"Ujela sem njen pogled v ogledalu in poznala sem jo že tako dobro, da sem vedela, da razmišlja o tem, da ne želi, da grem ..."
Po moji ločitvi sem se z otrokoma preselila v nov dom, kjer smo stene navdušeno prepleskali v temnejše barve, na njih obesili umetnine, ki smo jih našli na odpadu in nabrali nekaj kosov pohištva od vseh, ki so nam jih bili pripravljeni dati. Prostor v kleti sem uredila v domačo pisarno, ampak izkazalo se je, da niti ne potrebujem ločene sobe za delo, saj sem polovico časa bila sama doma.
Ko je moja prijateljica Sara, ki je bila prav tako sredi ločitve, potrebovala začasno bivališče, sem od tam odstranila neuporabljeno mizo, si od staršev izposodila posteljo in pisarno spremenila v sobo za goste. Že tako sva veliko časa preživljali skupaj. Hodili sva na večerje, ko so bili otroci zdoma, pozne koncerte, se po propadlih zmenkih pogovarjali do 3 zjutraj in se tolažili. Ko se je vselila, je najino prijateljstvo postalo bolj diskretno. Skupaj sva kuhali, gledali televizijo, se pogovarjali o najinih sodelavcih in zaposlenih. Ko je mojemu sinu pobegnila miška, sva se s Saro obe stlačili pod posteljo, moja otroka pa vzklikala in naju usmerjala.
Na zmenke sem hodila precej redno. Večinoma sem sabotirala vsako priložnost za razmerje. Pogrešala sem čase, ko si lahko nekoga spoznal v knjigarni, vrsti za koncert, trgovini, kjer sta oba segla po istem jabolku. Dopisovanje z neznanci preko aplikacij za zmenke je bilo zabavno, a dokler se najina kolena niso dotaknila pod mizo, se nisem mogla odločiti, kako čutim.
Ves ta čas je Sara popravljala naša okna, kolesa, umivalnik v kopalnici, zgradila kamin, namestila police, zamenjala stranišče, popravila ročko v prhi, pipo, popleskala hišo, posadila grmičke. Zahihitala se je vsakič, ko me je ujela, kako jo fotografiram pri vseh teh stvareh, kar sem počela pogosto, saj sem jo oboževala gledati pri delu.
Všeč mi je bilo, kako je našobila ustnice, ko se je morala osredotočiti na nekaj, kako me je zadovoljno pogledala, ko me je videla čepeti meter stran s fotoaparatom v roki. "Misliš, da si tako duhovita," je rekla. Ob njej sem se čutila priskrbljeno. Nekega večera sem Saro pred mojim zmenkom prosila, da mi zapne verižico, medtem ko sva skupaj stali v kopalnici. To je bilo nekaj, kar je naredila že večkrat.
A tokrat, ko se me je s svojo mehko roko dotaknila po vratu, je moje telo preplavil intenzivni občutek. Ujela sem njen pogled v ogledalu in poznala sem jo že tako dobro, da sem vedela, da razmišlja o tem, da ne želi, da grem. Želi, da ostanem tukaj z njo. "Pozna sem," sem rekla in pograbila svoj plašč.
Med vožnjo sem se zalotila, da skušam odriniti vsa ta čustva s pomočjo z vrsto racionalnih misli: biti v razmerju z nekom, ki živi s teboj, je preveč preprosto; biti v razmerju s prijateljico je tako klišejsko; prehitro bo postalo resno; moji otroci ne bi želeli, da sem v resni zvezi; to bi uničilo najino prijateljstvo.
Tisti večer, ko sem se vrnila domov, sva se s Saro stisnili na kavč ter ob viskiju in prestah povzeli moj katastrofalen zmenek. "Ne hodi več na zmenke z drugimi," je rekla. "Bodi z mano." "Preveč je tvegano", sem ji odvrnila. "Potrebujem te." "Še zmeraj me boš imela," je rekla. "Ljudje so prepričani, da si me želijo, ampak si me ne," sem ji rekla. "Ves čas sva skupaj," je vztrajala. "Dobro te že poznam." "Moj bivši me je poznal 20 let, pa sem ga razočarala," sem ji odgovorila. "Ni isto. Dobri bi bili skupaj," je rekla.
Nisem želela govoriti o tem. Skušala me je spomniti, kako sva si obljubili, da bova druga drugi zmeraj povedali resnico, a vendar sem se pretekla leta preveč trudila, da bi samo sebe obvarovala. Želela sem reči nekaj nesramnega, nekaj kot "Kje boš živela, ko greva narazen?"
A vedela sem, da le iščem način, kako bi jo odrinila stran. "Utrujena sem," sem rekla namesto tega. "Moram v posteljo." A sama ideja mi vseeno ni dala miru. Celotno poletje sem jo držala v sebi. Potrebovala sem nekaj, česar bi se lahko oklepala, a da mi ne bi bilo treba ljudi vprašati za dovoljenje. Potrebovala sem čas, da dobro premislim. Potrebovala sem zasebnost, česar prej nikoli nisem imela. Dovolila sem si lagati in prirejati resnico. Dala sem si priložnost zrasti in sprejeti odločitev, ki se tiče samo mene in tega, kar sama potrebujem. Da nikomur nič ne dolgujem. Niti Sari nisem povedala, ki je bila druga polovica enačbe.
Nekaj mesecev kasneje, po koncu spektakularno težkega tedna, je Sara vztrajala, da si vzameva prost dan in greva na izlet. Pripravila nama je kavo, sadje in vrečke pokovke, ki jo sicer dam otrokom v škatlo za malico. Odpeljala me je v botanični vrt. Bilo je tako čudovito in romantično. Za trenutek sem se lahko sprostila in bila srečna.
Vedela je, da me bo s tem osrečila. Počutila sem se tako varno. Prijela sem jo za roko. In zardela od vznemirjenja. "Lahko poskusiva," sem rekla. "Želim si poskusiti." Za najin prvi zmenek je z rožami v roki pozvonila na zvonec hiše, v kateri sva skupaj živeli. Medtem ko sem na kavču čakala, da pozvoni, so moj trebuh preplavili metuljčki. Že pred tem zmenkom sva se prvič dotaknili druga druge, a vendar sem tisto večer drhtela, ko me je pogledala in me vprašala, če bi bilo okej, da me poljubi.
Ob njej sem se počutila tako prijetno, ampak strinjali sva se, da si bova vzeli nekaj časa in to ohranili samo za naju, da bi se obvarovali pred zunanjim svetom. To je bilo bolj moje pravilo, vendar pa sem se kot oseba, ki vsa svoja čustva rada predela na glas, težko zadrževala, da ne bi povedala najinim najbližjim. "V redu je," se je zasmejala. "Povej svojim." Zato sem zašepetala svoji sestri, staršem in najboljši prijateljici: "Se zdi to prav? Se zdi resnično? Se zdim srečna?"
"Je to ljubezen, ki si jo iskala vsa ta leta?" Potrebovala sem zagotovilo, da je to, kar čutim, resnično. Čutila sem namreč, da sami sebi ne morem več zaupati. A nihče me ni odvrnil od tega. Moja sestra je rekla: "Tako dobri sta skupaj." No, še vedno sem bila preveč nervozna, da bi povedala ostalim. Ljubezen se je zdela tako ranljiva, sveža, nepojmljiva, polna možnosti, a hkrati zasanjane realnosti. Več mesecev vsem vztrajala, da ohraniva to razmerje zgolj za naju; nisem želela, da mi nekdo vzame vsa ta čustva, ki sem jih bila končno pripravljena čutiti.
Ko je udarila pandemija in smo bili prisiljeni ostati doma, je bil to popoln izgovor, da nikomur ne poveva za naju. Lahko sva obvarovali najino skrivnost. A vsaka nova skrivnost postane enkrat stara. Videti je bilo, da pandemije še ne bo tako hitro konec in želela sem, da je moji ljubezni priča ves svet. Priče ustvarijo resnico.
Tudi tistim, izven mojega najožjega kroga, sem želela povedati vse o tem, kako je namestila moje police, da mi je prinesla tri šopke rož, ko bi bil dovolj že samo eden, kako je pozvonila na zvonec najine lastne hiše, saj je bila pripravljena zame tvegati. Želela sem, da ljudje vidijo, da sem pogumna, da ponovno poskušam in da je moje srce tako polno.
Glede na to, da se ni bližal noben družinski piknik ali slučajno srečanje v trgovini, sva se odločili, da pokličeva najine prijatelje in jih seznaniva. Bilo je nekoliko neprijetno, saj sva morali nekaj, kar naj bi bilo popolnoma naravno, zdaj namerno povedati. Zdelo se nama je, da kličeva ljudi, da jim oznaniva veliko novico, kar pa je bilo v resnici le navadno življenje. Nihče ni bil presenečen in bilo mi je prav nerodno, ker sva bili tako predvidljivi. A prav tako so vsi rekli: "Saj to je logično. Druga drugo resnično osrečujeta."
Bilo me je tako strah, da bom uničila najino prijateljstvo, a vendar sem vedela, da si nikoli ne bom odpustila, če bom strahu dovolila, da mi prepreči nekaj, kar bi me lahko resnično osrečilo. Moja mama je vedno govorila, da se je z mojim očetom poročila zato, ker je bil on prva oseba, ki jo je imel rad takšno, kot je.
Nikoli nisem razumela tega občutka ... do zdaj.
Po zapisu Jene Salon
Preberi še:
- "Mož mi vsiljuje svoj fetiš in me ves čas želi podkupiti, da mu ga uresničim" (klic na pomoč obupane žene)
- "Kako tašči obzirno povedati, da je vsiljiva? Z možem nama namreč vsaki dan ..." (klic na pomoč Celjanke)
- To so 4 zelo zgovorni znaki, da si v resnici močno osamljena (ali nekdo, ki ga poznaš)
- "Dala sem mu ključe od stanovanja in ga prosila, da nahrani mačko, on pa si je dovolil ..." (izpoved)
- Ali tisti, ki so dolgotrajno samski, pogrešajo seks? (iskrene izjave Slovenk in Slovencev)
- Ker je nehal odpisovati, je mislila, da mu ni do nje, a resnica je bila povsem drugačna (VIDEO)
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc