"Mama se me preveč oklepa in to me tako zelo DUŠI!" (iskrena izpoved Slovenke)

Naša bralka se je znašla zapleteni življenjski situaciji, saj jo močno bremeni odnos - pretirana skrb za svojo mamo, ki ji na ta način onemogoča, da se dokončno osamosvoji. Zakaj je tako in kaj storiti, svetuje zakonska in družinska terapevtka Alenka Lanz iz centra Toplina.

"Lepo pozdravljeni! Prebrala sem svoje predhodnice in potem še vaše odgovore, ki so zelo izčrpni. Odločila sem se, da tudi jaz pišem, ker imam težave v odnosu z mamo. Stara sem 26 let in se dušim v preveč navezanem odnosu z svojo materjo, ker ona ne dojame, da sem odrasla ženska in me obravnava kot otroka. Ker živim še doma, pri delu veliko pomagam, redno kuham in pospravljam, skratka naredim vse kar želi. Pri temu pa se mi zdi, da delam napako. Kot da drugi člani družine ne obstajajo. Z očetom oz. njenim partnerjem sta si kot dva tujca, brez skupnih ciljev, brez preživljanja skupnega časa. Na primer, ko zboli, jaz skrbim zanjo, jaz preživljam dneve z njo, čeprav sta še starejša sestra in oče doma, ni to isto, ker se mami na mene preveč oklepa in ni samostojna in samo čaka, kdaj bova kam šli skupaj, kdaj bom doma. To me ovira, občutek imam, kot da ne morem uživati svojega življenja.

Ne spreglej:

Ne pusti mi odrasti in vseskozi ponavlja, da naj ne hitim, ker bo vse prišlo ob pravem času, ampak tega ne bo nikoli, če bo šlo tako naprej. Skregava se in mi zameri oz. je tiho ali pa joče, če grem k fantu prespat za eno noč, sekira se za vse, kar je povezano z mano ali z drugimi člani, nase kot ženska pa pozablja. Ker nima nič prijateljic, nima nobenega interesa za počet, kar naj bi jo veselilo. Samo čaka, kdaj se bo kdo z njo ukvarjal, stara je pa 55 let. Fant, s katerim sem skupaj skoraj tretjo leto, bi si rad ustvaril družino z menoj, da bi se skupaj preselila in zaživela. Zaradi tega se midva veliko kregava, ker sem po njegovem preveč mamina punčka, da ne z morem brez nje, vendar je to ravno obratno. Jaz sem obupana, ne vem več, kaj naj storim, da bova obe zadovoljni?

Mačka zaspala v nenavadni pozi in presenetila lastnico

Želim si, da bi mami sprejela, da je čas, da odletim iz gnezda. Ne pa da ima pred tem tak strah, da kar zboli. Npr: visok pritisk in globoka depresija, poleg tega pa obolenje srca, zaradi prevelike čustvenosti tega ne zmore. Po drugi strani pa bi rada dokazala, da sem zrela, da zmorem in znam ter s tem rešila najino zvezo in jo še bolj poglobila. Jaz upam, da se znajdete iz tega zmedenega pisma. Sem v pričakovanju odgovora in vam obenem želim lep dan še naprej."

Alenka Lanz, zakonska in družinska terapevtka iz centra Toplina, svetuje ...

"Pozdravljeni, draga bralka! Najprej hvala za vaše pismo in izkazano zaupanje. Ob branju vaše zgodbe mi ostaja veliko jeze, krivde, pa tudi zdrave življenjske energije, ki jo imate. Slednja vas bo skupaj z jezo potegnila naprej, v samostojno življenje skupaj s fantom. Zelo dobro, da ga imate ob sebi, saj vam bo lahko pri tem v dragoceno pomoč.

Res je, da vas sedaj duši, čutite nemoč, obup, ste jezni in frustrirani, doma pa nemirni, nejevoljni in pod pritiskom. Vsa ta leta ste se razdajali, skrbeli za mamo in njeno počutje. Velikokrat ste postavili njene potrebe pred svoje in nekje na poti izgubili občutek, da se lahko postavite zase, da ste pomembni in da se vam ni potrebno v nedogled žrtvovati in prilagajati. Da lahko zaščitite in ohranite sebe, ter hkrati ob njej preživite.

Čeprav ste vi tisti, ki ste pomembni, bova najprej pogledali, kaj se dogaja z vašo mamo. Mogoče boste potem lažje prišli do neke zdrave odločnosti ter se od mame razmejili, saj sta sedaj prepleteni do te mere, da to zavira vaš naravni razvoj. Pravite, da je vaša mama slabega zdravja in globoko depresivna. V svoji koži se torej počuti zelo slabo. Lahko je potrta, otopela, ima občutke nemoči in nevrednosti, vse ji predstavlja velik napor, ima nizko motivacijo in težko doživlja zadovoljstvo. Ker ima malo energije, težko poskrbi zase, pa tudi za druge ljudi okoli sebe. Lahko ima motnje spanja, prehranjevanja in samomorilne misli.

Ne glede na to, kaj vi naredite za njeno boljše počutje, zaleže le za kratek čas. Zdi se, da najbolj od vsega potrebuje vašo bližino, saj jo to pomiri in sprosti. Tako hlastanje po pozornosti se je verjetno pri njej kazalo še preden je zbolela za depresijo in je v samem jedru povezano z njenimi starši, pa tudi s sedanjim partnerjem.

Dobro je, da se zavedate, da tega, kar ona potrebuje, ne more dobiti od vas, niti ji vi ne morete dati. Bolj kot karkoli drugega bo zato pomembno, da ohranite in zaščitite sebe. Moralo vam je biti zelo težko, ko ste odraščali ob njej. Po vsej verjetnosti ste bili pogosto prepuščeni sami sebi, ker so jo njena čustvena stanja tako zasedla. Vsi člani družine ste se morali na njeno bolezen nekako prilagoditi: partner oz. vaš oče se je umaknil in postal pasiven, s tem pa po krivici na vas preložil tudi del svoje odgovornosti.

Priporočamo še:

Cela družina se je prilagodila tudi na to, da ste vi deklica za vse. Verjetno jim ta pretesna vez, ki jo imate z mamo, odgovarja. Daje jim svobodo in s tem možnost, da še naprej živijo svoje življenje brez večjih bremen. Res je, da so tudi oni prizadeti, saj mamina depresija vpliva na vse, vendar je na vas padlo preveč.

Občutek je tak, kot da vaša mama svojo nemoč tudi izrablja za to, da ji ni potrebno nič narediti, ne na sebi, ne za druge, ne v gospodinjstvu.

Na nek paradoksalen način ji je tudi lagodno, ko ima ob sebi vas; vedno ste na voljo, pripravljeni pomagati, se pogovarjati in poslušati. Verjetno ste prav zaradi tega razvili globok občutek za sočutje. Senzitivni ste, skrbni, ljubeči in vse to so kvalitete, ki jih nosite v srcu. Vendar čutenja težko razmejite (ugotovite, kaj je vaše in kaj nosite namesto mame), zato vse posrkate in vzamete nase. Verjetno se pogosto spravite v nemogoče situacije, ko si naložite več, kot lahko nosite, ljudje okoli vas pa lahko zaradi tega z vami tudi uspešno manipulirajo.

Preko katerih čutenj menite, da se manipulacija najlažje zgodi? Občutek je, da najtežje zdržite prav s krivdo. Ker ste tako marljivi in skrbni, imate lahko občutek, da bo vse propadlo, če ne bo vas nekje blizu.

To katastrofalno, izrojeno prepričanje vama je z mamo pravzaprav skupno. Vi pa najprej doživite strah (strah vas je, kaj si bodo drugi mislili o vas, ali boste zaradi tega zavrnjeni, napadeni), nato pa se v vas prikrade krivda in s tem občutek sramu.

V vašem odnosu do mame ne gre za zdravo obliko krivde, katero ljudje doživljamo, ko naredimo nekaj narobe, nato pa to obžalujemo in škodo popravimo, s tem pa zavzamemo neko aktivno držo. Gre za neprilagojeno, nezdravo obliko krivde, katera vam je vsiljena na nepravi način (preko manipulacije s tem čustvom: jokanjem, tihimi dnevi itd.) in za stvari, nad katerimi vi nimate vpliva (vi niste odgovorni za mamino počutje, čeprav vam to mama sporoča). Tako obliko krivde pogosto srečamo prav pri ljudeh, ki so odraščali ob depresivnih starših ali starših, ki so imeli kakšno drugo obliko duševnih težav, odvisnosti ali so bili zlorabljajoči.

Čeprav je občutek, da je vaša mama povsem nemočna, to ne drži. Ogromno moči ima, ker se drugače ne bi moglo vse vrteti okoli nje. Verjetno je bila zelo ranjena tekom življenja, nepotešena in neizpolnjena kot ženska, vendar to ni vaš problem in niste vi tisti, ki ste jo dolžni tega rešiti. Občutek pa imate, kot da ste vi odgovorni zanjo. Če pričnete le malo poslušati in slediti sebi, takoj padete v krivdo, da delate nekaj narobe, da ste sebični, pa to ni res.

Sedaj pa pomembno: v samem jedru se ta nezdrava oblika krivde zveže z občutkom sramu. Torej da niste vredni, če ne pomagate, čutite pretirano odgovornost za stvari, ki niso v vaši kontroli, zato sebe pričnete vrednotiti negativno.

Sram in nemoč vas preplavita do te mere, da izgubite občutek, da lahko na situacijo vplivate in kaj spremenite. Prav zato naredite to, kar se od vas pričakuje in zaradi te podredljive drže postajate jezni. To je zelo dobro, ker vam bo jeza dala energijo za premike, ki bodo v vas verjetno prebudili tudi veliko strahu, krivde in sramu.

Tu gre za zelo globoke čustvene procese, ki so močno zvezani s telesom. Uravnavanje take čustvene zmešnjave je lahko dolgotrajno in naporno, zato je pomembno, da vam nekdo pri tem pomaga (vaš fant je nadvse dragocen, če ne bo šlo drugače, pa poiščite še strokovno pomoč), ker si ne zaslužite sami nositi teh bremen.

To, da se s fantom o tem veliko kregata, je pravzaprav dobro. Pomeni, da vaš fant čuti, da je ta navezanost nezdrava, da jemlje vajin prostor, pa tudi, da vas ima zelo rad, da ga skrbi in bi vam želel pomagati.

Na vse možne načine vam sporoča, da tu nekaj ni v redu, zelo dobro pa čuti in izraža tudi vso vašo potlačeno jezo do mame. Pravzaprav vam fant nastavlja zrcalo in vas tako spodbuja, da se razvijate še naprej.

Ni torej vprašanje, kaj lahko vi naredite, da bosta obe z mamo zadovoljni! Vaša mama z vašo selitvijo še dolgo ne bo zadovoljna! Niti ni vaša naloga, da skrbite zanjo na tak način!

Te zanima še:

Moški - prosimo vas, da tega med seksom NE počnete več (resnične izjave žensk)

To je naloga očeta in ko boste vi izstopili iz tega sprevrženega trikotnika, v katerega so vas potisnili, bo mama nujno prisiljena, da prične sama uravnavati svoja težka čutenja, zanje prevzame odgovornost in poišče pomoč. Mogoče se vam ta scenarij zdi malo verjeten, vendar če ostajate prepleteni z mamo, nimate niti trohice možnosti, da se še naprej razvijate na nek zdrav, funkcionalen način, ki vam bo prinesel zadovoljstvo.

Še nekaj za konec: vaši mami se zna duševno in zdravstveno stanje še poslabšati, ko bo ugotovila, da ste vi odšli in srečno zaživeli ob fantu.

Zelo verjetno bo iskala način, kako dobiti nazaj vašo polno pozornost prav preko bolezni in drugih čustvenih izpadov. Upam, da bodo vaš odhod normalno sprejeli tudi ostali družinski člani. Tudi zanje bo to velika sprememba, saj bodo ostali sami z vašo mamo in se bo nekaj odgovornosti vrnilo nazaj na njihova, do sedaj razbremenjena ramena.

Torej se zna zgoditi, da boste s selitvijo naleteli na velik odpor družine. Če so z vami uspešni manipulirali preko krivde, se zna to še okrepiti in takrat je resnično pomembno, da to zdržite. Če popustite takrat, se boste zavrteli nazaj v začarani krog. Mogoče boste tudi zbegani iskali neko ravnotežje med tem, koliko stikov z domačimi je še normalno in kdaj vas posrkajo nazaj v družinski sistem.

Poslušajte svoje telo, zaupajte si. Vse že čutite, le strah vas je, da boste s svojo odločitvijo prizadeli druge. Vendar če ostanete tu, kjer ste, boste najbolj prizadeli prav sebe. Tega pa si resnično ne zaslužite.

Draga bralka! Ne vem, če vam to kaj pomaga, vendar jaz z vsem srcem verjamem v vas! Verjamem, da boste to zmogli, ker ste ljubeznivi, sočutni in pogumni! Veliko dobrega ste že naredili in želim vam, da se vam dobro prične vračati. Nič ni narobe, če ste najprej sočutni do sebe in poskrbite zase. Šli boste čez nekatere preizkušnje, pa vendar vem, da vi to zmorete. Veliko lepega vas še čaka! Sem v mislih z vami! Vse dobro na vaši poti vam želim!"

Si se tudi sama znašla v kakšni življenjski stiski, pa ne veš, kako naprej?

Morda te zanima še: "Vse ženske, ki naju poznajo, so mi nevoščljive - v resnici me bo njegova odvisnost spravila v norišnico" (zapis Celjanke)

Preberi tudi: "Moj mož v službi napreduje le zato, ker spim z njegovim šefom" (priznanje ženske)