"Iz nasilnega razmerja sem med pandemijo pobegnila s pismom, v katerem je pisalo ..." (resnična zgodba)

Maja* je bila kar deset let v prisilnem razmerju, polnem nasilja. To je njena zgodba, kako se je iz njega končno uspela rešiti.

"Iz nasilnega razmerja sem med pandemijo pobegnila s pismom, v katerem je pisalo ..." (resnična zgodba) (foto: Pixabay) Pixabay
3. 2. 2021

"Nadzoroval je vse. Vse. Moje finance, kaj sem jedla, kam sem šla, s kom sem bila. Karkoli sem naredila, je kritiziral. Karkoli sem naredila, je bilo narobe. Vsakemu nasvetu, ki sem mu sledila, vključno z njegovim, je nasprotoval."

A ko je grožnja med prvim valom koronavirusa začela postajati vedno večja, je tudi Maja končno imela dovolj. Vedela je, da mora pobegniti.

"Umrla bi, bodisi pod njegovimi rokami ali pa pod svojimi."

Maja je že prvi mesec razmerja bila posiljena, a vendar je samo sebe prepričala, da to ni nič takšnega.

"Moj bivši je inteligenten, zgovoren in prepričan v svoj prav. Moje negotovosti je bil zmožen izkoristiti sebi v prid. Verjela sem, da vse to počne zato, ker me ima rad. Rekel mi je, da me trenira, ker sem tako neuporabna. Zmeraj sem v glavi imela njegov glas, ki je usmerjal in seciral vse, kar sem počela. Lahko sem naredila karkoli, pa nikoli ni bilo prav. Že kmalu se sploh več nisem mogla spomniti, v čem sem dobra. Vsak dan mi je osvežil spomin."

Maja je opravljala dve, včasih celo tri službe, poleg tega pa še študirala – in bivši ji je vzel čisto vse, kar je zaslužila. Zato se mu je, ko so ji znižali plačo, preveč bala povedati.

"Ko je fizično nasilje postajalo vse pogostejše, me je bilo na smrt strah storiti karkoli, kar bi ga razjezilo. Sposodila sem si denar, da bi to prikrila in ko je ugotovil, mi je vzel bančno kartico in ključe, njegov nadzor je tako postal popoln. Od takrat naprej se nisem mogla niti premakniti brez njegove odobritve. Potovala sem lahko le toliko, kolikor mi je dovolil.

Vsak dan mi je dal denar za javni prevoz, običajno prepozno, tako da sem včasih morala hoditi dve uri do službe. Ko so se mi oblačila in čevlji obrabili, nisem dobila novih. Začela sem mu krasti drobiž, dokler ga nisem imela dovolj za najcenejše čevlje. Knjige sem kupovala od dobrodelnih ustanov in jih na skrivaj brala, saj mi ni dovolil brati."

Ko je Maja leta 2018 zbolela, si je morala vzeti bolniško. A to jo je prisililo, da je postala bolj pozorna na svojo situacijo. Nekega dne, ko njenega partnerja ni bilo doma, je k sebi na kavo povabila prijateljico, ki je Maji odprla oči glede njenega duševnega zdravja.

"Več let mi je govoril, da sem vredna manj kot dr*k, zalepljen na njegovem podplatu. Prepričana sem bila, da nisem vredna čisto nič. Moja prijateljica pa mi je enostavno in logično dala vedeti, da sem vredna ljubezni. Od tistega dne naprej sem začela dojemati, da si zaslužim bolje. To je bil začetek vračanja k sebi. Tekom naslednjih mesecev sem se začela – brez da bi se sploh zavedala – postopoma odmikati."

Kakorkoli, med lockdownom je grožnja samo še bolj naraščala in vse skupaj je postajalo vedno bolj napeto. "V njegovih očeh sem lahko videla, da obstaja velika možnost eksplozije, v kolikor se ne bo kmalu vrnil v službo."

Po nekaj izpadih jeze, ki so vključevali spopade, davljenje in močne udarce v hrbet, je Mina vedela, da je čas.

"Še bolj kot to pa sem vedela, da končno to lahko tudi storim. Med vikendom sem poslala sporočilo šefici, če lahko pridem v ponedeljek v službo. Bila je pripravljena name."

Majini sodelavci so že nekaj časa slutili, da je nekaj narobe. V službo je prihajala v slabih oblačilih, brez torbe in pogosto brez pravega kosila.

Njena šefica je že pred časom v vsa stranišča nalepila plakate, ki so spodbujali k priznanju žrtve nasilja. "Prej sem jih gledala vsak dan in si čisto tako mimogrede mislila: 'Ja. To je rekel. In to. In to.' Vendar si nisem bila pripravljena priznati, da je to zloraba."

No, tokrat je bilo drugače. Šefici je naposled povedala, da bi želela oditi v varno hišo za ženske, ampak zaradi narave svoje službe zasluži preveč, da bi dobila kakšno subvencijo.

"Morala bi plačati skoraj 400€ tedensko. Jaz pa že deset let nisem imela dostopa do svojega denarja!

To me tako jezi: ali vlada misli, da se zloraba dogaja le revnim ljudem? Toliko ljudi je prisiljenih ostati v takšni situaciji, še posebej, če imajo otroke, saj nimajo dostopa do svojih financ."

Na koncu sta s šefico naredili načrt, kako se lahko vrne v svojo rodno Nizozemsko. Skupaj sta kupili karto za prevoz za naslednji dan, direktor pa ji je napisal pismo z razlogom odhoda, da ga lahko pokaže kontroli, ki bo potrdilo, da ima legitimni razlog za potovanje, glede na to, da so bile meje zaprte zaradi epidemije.

"To pismo se je izkazalo za neprecenljivo. Vsakič, ko so me vprašali za tehten razlog za potovanje, tako v hotelu kot na mejnem prehodu, tega nikakor nisem mogla izustiti.

Nisem mogla povedati, da bežim pred zlorabo. Zato sem preprosto vsakič pokazala svoje pismo ter bila v hipu deležna prijaznosti in razumevanja."

Ko je Maja prispela na Nizozemsko, je takoj začela z intenzivno 30-dnevno terapijo, specifično zasnovano za preživele narcisistične zlorabe. S pomočjo pisanja si je pomagala predelati vse, kar se ji je zgodilo, in sčasoma našla pravega terapevta.

"Če sem lahko jaz pobegnila iz te nočne more, lahko vsak. V kolikor se nahajaš v takšni situaciji, si še zmeraj živ/-a in sposobna, je potem to dokaz tvoje moči in vzdržljivosti. Zmeraj obstaja nekdo, ki ti bo prisluhnil. Zmeraj obstaja način in zmeraj obstaja upanje," zaključuje Maja.

Po predlogi Nessa Humayun

*Ime je spremenjeno.

V kolikor se tudi sama nahajaš v podobni situaciji (ali poznaš koga, ki preživlja tovrstno nasilje), ti polagamo na srce, da poiščeš pomoč. Zapomni si, da si vredna in si zaslužiš živeti svoje življenje tako, kot si ga želiš. Tvoje življenje je samo tvoje in nihče drug ga nima pravice nadzorovati.

Preberi še: "Kljub temu da imava z možem dober odnos, sem ga prevarala, in TO je razlog" (izpoved Slovenke)

Priporočamo tudi: Si vedela, da obstaja kar 12 tipov LJUBIMCEV? Preveri, kateri je ON (in kakšna ljubimka si TI)