Cosmo raziskuje: Kaj se plete v glavah kompulzivnih lažnivcev?

V kolenih mehke noge so bingljale z visokega stola, prekratke, da bi se lahko s prsti dotaknila tal. Njeno srce je sunkovito poskočilo, kot bi nemara želelo skočiti iz prsnega koša, kajti pogled škofa, odetega v temna oblačila, je bolščeče zapolnjeval razdaljo med njima in kakor igla prebadal njeno dušo. Tokrat ni želela dopustiti, da jo spravi iz tira.

Širok nasmešek se je razlezel na obrazu moškega v zrelih štiridesetih letih, obrazu polnim globokih gub, pokazatelji neusmiljenega zobovja časa, ki ga je počasi razjedal. Nato je spregovoril.

"Si imela nečiste misli?"

"Ne," brezbrižno odvrne dekle.

"Si kadila, pila alkohol, kavo ali čaj?" podreza škof. Zdi se, da želi na vse pretege iz nje izbezati resnico.

Špela odločno odkima, že utečena v neizbežno poglavje življenja v skupnosti.

"Si kradla?"

"Ne."

Tovrstni intervju je običajna praksa med mladimi predstavniki mormonske skupnosti in povod, da se je Špela seznanila s fenomenom laganja in navado oblekla kakor železno srajco ...

V moderni dobi, ko je človeški vsakdanjik padel pod drobnogled na družbenih medijih, ko se skozi male zaslone v dnevne sobe milijonov ljudi prikradejo sporni resničnostni šovi in ko ameriški predsednik Donald Trump vročično vzklika 'fake news' ob vsakršni najmanjši drobtinici prejetega kriticizma, so meje med fiktivnostjo in resničnostjo zabrisane bolj kot kadarkoli prej.

Produkcijskemu gigantu Netflix se milo rečeno cedijo sline ob bizarnih resničnih kriminalnih dejanjih do te mere, da zgodbe o serijskih morilcih in prevarantih postajajo viralne. Dokumentarna serija o sprevrženosti uma serijskega morilca Teda Bundyja je na omenjeni platformi denimo dosegla rekordno gledanost in postala del zanemarljivo majhnega odstotka zgodb, ki dosežejo pozornost svetovne javnosti in dejansko pristanejo pod roko pravice.

Zanimivo bi bilo torej ugibati, koliko laži je izrečenih med 65 milijardami sporočil, ki se dnevno izmenjajo samo prek aplikacije WhatsApp. Študije** so namreč pokazale, da so ljudje večji mojstri prevar v virtualnem kot resničnem svetu, s tehnologijo na dosegu roke pa je to nenadoma postalo veliko lažje kot pred desetletjem ali dvema.

Drobne laži se v medsebojno komunikacijo namreč vtihotapijo pogosteje, kot bi si upali priznati. To nakazuje tudi Cosmo anketa***, ki pravi, da kar 53 odstotkov bralk bele oz. drobne laži izreka zavedno. Diplomatska tolažba prijateljice, da je njena nova pričeska frizerskemu spodrsljaju navkljub videti fantastično, pa je popolno nasprotje laži, ki v celoti ponarejajo človekov obstoj.

Odgovor na vprašanje, kaj posameznika pripelje do točke ekstrema oziroma kroničnega vzorca, da je vse, kar izreče, popolnoma izmišljen konstrukt, je patološki sprožilec. Postavljena diagnoza: kompulzivno laganje.

ZA DIGITALNO ZAVESO

Z vidika verodostojnega novinarstva se zavedam, da je sila nepremišljeno za legitimnega sogovornika nasproti diktafona posesti osebo, kot je Špela, saj nimam nikakršnega zagotovila, da je to, kar spolzi z njenega jezika, sploh resnica. Vendar ji želim verjeti. Na vso moč.

Odrasla je v mormonski skupnosti. V duhu religije, v kateri si lahko pripadnik črne ali bele skrajnosti, brez vmesnih sivin. "Si ali vzorno priden ali strahotno pokvarjen," pojasni. Orodje pri predalčkanju v en ali drug ekstrem so intervjuji s škofi, podobni tistemu, ki ga je prestala na začetku članka. Še do danes ji je uspelo ohraniti živi spomin, kako je prvič sedla nasproti moške avtoritete in se s priznanjem kraje lizik opekla po prstih.

Naivno dekletce je bilo deležno kazni in ko jo je škof ponovno posedel predse, Špeli ni preostalo drugega, kot da zamolči svoje grehe. Ideja o prikrivanju resnice, za katero je bilo krivo tudi kompenziranje pomanjkanja pozornosti v otroštvu, je postala ponotranjena in pripravljena, da si zapne varnostni pas in se spusti na divjo vožnjo laži.

Špela je danes introvertirano dekle z naprednejšo obliko socialne fobije, poglavitnega izvora njenega neutrudnega iskanja utehe v virtualnih formah. S klikom v digitalni svet na plano priveka skrivljena podoba alternativnega jaza. V pozabo odide Špelin pusti obstoj, prikrajšan za sleherne socialne stike, in postane to, po čemer obupano hrepeni: priljubljeno dekle. Ko je upihnila 18 svečk na rojstnodnevni torti, so laži v izpovedih postale vsakdanja rutina, ki se je počasi, a vztrajno zažirala v njeno osebnost.

"Poživljajoče mi je ustvarjati lažne osebnosti, kakršnekoli si v tistem trenutku že zaželim," priznava. Želja jo je pripeljala do injekcije pozornosti: bloga. "Nekega dne sem ustvarila izmišljen, srce parajoč zapis, v katerem sem nazorno ponazorila prometno nesrečo in izkušnjo, kako sem utrpela paralizo od pasu navzdol," razloži.

Objava je bila sama sebi namen. Špelin elektronski poštni nabiralnik se je skorajda zadušil pod kopico sočutnih sporočil: "Posledice lažne nesreče, ki sem jih utrpela, so naletele na ogromen odziv. Sočutje ljudi mi je vlilo občutek priljubljenosti, ki ga nisem bila deležna nikoli poprej."

Od tistega trenutka dalje so laži začele spiralno pridobivati svojo moč in se razmnoževati kakor gobe po dežju. Pisala je, da je bila rojena v družini z desetimi otroki, njena sestra z domnevnim inteligenčnim količnikom 140 (mejnik med izjemno visoko inteligenco in genialnostjo) je podlegla neozdravljivemu rakavemu obolenju.

Debele ure študij medicinskih primerov paraliz so bile cena zagotovitve, da so domišljijske zgodbice postale neprepustne za razkrinkanje.

Špela ni dolga leta občutila nikakršnega obžalovanja. Vse, kar si je želela, je bilo še naprej jahati na valovih superiornosti.

A laž ima kratke noge. Usoda je želela, da se zbliža z gorečima podpornikoma njenega spletnega bloga, ki sta si pomilovanja vredno nesrečnico želela spoznati v živo. Špela se je znašla v kočljivi situaciji – želi si človeškega stika, vendar za to nima dovolj moči. Ne nazadnje podpornika slepo verjameta, da je paralizirana od pasu navzdol.

Ima dve možnosti; primorana je voziti slalom in se ogibati namigov o srečanju ali se sprijazniti z neizogibnim, priznati svoje laži in tvegati izgubo edinih dveh oseb v svojem virtualnem prijateljskem krogu. Do tega trenutka se še ni odločila, kateri pristop želi ubrati.

ZLAGANA ROMANCA

Kompulzivni lažnivci se imajo sposobnost prepričati, da bojno polje goljufij udeleženci zapustijo brez najmanjše praske. Vendar to ne drži. Davek je višji, zlasti za žrtve intrig, v katere storilci vključujejo romantična čustva in finančna sredstva.

Nežino* poznanstvo z Lukasom* je v njej obudilo dolgo pozabljen občutek metuljčkov v trebuhu. Goreča ljubiteljica gorskega kolesarstva je bila prevzeta nad njegovimi potopisnimi pripovedkami o svetovnih kolesarskih podvigih. Po več mesecih dopisovanja sta se srečala na polovici poti in uspešnemu prvemu zmenku nazdravila s sporazumno odločitvijo; začrtala sta skupno prihodnost z razmerjem na daljavo, v razponu med Lukasovim domom na Škotskem in Nežinim študentskim življenjem v Ljubljani.

"Pripravi prtljago. Peljem te v Pariz," se je glasilo Lukasovo sporočilo nekaj dni po prvem srečanju. "Ameriške sanje za sanjava dekleta so bolj kot na resničnost spominjale na osladno romantično komedijo," spomin opiše sogovornica. A iz te moke ni bilo kruha. Ko sta se z Lukasom naslednji dan srečala na železniški postaji, je ta potarnal, da je doma pozabil potni list.

Poslal naj bi ga na indijsko ambasado, da bi mu odobrili kolesarsko potovanje, in baje mu ga nikoli niso poslali nazaj. Neža je bila zmedena. Čemu naj bi načrtoval potovanje brez osebnih dokumentov? Nesporazum je bil naposled hitro pozabljen, privoščila sta si konec tedna ob slovenski obali in se naužila poslednjih jesenskih sončnih žarkov.

Šest mesecev pozneje je Neža zaključila študij v Ljubljani in se preselila k izbrancu na Škotsko. Odnos je iz dneva v dan postajal globlji, zlasti z Lukasovo čustveno izpovedjo o hčerki iz propadlega bežnega razmerja, končanega pred nekaj leti.

Stično točko sta odkrila še v vegetarijanstvu in ljubezni do lokostrelstva. "Po naravi sem impulzivna, naklonjena spontanim odločitvam. Morda je bil to razlog, da nihče od bližnjih ni čutil potrebe, da me posvari pred njim," danes razmišlja Neža.

Kakor naravni vrelec so po nekaj tednih bivanja v skupnem gnezdecu na plano privrele vse barve Lukasovega značaja. Njegovo pregrešno drago gorsko kolo se je izkazalo za priročno zbirališče prahu, kazalniki na uri so tiktakali, medtem ko je večino dneva preždel s srepim pogledom, uperjenim v televizijski zaslon, in obsesivnim gledanjem španskih limonad.

Nekega jutra ga je zaprepadena zasačila med polnjenjem sendviča s kosom slanine. Pristnega o Lukasu je bilo pravzaprav bore malo. 'Bežno razmerje' z materjo njegovega otroka pa se je izkazalo za nedavno končano dolgoletno turbulentno vez, izid katere sta bivša žena in novopečeni ločenec. In še zadnji nož v hrbet: njegovo ime sploh ni bilo Lukas.

"Na božični družinski večerji me je njegova mama pobarala, čemu ga kličem Lukas, če je njegovo ime v resnici Mark*," se spominja Neža. "Težko je razumeti dejstvo, da so se ljudje pripravljeni lagati o tako osnovnih stvareh, kot je rojstno ime."

Laganje lahko v alternativni teoriji označimo za spolzko strmino, na kateri neiskrenost strmo narašča. Raziskava londonske psihologinje dr. Jane McNeill, specializirane na področju travm in medicinsko nepojasnjenih simptomov, predlaga, da vztrajnejše ko lažemo, manj se naši možgani odzivajo na emocionalne dejavnike, ki pridejo zraven. To razloži pojav neresnic, ki se kot snežne kepe kotalijo po hribu navzdol in rastejo v neobvladljivo gmoto laži.

Obseg Markovega zavajanja se je stopnjeval z vsakim Nežinim poskusom soočenja z resnico. Branil in upiral se je z vsemi štirimi, s pričakovanim obrambnim mehanizmom: lažmi. Po dveh letih trpljenja izvirnih manipulativnih prijemov je Neži uspelo zbrati moč in pogum, da ga zapusti, vendar prepozno za izhod brez emocionalne prtljage.

Še do današnjega dne se ni v celoti otresla občutka izkoriščenosti, čeprav je v njeno življenje stopil nov, tokrat zaupanja vreden moški: "Znašla sem se na točki, na kateri nisem bila prepričana, komu lahko verjamem. Prvo leto ob njem sem preživela v polni pripravljenosti, prepričana, da bo že naslednji trenutek snel masko in se izkazal za popolnega neznanca."

61 % bralk se raje oddalji kot sooči z lažnivo prijateljico.

PREVARA NA VELIKI NOGI

Za nekatere junakinja, zmožna brez kančka milosti na koščke raztrgati bogate in brezoblične kapitalistične organizacije, za druge utelešenje stereotipnega milenijstva, bahaška družbena povzpetnica in princeska na zrnu graha, obsedena z razkošnim življenjskim stilom, opevanim na družbenih omrežjih. Vse te muhe so združene v Anno Delvey, prevarantko newyorške elite, ki je ameriško družbo razklala na dva pola.

Njena zgodba je nekaj posebnega. Leta 2019 je bila Anna, v resnici Anna Vadimovna Sorokina, obsojena na štiri do dvanajst let zaporne kazni zaradi megalomanskih kraj. Ogoljufala je hotele, restavracije, zasebne letalske prevoznike in bančnike za več kot 200 tisoč dolarjev, medtem ko je v velikem jabolku živela ameriški sen in se članom seznama bodočih žrtev predstavljala kot bogata dedinja nemških plemičev.

Bilo je v New Yorku leta 2015. Ena izmed njenih žrtev je postala Rachel DeLoache Williams, nekdanja urednica ameriške revije Vanity Fair. "V moje življenje je vstopila v Gucci čeveljčkih in s sončnimi očali Celine, me popeljala v svet glamuroznih hotelskih suit, večerij s kaviarjem in provansalskimi vini, zasebnih letal ter razkošnih oddihov in nato poskrbela, da je iz mojega žepa v zrak izpuhtelo 62 tisoč dolarjev." Edina težava je tičala v tem, da nič od naštetega ni bilo pristno.

"Zastavljala sem ji vsa mogoča vprašanja in na vsako je imela na dlani pripravljen odgovor. Laganje je bilo zanjo kakor športna disciplina," zgroženo pove nekdanja urednica.

Annina očarljivost je bila medena vaba. Razumske odločitve žrtev je zabrisala s svojo raztreseno naravo in domiselnim pretvarjanjem. Rachel ji je recimo v dobri veri brez oklevanja posodila 62 tisoč ameriških zelencev za kritje bivanja v maroškem luksuznem letovišču, ker naj bi Anna imela težave s kreditno kartico. Ruska goljufinja v resnici ni imela počenega groša niti namena, da dolgove kadarkoli poravna.

Medtem ko bereš tale članek (razen če si revijo podedovala od svoje babice, v tem primeru lep pozdrav iz leta 2020), je Rusinja na hladnem, varno za rešetkami. Kaznovana je bila zgolj za finančni aspekt kriminalnih dejanj, medtem ko so rane, v katere je vtrla največ soli, pravzaprav emocionalne poškodbe žrtev.

Teh ni mogoče zašiti z Anninim životarjenjem v zaporu, pripoveduje Rachel: "Upala bi si trditi, da sem imela, preden sem spoznala Anno, precej dober nos za različne tipe osebnosti. Boleče je dejstvo, da se ji je uspelo mi približati in me pribiti na križ." Nekdaj neustrašno poslovno žensko so načeli zublji tesnobe, ranljivosti in negotovosti. Sprašuje se, kje je kazen za slednje: "Ne pričakujem, da bo v zaporu odrasla. Upam si trditi, da se bo od novih prijateljev naučila še bolj zloveščih veščin," pove.

65 % bralk je zaradi preteklih laži nezaupljivih do okolice.

LAŽ KOT INJEKCIJA DOPAMINA

Ob začetku tisočletja je psihiater Marc Feldman z univerze v Alabami preučeval posameznike, ki v virtualnem svetu iščejo sočutje drugih ljudi s pretvarjanjem, da imajo različne bolezni, kot je to storila Špela. Gre za duševno bolezen, imenovano Munchausnov sindrom, ki so jo v prejšnjem stoletju definirali psihiatri na podlagi nemškega vojaka, ki je izjemno rad skrivil resnico pri pripovedovanju svojih vojaških avantur.

Bolniki so odlični igralci in si namensko izmišljujejo simptome bolezni. Klinična razlaga? Nizka samopodoba, ki se odraža v potrebi po privabljanju pozornosti.

Je torej neusmiljeno laganje brez kančka empatije pri kompulzivnih lažnivcih stvar predispozicije, s katero se posameznik rodi in je zabeležena v njegovem DNK-ju, ali gre za odraz doživljanja ter preživljanja travmatskih dogodkov in tako spada v kategorijo vpliva razvoja in okolja? Nihče ne ve zagotovo. Proces laganja je težko razložljiv.

Običajna predpostavka kompulzivnih lažnivcev je sociopatija, laganje pa zgolj izražanje stanja oziroma simptom raznovrstnih osebnostnih motenj – najpogostejše diagnoze so mejna (t. i. borderline), histrionična in narcisistična osebnostna motnja. "Pri osebnostnih motnjah gre za ekstremne reakcije in prekoračitev socialnih norm. Kompulzivno laganje umeščamo v simptomatiko vseh teh," pove dr. Veronika Podgoršek, doktorica znanosti iz področja družinske in zakonske terapije in specializantka iz relacijske teorije in prakse na mednarodnem psihoterapevtskem inštitutu v Washingtonu D. C. "Kompulzivni lažnivci so običajno ljudje z občutkom manjvrednosti, laži pa služijo kot vzvod za doseganje občutka gracioznosti in lastne pomembnosti. Predvsem pa radi fantazirajo – o uspehu, moči, občutku ljubljenosti.

Empatije ne premorejo," zatrjuje doktorica. Obstaja celo znanstvena študija, ki implicira povsem fizično povezavo med laganjem in kemičnimi procesi v človeškem telesu, kot je povečana aktivacija v predfrontalni možganski skorji, ko človek laže.

"Ne glede na vzrok gre pri laganju za globoke čustvene vzorce, ki lahko izhajajo iz primarnega okolja, ko je oseba dobila pozornost, kadar je lagala," obrazloži dr. Veronika Podgoršek. Mark se je v Lukasa najverjetneje preobrazil v želji po samoaktualizirani različici samega sebe, Špela brez dlake na jeziku svoje kompulzivno vedenje označuje kot obsedenost, katere zagonsko gorivo je bilo hrepenenje po pozornosti. Občutek zadovoljenja, ki ga je dosegla, se ji je zdel kakor injekcija dopamina.

DOMIŠLJIJSKE RISANKE IN PATOLOŠKA EKSTROVERTIRANOST

"Lažnive osebe vidijo zgodbe drugače obarvane in vedno obrnjene v svojo korist. Laži dosegajo razsežnosti, ki spominjajo na domišljijsko risanko," pojasni strokovnjakinja in dodaja, da obstajajo celo primeri, ko ljudje opravljajo namišljene telefonske pogovore z znano osebnostjo. V tem primeru lastno vrednost krepijo na podlagi poznanstev, ki jih imajo. Ko izrečejo veliko laž, običajno ne želijo namensko zavajati zaradi zlobe, gre bolj za obupan klic po pozornosti.

"Pri nekaterih pa gre za golo zavist. Drugim ne privoščijo uspeha, temveč so jih v želji po lastnem uspehu celo pripravljeni uničiti. Ta značilnost se pogosto pojavlja pri ženskah, ki v trenutku občutka ogroženosti postanejo sovražne do drugih žensk." To pojasni barvite nasprotne pole resnice, ki se jih je Anna Sorokin lotila brez empatije do tega, koga prizadene in pohodi na poti do svojega cilja - družbenega statusa.

Težko je tudi natanko opredeliti, ali gre pri tem za introvertirane ali ekstrovertirane osebnosti. Pogosto se ekspresivnost posameznika povezuje samo z iskanjem pozornosti, kar pa ne pomeni, da so lažnivci zmožni navezati medsebojno komunikacijo in intimne stike. "Ekstrovertirani so na patološki način. O sebi v resnici ne povedo ničesar, torej so na svoj način introvertirani. Svoje jedro skrivajo, če ga že niso popolnoma izgubili, saj ne vedo več, kaj so rekli in česa ne."

DRUŽBENA OMREŽJA SO PESKOVNIK ZA LAŽNIVCE

V Sloveniji imamo premalo splošnega znanja o duševnih motnjah, hkrati pa za njimi trpi nepredstavljivo število ljudi, ki se gibljejo med nami. Imajo sposobnost neopaznega zlitja z družbo in jih brez ustreznega znanja težko izluščimo iz množice. "Dotične posameznike je najtežje zdraviti, saj so v osnovi prepričani, da nimajo težav oziroma da ima težave zgolj okolica. Terapij se udeležujejo izključno v primeru močno travmatičnih dogodkov, ko končno začutijo, da potrebujejo pomoč," pravi dr. Veronika Podgoršek.

Do določene dimenzije vsak posameznik živi dvojno življenje. Že samo z aplikacijami, ki ponujajo preurejanje fotografij, imamo možnost zmanipulirati predstavo o svoji celostni podobi, in to že v pičlih nekaj sekundah. Brskalnik Google denimo ponudi več kot 600 milijonov zadetkov ob iskanju ključnih besed 'fake jobs' (prevod: lažne službe).

"Ljudje na družabnih omrežjih živijo življenje namišljene osebe, iz katere črpajo lažen občutek ljubljenosti, hkrati pa se globoko v sebi zavedajo, da ljudje spoštujejo zgolj namišljeno osebo. Nezadovoljstvo se samo poglablja," zaključi psihologinja in dodaja, da briljantne lažnivce zaradi razsežnosti in predvsem skritih perverzij, ki se skrivajo v posameznikovih možganih, težko prepoznajo celo strokovnjaki.

Po Predlogi Catrione Harvey-Jenner

Prevedla In Priredila Neja Drozg,

Fotografije: Antonio Petronzio, Shutterstock

*Imena So Bila Zaradi Varnosti Osebnih Podatkov Spremenjena. *

Univerza British Columbie, 2009 

Vir: Anketa Na Instagram Profilu

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere