"Prijatelji me 'zasmehujejo'. Mislijo, da sem neumen, da sem copata. Kaj pa po vaše?"
"Meni se je najin zakon zdel kar v redu, ženi očitno ne.
Med kregom mi je priznala, da je takrat, ko naj bi bila na službeni poti, preživela 3 dni z drugim moškim. Ne bi me rada zapustila, vsaj toliko časa ne, dokler ne vidi kako se bo razpletla zgodba z ljubimcem.
Njen predlog je, da takrat, ko delam ponoči, ona preživi z lover boyem in tako vidi, če jima sploh gre skupaj. S svojim priznanjem, še bolj pa s predlogom, me je pustila odprtih ust.
Kaj se je zgodilo, me je doletelo šele naslednji dan, in vse, kar sem lahko naredil, je bilo, da sem vse njene stvari spakiral v vrečke in jih pustil pred vrati ter zamenjal ključavnico.
Zdaj, 15 mesecev kasneje, se želi vrniti, ker je spoznala svojo zmoto in ker pogreša otroka, ki sta ostala pri meni.
Zelo sem negotov. Vem, da ji ne morem zaupati, brez zaupanja pa res ne vem, kako naj bi odnos obstajal. Pravi, da pograša otroka, ne reče pa nikoli, da tudi mene. Čutim, da sem samo orodje za popravilo trenutne situacije, a vseeno bi rad, da smo spet družina.
V resnici vem, da ji ni nič do mene. Še vedno sem jezen nanjo in na celo situacijo, ki jo je povzročila. Po nekaj tednih njenega dobrikanja sem popustil in preselila se je nazaj k nam.
Srce mi pravi, da lahko spet obudiva tisto, kar sva imela, a moja glava mi non-stop govori, da to ni v redu. Otroka pa sta zadovoljna. V tem trenutku mi je to najbolj važno.
Jemljem vsak dan posebej in poskušam uživati v vsakem trenutku. Ustvarjamo nove spomine. In če se bo spet vse sfižilo, bom lahko vsaj rekel, da sem naredil vse, da naša družina obstane. Če nama ne uspe, tretjič ne bo obstajal. Z razlogom se imenuje 'druga priložnost'.
Prijatelji pa me 'zasmehujejo'. Mislijo, da sem neumen, da sem copata in ne vem, kaj še vse. Kaj pa po vaše? Vesel bom iskrenih odgovorov."
Zapis je bil objavljen na tem forumu
){kind=link}