Bili sva prijateljici na faksu, rit in srajca, vedno skupaj. Ona glasna žurerka, jaz zadržana intelektualka. Dopolnjevali sva se, kot se dopolnjujejo zaljubljenci.
Jana je bila moj manjkajoči košček.
V družbi se nikoli nisem mogla odpreti, zato sem se na neki način priklopila nanjo in na njeno sproščenost. Po drugi strani sem bila jaz tisto, kar je manjkalo njej. Vedno mi je govorila, da ji odpiram glavo. Obe sva imeli fanta, a sva več časa kot z njima preživeli druga z drugo. Najprej je bilo zame tega preveč, dušilo me je – Jana me je nenehno klicala, me hotela, celo zahtevala ob sebi, pa naj je šlo za obisk fitnesa ali brskanje po trgovinah za novimi cunjami. Sčasoma sem se navadila, da je del mojega življenja in me njena nenehna potreba po moji pozornosti ni več motila. Močno sem se navezala nanjo, pozabila sem nase in na svoje sanje ter zanemarila preostali svet.
Ko zdaj pogledam nazaj, se mi zdi, da sem stalno tekla za njo in služila njenim muham. Večkrat je prespala pri meni in jaz pri njej. Neredko sva zaspali objeti, a ker sem bila iz družine vajena telesnih stikov, veliko smo se objemali in poljubljali, se zato nisem počutila ne čudno ne izprijeno. Jana je bila navsezadnje del moje duhovne družine, moja duhovna sestra in moja sorodna duša.
Visoka napetost
V zimskem semestru četrtega letnika sem odšla na študij v tujino. Jana mi je mojo odločitev zamerila v trenutku, ko sem se prijavila v program Erasmus. Potem je poskusila tudi sama, a so njeno prošnjo zaradi slabih ocen zavrnili. Fant me je pri moji odločitvi podprl, a to si je zaradi svobodnega poklica navsezadnje tudi lahko privoščil. Najin načrt je bil, da bo vsak mesec po teden dni preživel pri meni.
Tisti dan, ko sem odšla, me Jana ni hotela pospremiti na letališče. Doma je kuhala mulo, jaz pa sem imela luknji v srcu. Prve dni na Portugalskem sem se počutila čudno osvobojeno. Z ločitvijo od Jane sem počasi dobivala nazaj samo sebe. Spet sem hodila po galerijah, brskala sem po knjigarnah in antikvariatih ter zvečer posedala v umetniški kavarni v bližini začasnega doma. Nisem pogrešala nakupovalnih izletov z Jano, sedenja pri pultu za manikiro v trgovskem središču, žurov do jutra in pogovorov tjavdan. Pogrešala sem čisto nekaj drugega. Ko si daleč in sam, pogrešaš telesni stik, pogrešaš seks. A ko sem se ponoči igrala sama s sabo, nisem mislila na Matjaža, ampak na Jano. Spoznala sem, da pogrešam njene dotike, njeno bližino, spanje v isti postelji in nedolžno poljubljanje na žurih. Misel sem skušala izriniti iz glave, a neuspešno: želja po njenem telesu se je v meni napihovala kot balon. Tako nekega dne nisem več zdržala in jo prosila, naj me obišče.
Se zgodi
Ko sem jo videla prihajati z letala, me je v trebuhu zaščemelo. Objeli sva se in oblile so naju solze. Tistega večera sva šli ven, preveč popili, in ko sva se končno zrušili v posteljo, sem v laseh začutila njeno roko. Roj metuljev v mojem trebuhu je oživel, v prstih na nogah sem začutila mravljince, srce pa mi je bilo kot ponorelo. Najin prvi pravi poljub – vse, kar sva počeli prej, je bila gola objestnost – je bil dolg in strasten. Poljubljala sem jo po vratu, trebuhu in prsih. Njene bradavice so nabrekle in globoko je dihala. Nato se je ona spustila nižje, med moja stegna, in še nikoli nisem tako hitro in tako močno doživela orgazma. Prevalila se je na hrbet in razkrečila noge. Bila je mokra in sladka. Vse je bilo tako naravno, brez zadrege in nerodnosti. Zdržkov sem imela več, ko je naneslo na fanta. Zatrdno sem vedela, da mi niso všeč punce, saj nisem na cesti nikoli pogledovala za njimi. Meni je bila všeč samo ena punca. Jana. Med nama je bila neka čudna bližina, kot da bi bili v prejšnjem življenju mož in žena. Nekoč sem bila na regresiji in sem se v prejšnjem življenju videla kot moški. Vse na Janinem telesu me je neustavljivo privlačilo. Njen vonj mi je bil bolj domač kot Matjažev, njen sok je imel boljši okus in njena koža je bila kot moja.
Streznitev
Jana je pri meni ostala cela dva tedna. Ponoči sva se ljubili, podnevi pa pretvarjali, da se ni zgodilo nič. Matjažu sem pisala vse bolj poredko in tudi on mi je nehal odgovarjati z istim žarom. Ljubezen med nama je zbledela in niti mi ni bilo žal. Pomislila sem, da me ne bi pustil v tujino, če bi me zares hotel imeti ob sebi. Odzval bi se tako, kot se je odzvala Jana.
Jana … Slovo je bilo težko.
Čutila sem, da bi obe radi spregovorili o tem, kar se je zgodilo, a nobena ni zbrala poguma. V svoj zadnji SMS je napisala, da je srečno prispela domov, v svoje resnično življenje. Najina tedna sta se zdela še najbolj podobna sanjam. Kaj je bilo torej res, če sploh kaj: najino prijateljstvo, ki je mejilo na obsedenost, ali najina ljubezen, ki je bila mogoče samo seštevek radovednosti, osamljenosti in želje po prestopanju mej? Odločila sem, da se za nekaj časa umaknem. Na Portugalskem sem uživala, dobila sem veliko novih prijateljev in neki fant mi je postajal vedno bolj všeč. Večkrat sem se zalotila, da si pozorno ogledujem dekleta in preizkušam samo sebe. Ničesar nisem občutila, ne glede na njihovo lepoto ali simpatičnost. Nato sem skušala misliti na Jano. Metuljčkov ni bilo več. Najprej sem za izgubljenim občutkom žalovala, nato pa sem se z njim sprijaznila. Rada imam moške, zaljubljam se v moške, tega, kar se mi je zgodilo z Jano, pa si ne znam in si ne bom znala razložiti. Storjenega se ne sramujem. Ničesar ne obžalujem. A v mojem življenju ni več prostora za tako tesno žensko prijateljstvo. Jaz sem jaz, druge ženske so druge ženske.
Ko sem se vrnila domov, sem izvedela, da je zanosila s svojim dolgoletnim fantom. Poklicala sem jo in novico mi je potrdila. O naju nisva govorili in ne verjamem, da sploh kdaj bova. Navsezadnje ni treba. Preteklosti ni. Ali vsaj – ni je več. V moji sedanjosti pa je moški, s katerim prav tako uživam, kot sem z Jano. Mogoče pa je Jana prišla v moje življenje zato, da bi mi pokazala, kaj je užitek.
Fotografija: Chris Clinton
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere
