"Ne bom rekla, da je zaradi tega slab mož, ampak ..."
"Mož je star 36 let, njegova družba šteje okrog dvajset, dva sta celo pod 18. Starejših prijateljev nima, tudi interesa, da bi se družil s kom njegovih let, ne.
Otročji je, hodil bi okrog in se zabaval, igral xbox, po internetu gledal avte in povezave do njih pošiljal okrog po mailu.
Vsi moji znanci so ga že dodali na seznam neželenih, češ da pošilja okrog 'spam'. Me tudi kaj nauči, kateri avto ima več pod pokrovom, recimo, in kakšna je razlika med oznakami. :-)
Po eni strani je vse skupaj lepo, otročje sladko, ker me iz dneva v dan vrača v čas, ko sva se prvič srečala, po drugi pa nimava nobenega skupnega prijatelja, ker so vrstniki te stvari že prerasli. Sem mlajša od njega, njegovi prijatelji me kličejo gospa in se včasih počutim, ko jih poslušam, da je soba polna otrok.
To mi je pri njemu bilo včasih všeč in kolegica mi je vedno govorila, 'ko boš zanosila, se bo tvoj moški spremenil'.
Otrok je star 2 leti in [mož, op. a.] še zmeraj igra xbox! Njegova družba je večkrat pri nas in pričakuje, da jim bo 'gospa' nosila pivo, pripravljala sendviče in zraven gledala, kako mularija, ki bi si že zdavnaj mogla poiskat službo, igra xbox.
Sva se pogovarjala in mislim, da se ne zaveda dobro, da je oče. Iz heca sem mu zvečer skrila oba kontrolerja, ker sem glupo mislila, da se bo bolj posvetil otroku, on pa je takoj po službi po luftu letel h Konzolkotu po druge. Še zbudil me ni in vprašal, če sem ju kam dala. Vedel je takoj, da kontrolerjev ni, da ima otrok 38 vročine, pa dva dni ne!
Ne bom rekla, da je zaradi tega slab mož, se tudi igra z otrokom, mi prinese pomarančni sok v posteljo, ker ve, da imam rada majhne pozornosti, se pocartava, potem pa pozornost usmeri v vse drugo.
Zdi se mi, da ni odrasel in da se mu je razvoj ustavil nekje v dvajsetih. Ne bom se zgražala in govorila, da je ne vem kolk slabo tako živeti, ker sem se navadila, da smo 2+1, (midva+on) obtičali skupaj v oblaku brez izhoda.
Če kdo vpraša, kako smo, pa me je sram in moram lagat. Kako drugi živite in vaša družba? Lažete kdaj svoji družbi, da izgledate navzven normalni? Kako je v resnici pri nas, ve samo ena kolegica, ta, ko mi je rekla, da se bo po rojstvu otroka spremenil," je na slovenskem forumu zapisala mlada mamica.
"Taščo sem zalotila pri ovohavanju mojega umazanega spodnjega perila!" (klic na pomoč Slovenke)
To ji je odgovorila ena izmed uporabnic:
"Na kratko ti bom probala razložit:
Realnost je takšna, da imajo čisto vsi tipi nek svoj “xbox”, samo v različnih oblikah.
Moj mož, npr. twita (neprestano). Je zato bolj zrel? Ne! Prijateljičin mož se skriva po avtomobilih z nekimi ženskami. Je zato bolj odrasel? Ne! Od sosede mož še v času korone hodi na tržnico pit s prijatelji. Prijatelj visi na spletnih kazinojih, odkar so te v živo zaprli … Brat hodi domov samo prespat (deloholik).
Pa da ne bo nesporazuma. Tudi ženske nismo biseri. Ene facebookajo, visijo na tok-toku, kofetkajo, visijo na monu, …
Lahko sklepas, da imamo vsak svojo 'odvisnost', s pomočjo katere 'ubijamo' čas.
Tisti, ki pa ne, pa čakajo, da jih bodo drugi zabavali in nergajo in se pritožujejo.
Zdaj pa … Nekaj je družbeno 'sprejemljivo', ker sodi v aktivnosti 'odrasle' osebe, tj. ku*banje, alkoholizem, twitanje, itd … [Igranje iger, op. a.] je pa pač družbeno 'otročje'. Vse je stvar perspektive skozi oči opazovalca.
Osebno menim, da imaš doma gamerja. Pač ga to zanima. Iz zapisanega, skrite konzole, lahko sklepam, da imaš doma osebo, ki ti zaupa in se hkrati ne spušča v konflikte.
Ne bi ti rada opisala posledic, katere doživlja žena alkoholika, v kolikor bi mu skrila pijačo. Ma kaj skrila – mu je ne prinesla iz trgovine!
Kar se tiče okolice – se osebno ne bi ozirala na njihovo mnenje. Ko boš malo starejša, boš ugotovila, da samo tvoje/vajino mnenje steje, in vaju lahko pripelje do nekega napredka in seveda srečnega zivljenja.
Tukaj bi ti povedala tudi, da tudi ti tvoji prijatelji nimajo ideanega življenja. Mogoče nimajo [partnerjev, ki igrajo igre, op. a.], je pa kaj drugega vmes. Ampak za zaprtimi vrati in če ne poveš, nihče ne vidi, ne sliši, ne ve.
Je pa vprašanje, ali te ta človek osrečuje.
No, čuj mene – osrečuje! V bistvu, ali imaš z njim lepo življenje. To šteje!
V kolikor te motijo pretirani obiski, igranje itd., je edini nasvet, ki ti ga lahko dam, da se skupaj usedeta in mu z mirnim glasom (in argumenti – zakaj tako čutiš) določita neko skupno pot, ki bo obema ustrezala, s spoštovanjem do 'stvari', [za katere, op. a.] veš, da tvojemu najdražjemu (in obratno) pomenijo.
In potem se potrudita, da pustita en drugemu kisik in stvari, ki vaju kot posameznika osrečujejo, omejeno na čas, za katerga sta se oba skupaj dogovorila (in strinjala – ne da ti rečeš eno uro na dan, kot otroku, on pa kima, samo, da ima mir).
In če boš videla, da ti kljub temu NI ZA ŽIVETI Z NJIM (tebi!!!! Ne tvojim prijateljem in okolici), potem veš, kaj ti je storiti.
Srečno!"
Kaj bi pa mladi mamici svetovala ti? Se strinjaš z nasvetom avtorice zgornjega komentarja?
RAZKRIVAMO: 88,3 % moških najpogosteje fantazira o TEM (in ne, ni tisto, kar misliš!)
){kind=link}