"Mislila sem, da sem v zvezi z 'bad boyem', v resnici pa ..." (resnična zgodba)

"Sprva sem bila prepričana, da samo igra in skuša biti 'kul'," priznava dekle, katerega življenje se je kmalu po začetku zveze spremenilo v nočno moro.

Ko sem bila stara 21 let, je bilo moje življenje videti popolno. Pisalo se je leto 2014, bila sem tik pred diplomo iz novinarstva. Imela sem ogromno prijateljev, družino, ki me je v vsem podpirala. Odraščala pa sem na Sardiniji, v zelo zaščitniškem okolju, dokler se nisem zaradi študija preselila v London.

Po koncu študija pa sem se začela počutiti izgubljeno in osamljeno.

Vsi moji prijatelji so odhajali iz Londona in bilo mi je resnično težko. Profesionalno sem se počutila zelo negotovo. Opravljala sem pripravništvo, kjer je bila moja edina zadolžitev recikliranje, in nihče sploh ni poznal mojega imena.

Po daljšem obdobju neuspešnih razmerij sem pristala na točki, ko se več nisem želela spuščati v zveze s študenti. Njihova edina misel je bila seks. Namesto tega sem se začela dobivati z moškimi v njihovih 30-ih, saj sem bila prepričana, da bodo bolj verjetno želeli kaj resnega.

Neke noči sem v baru spoznala 29-letnega Jana*, s katerim sva še isto večer spala skupaj. Zame je to bil le seks za eno noč, a on je čutil drugače. Mesec kasneje mi je že govoril, da me ljubi in da brez mene ne more živeti. Mislila sem si: "Končno. Starejši moški, ki mu je res mar in me resnično ljubi." Vsi moji prijatelji so odšli, a vendar imam zdaj to osebo.

Na začetku je bila najina zveza polna strasti.

Rahlo je bil videti kot 'poredni fant' (bad boy) in tudi z obnašanjem se je trudil dajati takšen vtis. Na filmski način bi mi kdaj pa kdaj rekel: "Ah, raje pojdi vstran od mene. Nisem dobra oseba." Nato pa bi me peljal na zajtrk in mi pomagal seliti stvari iz mojega stanovanja.

Jan je sebe prav tako videl kot žrtev. Povedal mi je, da je imel v življenju težka obdobja in čeprav nisem bila nikoli ženska, ki bi želela ljudi 'popraviti', je težko, ko si zaljubljen v nekoga in vidiš, da trpi. Diplomiral je iz filmske produkcije in vedela sem, da v drami uživa.

Sprva sem bila prepričana, da samo igra in skuša biti 'kul'.

Spomnim sem, da sem mu nekega večera pripravila večerjo. Skoraj v solzah mi je rekel, da tega še nihče ni naredil zanj. Povedal mi je tudi, kako mu je družina dala občutek nevrednosti. Oče ga je pogosto ozmerjal in ga nadlegoval. Zdelo se mi je nemogoče mu pomagati.

Nekje tri mesece po tem, ko sva se začela videvati, pa je Jan postal zelo manipulativen in me je subtilno začel žaliti. Če sva se, na primer, skregala, je začel pred mano osvajati mojo najboljšo prijateljico. To je bil njegov način kaznovanja.

In to je bilo prvo znamenje, da se njegov 'bad boy' odnos spreminja v nekaj veliko bolj zlobnega. Kmalu zatem me je začel tepsti in daviti.

Bilo je grozljivo, a po mesecih osamljenosti in pomanjkanja občutka lastne vrednosti, sem pravzaprav mislila, da sem si to z nečim zaslužila. Ves čas mi je ponavljal, da sem grozna oseba in da me nikoli nihče ne bo imel tako rad, kot me ima on. Začel je igrati žrtev, nato pa je krivdo zvalil name. Jaz sem bila težava in jaz sem bila kriva, da je takšen.

Neke noči se je pojavil pred mojim stanovanjem. Spomnim se, da sem skozi kukalo pogledala, kdo je. Zdaj vem, da je bil drogiran in pijan, a takrat tega nisem ugotovila. Ko sem ga spustila noter, me je posilil. Govorila sem mu: "Kaj ne vidiš, kaj mi počneš?" A za moje besede se sploh ni zmenil. Rekel mi je, da me ljubi, nato pa me je potisnil dol in nadaljeval.

Ko je bilo konec, sem ga napodila iz stanovanja in mu rekla, da ga ne želim več nikoli videti.

Čeprav sem morala vse to prestati, ga nisem mogla kar tako izbrisati iz svojega življenja. Še zmeraj sem čutila, da ga ljubim. Ko sem končala zvezo, se mi ni zdel niti jezen, kar me je še bolj prizadelo. Posebej zato, ker sem po tistem imela občutek, da mi je uničil življenje in samozavest ... Pa tega sploh ni opazil.

Nisem jokala, odločila sem se drugače. Počistila sem svoje stanovanje, se stuširala in šla spat. Naslednje jutro sem šla v službo. Bilo je jasno, da me je prizadelo. Ves čas sem razmišljala: "Zakaj bi mi storil kaj takšnega?"

Takrat sploh nisem pomislila na to, da je šlo pravzaprav posilstvo. Vedela pa sem, da ni bilo prav.

Kmalu sem tudi spoznala, da najin seks velikokrat ni bil soglasen – šlo je za to, da sem se pač prepustila, saj ga nisem hotla razjeziti. Včasih, ko sem mu rekla "ne", sem se namreč zbala za svoje življenje. Ali pa bi z menoj tako manipuliral, da sem se počutila kot najbolj grozna oseba na svetu, če ne bi z njim spala.

Nekaj noči kasneje mi je poslal sporočilo: "Oprosti za tisto noč." Nisem mogla verjeti, da je to vse, kar ima reči. Odgovorila sem mu, da ga bom prijavila, če me še kadarkoli kontaktira. In nekaj časa mi je dal mir.

Nato pa sem se nekega dne v službi zlomila. Začela sem jokati in povedala sodelavki, kaj se je zgodilo.

Z njeno pomočjo sem poklicala policijo. Ker je od takrat minilo že nekaj dni, prav tako pa sem se stuširala ter oprala posteljnino in oblačila, sledi DNK več ni bilo.

Na koncu ga nisem prijavila. To z moje strani seveda ni bilo pametno. Če bi razmišljala racionalno, bi ga namreč prijavila, a bilo me je strah.

Počutila sem se brezupno. Bilo me je sram.

Nekaj mesecev po posilstvu sem na družabnih omrežjih objavila, da sem na izletu v ZDA in ponovno mi je pisal. To je storil predvsem zato, ker je bil ljubosumen na ljudi, s katerimi sem se družila, a hkrati je tudi napisal, da me želi videti. Takrat, se spomnim, sem brala intervju z igralko Emmo Watson, kjer je govorila o feminizmu in to name delovalo, kot da bi brala nasvet prijateljice. Dokončno sem ga blokirala in spremenila svojo številko.

Počasi sem se naučila, da je mit 'porednega fanta' lahko resnično škodljiv.

Odraščali smo namreč ob filmih in zgodbah, v katerih na koncu prav on postane dober. Zato si, ko spoznaš nekoga s takšnimi lastnostmi, misliš, da je morda zloben do vseh drugih, do tebe pa ne bo. Da si ti tista, ki ga lahko spremeni.

Zmeraj so nas učili, da se zlorabe v družini dogajajo ženam z otroki, in da posilstvo zagreši tujec v neki temačni ulici, ne pa tvoj fant.

Druga stvar, ki mi je povzročala težave, je videti sebe kot 'žrtev'. Ves čas sem se spraševala, kako sem lahko kot močna ženska to dopustila. Prepričana sem bila, da sem sama kriva, da se je to zgodilo, da sem razočarala sebe, sprejela napačno odločitev. Hkrati pa sem se počutila privilegirano, ker sem imela okoli sebe toliko podpore drugih.

Leta 2016, ko sem se zbližala s svojo šefinjo, ki je prav tako doživela podobne izkušnje, sem vedela, da je čas, da končno o tem spregovorim. To je grda zgodba, zato namerno napisala knjigo v grobi obliki.

Pomembno je, da prenehamo romantizirati naracijo o 'porednem fantu' oziroma zlorabljevalcu.

Pisanje zgodbe je bilo zame terapevtsko in mi je resnično pomagalo urediti misli, ki so se mi podile po glavi. Pomagalo mi je spoznati, da za takšno obnašanje ni opravičila.

Danes sem že bolje, a ljudem še vedno težko zaupam. Če v nekom vidim kanček osebe, s katero sem imela opravka, mi možgani v hipu rečejo: "NE!" Vse to izvira iz toksične moškosti. Jan se je resnično trudil, da bi dokazal svojo moškost v razmerju: bil je močan, privlačen in šarmanten.

A spoznala sem, da je vse to izhajalo iz tega, da se v resnici nikoli ni počutil dovolj moškega.

Pomembno si je zapomniti, da ne glede na to, kako velik problem je toksična moškost, je ključen korak do ozdravitve to, da veš, kako prositi za pomoč in prepoznati, da je to, kar se ti je zgodilo, nesprejemljivo.

*Ime osebe je bilo spremenjeno.

Vir: Cosmopolitan UK