Zgodba iz prve roke: "V olimpijski vasi se dogajajo seks orgije!" (Ja, prav si prebrala!)

"Na hodnikih hotela odzvanja zamolkla tišina. Topli žarki ulične svetilke skozi zastekljeno steno osvetljujejo osamljeno recepcijsko avlo. Vzdušje preveva napetost trenutka, spokojnost mirnega in ekstatičnega hkrati, podobnega napetemu občutku v prsih atleta, ki čaka na startni zvonec. Na vsak drug običajen večer bi smrtna tišina ostala neopažena – hotel je namreč v provincialnem evropskem mestecu, oddaljenem več ur vožnje od okoliških mednarodnih letališč. To noč je zaseden do zadnje suite."

Skromen hotel tokrat gostoljubno odpira vrata reprezentančnim ekipam elitnih atletov vseh evropskih narodnosti, zbranih na isti lokaciji s skupnim namenom: doseči lovoriko na prihajajočem tekmovanju. Hotel neizpodbitno brenči bolj kot kadarkoli doslej, a celo priložnostna tišina naposled ne vzbuja naježene polti. Vrhunski športniki morajo namreč biti potonjeni v globok spanec ali se, če nič drugega, vsaj truditi zatisniti oči, sočasno brusiti živčne končiče in vizualizirati zmagoslavni nastop prihodnjega dne.

Nenadoma v pridušeno temo zareže predirljiv, rezek zvok. Požarni alarm. Prag hotela odzdravlja evakuiranim, v pižame odetim izklesanim postavam. Športni upi si manejo trudne oči, medtem ko jih stari trenerski mački poskušajo pomirjujoče zbrati v interne štabe. V navalu vsesplošne mrzlice se odvije nepredvidljiv scenarij: tri dih jemajoče figure, upajoče na to, da ostanejo nevidne zbrani množici, od vhoda prikradeno stopicajo proti gneči delegatov Velike Britanije. V nasprotju s svojimi ekipnimi tovariši jim teles ne prekriva spalno perilo. Pravzaprav bi bilo krivično dejati, da njihovo telo sploh prekriva zaplata blaga – hotelske brisače si na vse pretege prizadevajo zastreti intimne predele mladega dekleta in dveh svetlolascev zariplih lic ter izrazov na obrazih, iz katerih gre razbrati paleto odtenkov strahu in ponosa. Nesluteni alarm je sfižil razgreti trojček, ki bi sicer ostal le še ena prepovedana skrivnost, zakopana med bele hotelske rjuhe.

450 tisoč kondomov v Riu de Janeiru!

Izza tekaških stez, plavalnih bazenov in atletskih aren nasploh se vrhunski športniki pre(pogosto) krivično smatrajo kot nadvse suhoparni in nekarizmatični predstavniki človeške rase. Kot tiste, ki jim v mislih švigajo le neizprosni garaški treningi, preštevanje zaužitih kalorij, odkimavanje vsem variacijam socializacije, ki življenjsko poslanstvo izpopolnijo z zlato medaljo. Seks – zlasti prvinsko divji – ne sovpada z njihovo stereotipno podobo.

Nato so temelje idealov športnega sveta pretresle olimpijske igre v Riu de Janeiru leta 2016. Če lahko verjamemo avtentičnosti tedanjih novinarskih reporterjev, naj bi organizatorji za atlete priskrbeli kar 450 tisoč kondomov oziroma statistično gledano približno 42 na enega tekmovalca. K temu spada tudi bliskovit porast ujemanj med iskalci sreče na aplikaciji Tinder, ki so se v enem koncu tedna v območju olimpijske vasi povečali za debelih 129 odstotkov.

V javnosti je v obdobju polemik gospodovala zaprepadenost nad statistiko. Pri meni? Niti pod razno. Okroglo desetletje sem se umeščala v zgornji odstotek športne elite. Med lovorike dolgoletne kariere prištevam prvo mesto v disciplini ženskega sabljanja v Veliki Britaniji, zastopanje reprezentančnih barv države, udeležbe na mednarodnih tekmovanjih, vključno s svetovnim prvenstvom. Razumljivo, zgornja statistika ne razkriva in ne determinira celotnega ozadja – ne nazadnje uporabnost kondomov ni dokazljiva, vendar v letih, preživetih v s testosteronom in estrogenom prepojenem okolju, sem bila priča zgodbam, ki bi osramotile in osmešile ugled celo največjih rokerskih zvezd. Izjema ni nobena država. In nobena disciplina. Nekateri največji ljubljenci src športnih navdušencev iz domačega naslanjača so se v veselih uricah zasluženih predahov privoščili orgije, ki so vključevale celo biološke brate in sestre.

Podobnost in zakon privlačnosti

Ljubimkati oziroma iskati seksualno potešitev za eno noč pri profesionalnem športniku terja davek. Hipotetično gledano se lahko podobno kot navadni smrtniki včlanijo v aplikacije, ki prek utečenih algoritmov iščejo ujemajoče se duše, vendar med vpetostjo številnih treningov in potovanj te ne zagotavljajo zadovoljivega časovnega okvira, v katerem bi sploh bilo mogoče spoznati nov obraz.

Za nameček je uresničljivih le peščica zmenkarskih idej, ki so sprejemljive hkrati za atleta in civilnega posameznika – na vrhuncu razcveta so športniki namreč podvrženi špartanskim dietam, spalnemu ritmu in brezalkoholni politiki. Obedi v restavraciji so, upoštevajoč rigorozne ukrepe, le prazne sanje.

Našteti pogoji torej izpolnjujejo seznam razlogov, čemu se vrhunski športniki predajajo pregreham s sebi podobnimi oziroma čemu afere dobivajo epilog na tekmovanjih, na katerih so po sili razmer nastanjeni v bližini telesno popolnih posameznikov. A ne cedita se zgolj med in mleko – s prisotnostjo na mednarodnem tekmovanju atleti neizogibno pristanejo v trdnem primežu varuhov, ki budnega očesa nadzorujejo upoštevanje nepisanih pravil. Pravil, ki vključujejo policijsko uro in prepoved vsesplošnega netenja iskric in nočnih vragolij.

Težava številka dve so nastanitve. Pogoji mednarodnih tekmovanj zahtevajo vse osrednje akterje varno nastanjene v bližnjih hotelskih storitvah. V njih varuhi kakor lovci prežijo na hotelskih koridorjih in preprečujejo medsebojno predajanje strastem.

"V poslopju brazilske ekipe v olimpijski vasi denimo obstajajo pravila glede dovoljenega dostopa," pojasnjuje Isadora Cerullo, brazilsko-ameriška igralka ragbija. "Za celotno nadstropje, v katerem smo prebivali že med OI v Riu, so bila dorečena stroga pravila, zato si ne znam predstavljati, kje natanko so ljudje občevali."

Kirsty Gilmour, škotska igralka badmintona, ki je v Riu zastopala kraljeve barve, se obenem spominja: "Za 13 športnikov sta bila na voljo dva apartmaja. Ni bilo možnosti, da bi kogarkoli povabila v sobo. S seboj niti nimaš drugih oblačil, zgolj reprezentančno opravo – če bi torej nekdo iz nizozemskega štaba želel zajadrati v naše konce, bi to pomenilo oranžnega tujca v poplavi modro-rdečih pajacev."

Prepovedani ljubimci, skriti pod posteljo, v omarah in kabinah za prhanje

A športniki so, kot je značilno za njihovo ambiciozno naravo, odlikovani z nadpovprečno mero odločnosti. Medtem ko so nepopustljiva pravila glede sproščanja hormonov le ščepec v morje komplikacij, hkrati ta ustvarjajo mamljivo atmosfero prepovedane naslade, ki se ji je le s težavo mogoče upreti.

Najbolj hrabri se požvižgajo na formalna načela in seksajo kar pod milim nebom, čemur je bila priča vratarka ameriške nogometne ekipe, prvakinja in aktivistka Hope Solo. Vrhunski športniki se pogosto otresejo vsakršnega sramu in se v še tako zanikrnih prostorih slečejo do golega.

Multinacionalnemu športnemu televizijskemu kanalu ESPN je razkrila celo, da je v svojo hotelsko sobo po osvojenem zlatu v Pekingu leta 2008 povabila svetovnega estradnika. Koga, še danes ostaja skrbno varovana skrivnost.

Naša t. i. policijska ura se je ob večerih začenjala ob 10. uri. Dnevi mednarodnih sabljaških tekmovanj so minevali v ringu, ob večerih pa smo zapolnili hotelska nadstropja – ženske na eni strani, moški na drugi. Vedeli smo, da se moramo do rutinskega večernega obhoda varuhov zglasiti v pristojnih sobah, a v trenutku, ko se je zaključilo preštevanje in zbistrilo ozračje, so se športniki lahko izmuznili iz varnega zavetja lastne postelje pod rjuho izbranca tistega večera.

Edina nevšečnost, ki bi utegnila prekrižati načrte, so bili nenapovedani obhodi, naključna trkanja na vrata ter prisluškovanje zvokom, prihajajočih iz notranjosti suit. A obhodi varuhov so bili, milo rečeno, zaradi njihovega tipičnega bučnega veseljačenja ter popivanja v hotelskih barih prava redkost. Če se je usodi zahotelo drugače, so se prepovedani ljubimci skrivali v omarah, pod posteljami in v kabinah za prhanje. Vedno obstaja način za pogled pravilom skozi prste.

Eden izmed soigralcev se je nekoč ob zvoku trkanja pesti na vrata s svetlobno hitrostjo zložil v potovalni kovček partnerja, po hodnikih se je več let šušljala celo govorica, da se je eden izmed prešuštnikov poskušal skriti v spuščenem stropu sobe.

Beleženje rekordov v skokih čez plot

"Dekle, s katerim sem se zapletel po enem izmed mednarodnih tekmovanj, je bila nekdanja dolgoletna partnerica dobrega športnega kolega," razkriva Tom*, prijatelj, s katerim sva korakala čez drn in strn športnih poti. Pod pogojem popolne diskretnosti je pripravljen izdati divje anekdote. "Po tekmovanju smo se zbrali v hotelu in uspeh proslavili s polnimi kozarci.

Bar se je prelevil v prizorišče intenzivnega osvajanja, nato sva se izmuznila v sobo in se začela masirati. Strasti so se nemudoma razvnele in priznam, da sem nekajkrat pomislil, da bi situacija postala precej kočljiva, če bi na drugi strani vrat zagledal prijatelja." In ni bilo prvič, da je Tom postal sostorilec skoka čez plot: "Z dekletom, ki je bilo v resnem partnerskem razmerju s svetovno prepoznavnim in priljubljenim športnikom, sva pod rjuhe skočila z njegovo privolitvijo – od njega sem namreč prejel nonšalantno sporočilo, rekoč: 'Če že mora biti nekdo, me ne moti, če si ti tisti, ki seksa z mojim dekletom.'"

Na prste ene roke bi torej lahko prešteli poglavitne razloge za porast zakulisnih spolnih aktivnosti na športnih tekmovalnih prireditvah. Začne se z visoko ravnjo testosterona in estrogena, ki se pretaka po žilah šampionov, do banalne skušnjave zaradi obkroženosti z ljudmi v najboljši telesni pripravljenosti. Že upokojeni ameriški metalec kopja, rekorder Breaux Greer, je nekoč diplomatsko dejal, da čeprav obrazi športnic na lestvici čednosti zaslužijo sedmico, si njihove učvrščene obline zaslužijo brezhibno dvajsetico. Združitev vrhunca vzhičenosti ter občutka olajšanosti, ki jo športnik občuti ob dosegu cilja, zvari ubijalski napoj za avanturo za eno noč.

Druga plat – priviligirano življenje v zameno za primanjkljaj človeške bližine

Dejstvo je, da se mentaliteta in prilagojen slog življenja vrhunskih športnikov v večinski meri skladata s podobo, ki je o njih ustvarjena v očeh javnosti. V spanec vsak večer potonejo kmalu po mraku in žrtvujejo nemalo odločilnih mladostniških izkustev v zameno za bleščečo zapuščino, ki bo nekoč zapisana v knjigo rekordov.

Štela sem rosnih 12 let, ko sem začela postavljati prve temelje športne kariere. Kakor orkanski vrtinec je vase posrkala moje nedolžno najstniško življenje, dokler nisem pri 22 letih disciplino trmasto izobesila na klin ter pustila, da sablja potone v pozabo. Med športnim napredkom sem obstala na stranskem tiru kakršnekoli že variacije divjega življenja in opazovala, kako so se pred mojim nosom pisale nepojmljive zgodbe.

Živela sem v prepričanju, da bi me emocije, ki jih v prtljagi s seboj prinašata seks in romantični odnosi, ohromile in odvrnile pozornost od visokih ambicij. 10 let sem kakor kočijaški konj stremela k uresničevanju sanj, brez mešanja posla z užitkom.

Kot utelešenje Hermesa, boga športa in športnikov v grški mitologiji, sem okusila sadove neobičajnega, na trenutke celo privilegiranega življenja v zameno za primanjkljaj človeške bližine, ki običajno življenje ustvarja polno. Dolgotrajna abstinenca spolnosti je povzročila občutek ujetosti v lastnem telesu in pri 21 letih sem do najboljšega prijatelja pristopila s prošnjo, da z njim izgubim nedolžnost. Odločitev je sicer zagotovila, da pomenljiv trenutek delim z nekom, ki do mene goji spoštovanje, a mi hkrati odrekla intimo z osebo, do katere mi je uspelo razviti čustva.

Zapuščina, preostala od burnega desetletja, je navada – železna srajca, ki jo je le s težavo mogoče sleči. Vrhunski šport je postal preteklost, a podzavest navkljub temu na piedestal postavlja dosežke pred vse drugo. Celo moške. Pri 28 letih še vedno nisem izkusila klišejske zaljubljenosti do ušes, niti resnega razmerja. A če mi je bitje srca za mojo športno disciplino podarilo karkoli koristnega, je vedenje, da živeti v coni udobja nikoli ne omogoča dolgotrajnega užitka. Nastopil je čas za pogum. In okušanje novih preizkušenj. Prvič v življenju namreč ne čutim niti kančka strahu ali bojazni, da bi mi pri tem lahko spodletelo.

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc