"Mislila sem, da o možu vem vse - dokler nisem slišala pogovora med njegovo mamo in sestro."

S Petrom sva bila poročena tri leta. Spoznala sva se med viharnim poletjem in vse je gladko steklo. Bil je pameten, zabaven in prijazen, vse, kar sem si kdajkoli želela. Ko sva nekaj mesecev pozneje izvedela, da sem noseča z najinim prvim otrokom, se je zdelo, da nama je to namenila usoda. Zdaj sva pričakovala drugega otroka in najino življenje se je zdelo precej popolno. Vendar vse ni šlo tako gladko, kot se zdi.

Ne spreglej:

• "Z mamo imam težaven odnos, zdi se mi, da se vrtiva v krogu" (izpoved Slovenke + kako to rešiti)
• "Izvedela sem, da je moja bodoča tašča skrivaj pomerila mojo poročno obleko in ..." (resnična zgodba)

Jaz sem Američanka, Peter pa Nemec. Sprva so bile razlike med nama vznemirljive. Ko so Petra v službi premestili nazaj v Nemčijo, sva se s prvim otrokom preselila tja. Mislila sem, da bo to nov začetek, vendar ni bilo tako preprosto, kot sem upala. Nemčija je bila čudovita in Peter je bil navdušen, da se je vrnil v svojo domovino. Jaz pa sem se trudila. Pogrešala sem družino in prijatelje. Petrova družina je bila kvečjemu vljudna.

Njegova starša, Ingrid in Klaus, nista veliko govorila angleško, vendar sem razumela več nemščine, kot sta se zavedala.

Sprva me jezikovna ovira ni motila. Mislila sem, da bom imela čas, da se naučim več nemščine in se zlijem z drugimi. Potem pa so se začele pripombe. Petrova družina je pogosto prihajala k nam, zlasti Ingrid in Petrova sestra Klara. Sedeli sta v dnevni sobi in se pogovarjali v nemščini. Bila sem v kuhinji ali skrbela za najinega otroka in se pretvarjala, da ne opazim, ko se je njihov pogovor preusmeril name. "Ta obleka ... sploh ji ne pristoji," je nekoč rekla Ingrid in se ni potrudila znižati glasu.

"S to nosečnostjo je toliko pridobila na teži," je z nasmeškom dodala Klara.
Pogledala sem navzdol na svoj nabrekli trebuh, roke pa so samodejno zgladile tkanino. Da, bila sem noseča in da, pridobila sem na teži, vendar so me njune besede še vedno zbodle. Obnašali sta se, kot da ju ne razumem, jaz pa nikoli nisem dala vedeti, da ju razumem. Nisem želela povzročiti scene, globoko v sebi pa sem želela videti, kako daleč bosta šli. Nekega popoldneva sem slišala nekaj, kar je zarezalo še globlje.

"Videti je utrujena," je pripomnila Ingrid in natočila čaj, ko je Klara prikimala: "Sprašujem se, kako bo zmogla dva otroka."  Klara se je nagnila naprej in nekoliko stišala glas: "Še vedno nisem prepričana glede prvega otroka. Sploh ni podoben Petru."

Zastala sem, ko sem stala tik pred njo. Občutila sem, da me je v želodcu močno zvilo. Govorili sta o najinem sinu. Ingrid je zavzdihnila: "Njegovi rdeči lasje ... niso iz naše strani družine." Klara se je zasmejala: "Mogoče Petru ni povedala vsega." Obe sta se tiho zasmejali, jaz pa sem stala tam, preveč osupla, da bi se premaknila. Kako sta lahko to rekli? Hotela sem kričati nanju, jima reči, da se motita, a sem ostala tiho, roke so se mi tresle. Nisem vedela, kaj naj storim.

Naslednji obisk po rojstvu drugega otroka je bil najtežji. Bila sem izčrpana, saj sem poskušala obvladati novorojenčka in malčka. Ingrid in Klara sta prišli, se nasmehnili in mi čestitali, vendar sem vedela, da nekaj ni v redu. Ko sta mislili, da ju ne gledam, sta si šepetali in v zraku je bilo čutiti napetost. Med hranjenjem otroka v drugi sobi sem ju slišala govoriti s tihimi glasovi. Približala sem se vratom in prisluhnila.

"Še vedno ne ve, kajne?" je zašepetala Ingrid. Klara se je tiho zasmejala: "Seveda ne. Peter ji nikoli ni povedal resnice o prvem otroku."

Srce mi je poskočilo. Resnice? O najinem prvem otroku? O čem sta govorili? Začutila sem, da se mi je pospešil pulz, in oblil me je hladen val strahu. Vedela sem, da ju ne bi smela poslušati, vendar si nisem mogla pomagati. Kaj bi lahko mislila? Morala sem izvedeti več, toda njuna glasova sta utihnila, ko sta se preselili v drugo sobo. Sedela sem tam, zamrznjena, misli so mi begale. Česa mi Peter ni povedal? In kaj je bila ta 'resnica' o najinem prvem otroku? Vstala sem s tresočimi nogami in poklicala Petra v kuhinjo. Prišel je ves zmeden. Komaj sem ohranila miren glas.

"Peter," sem zašepetala, "kaj je to z najinim prvim otrokom? Česa mi nisi povedal?" Prebledel je, oči so se mu razširile od panike. Za trenutek ni rekel ničesar. Nato je sunkovito zavzdihnil in se usedel ter zakopal obraz v roke. "Nečesa ne veš," me je Peter pogledal s krivdo, zapisano na obrazu. Odprl je usta, da bi spregovoril, vendar je okleval, oči pa so mu švigale proti tlom. "Ko si rodila najinega prvega ..." Ustavil se je in globoko vdihnil. "Moja družina je pritiskala name, da sem opravil test očetovstva."

Gledala sem ga in poskušala predelati, kaj je pravkar povedal. "Test očetovstva?"  Počasi sem ponovila, kot da bi mi na glas izrečeno pomagalo razumeti.

"Zakaj? Zakaj bi ...?" sem ga spraševala. "Mislili so, da je bil čas preblizu tistemu, ko si končala zadnje razmerje," je rekel in glas se mu je zlomil. "In rdeči lasje ... Rekli so, da otrok ne more biti moj." Zamrmrala sem nekaj, v glavi se mi je zvrtelo. "Torej si naredil test? Za mojim hrbtom?" Peter je vstal s tresočimi rokami. "Ne zato, ker ti ne bi zaupal! Nikoli nisem dvomil vate," je hitro rekel. "Toda moja družina tega ni hotela pustiti. Prepričani so bili, da nekaj ni v redu. Vedno znova so pritiskali name. Nisem vedel, kako naj to ustavim," se je hitel opravičevati.

"In kaj je pokazal test, Peter?" sem ga vprašala, zdaj že s povišanim tonom glasu. "Kaj je pokazal?" Težko je pogoltnil, v njegovih očeh je bilo čutiti obžalovanje: "Pokazal je, da nisem oče." Počutila sem se, kot da se soba zapira vame. "Kaj?" sem zašepetala, začelo me dušiti. "Nikoli te nisem prevarala! Kako bi lahko ..." Peter je stopil bliže in mi obupano skušal razložiti: "Tudi meni se to ni zdelo smiselno. Vem, da je otrok moj v vseh pogledih, ki so pomembni. Toda test ... je bil negativen. Moja družina mi ni verjela, ko sem jim povedal, da je bil pozitiven. Moral sem priznati."

Tresoča sem se mu iztrgala iz rok. "In tudi ti si v to verjel? Že leta? In mi nisi povedal? To je tako narobe!" Jokala sem, občutek sem imela, kot da bi mi tla izginila pod nogami.

"Moramo opraviti še en test! Moramo ..." Peter se je skremžil, ko je segel po mojih rokah, a sem jih potegnila nazaj. "Kako to, da tega ne vidiš?" je rekel in mi pogledal globoko v oči. "Čas ... Hoditi sva začela tako kmalu po tem, ko si se razšla s svojim bivšim. Gotovo si zanosila, ne da bi se tega sploh zavedala. Test ni spremenil mojega odnosa do tebe ali najinega sina. Ni mi bilo mar, ali je moj. Želel sem biti s teboj, zato sem ga zlahka sprejel."

Zmajala sem z glavo, po obrazu so mi tekle solze. "Moral bi mi zaupati," sem rekla in glas se mi je zatresel: "Nikoli nisem niti posumila, da ni tvoj. Zakaj bi? Skupaj sva ga vzgajala. Bil si njegov oče. Lahko bi se tega lotila skupaj, Peter, a namesto tega si mi lagal. To skrivnost si obdržal, medtem ko sem jaz živela v temi." "Vem," je zašepetal Peter in njegove oči so bile polne obžalovanja. "Bilo me je strah. Vendar sem si najbolj od vsega želel družino s teboj. Moji starši tega ne bi dopustili, vendar nisem hotel, da bi mislila, da dvomim vate. Nikoli nisem dvomil vate."

Naredila sem korak nazaj, saj sem imela občutek, kot da ne morem dihati. "Potrebujem malo zraka." Peter mi je segel v roko, a sem se obrnila in odšla iz kuhinje v hladno noč. Zrak me je udaril v obraz, vendar ni prav nič pomiril nevihte v meni. Kako je lahko to storil? Pomislila sem na najinega sina, kako ga je Peter držal, ko se je rodil, kako ga je ljubil. Nič od tega ni imelo smisla v tem, kar mi je pravkar povedal. Počutila sem se izdano, izgubljeno. Nekaj minut sem stala tam, strmela v zvezde in poskušala vse skupaj sestaviti v celoto.

Čeprav sem želela kričati, jokati, sem vedela, da Peter ni slab človek. Bil je prestrašen. V to ga je potisnila njegova družina in naredil je strašno napako, ko je to skrival pred mano.

A kljub temu je vsa ta leta še vedno ostal ob meni, ob najinem sinu. Lagal je, vendar ne zaradi krutosti. Obrisala sem si solze in globoko vdihnila. Morala sem se vrniti domov. Ne smeva pustiti stvari tako, kot so. Ne glede na to, da je ogrožena naša družina. Ko sem se vrnila v kuhinjo, je Peter sedel za mizo, obraz pa je imel spet zakopan v roke. Ko me je zaslišal, je dvignil pogled, njegove oči so bile rdeče in otekle.

"Žal mi je," je zašepetal. "Tako mi je žal." Globoko sem vdihnila in prikimala. Trajalo bo nekaj časa, da se bom popolnoma zacelila od tega, vendar sem vedela, da ne moreva zavreči vsega, kar sva zgradila. Imela sva družino in kljub vsemu sem ga še vedno ljubila. "To bova rešila," sem zašepetala. "Skupaj."

Po predlogi Yelyzavete Kuzina

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc