala. Tega ne bi želela. Ne glede na to, kako se je začelo, nama je uspelo. Počasi, a gotovo. In ponosna sem na najino skupno življenje.
Vir: medium.com
*Avtorica zapisa namesto imen uporablja kratice.